Gore in ljudje: Imaš kaj zame? »Samo, če ne boš dodal Jakobovih citatov.« Citati se te ne tičejo. »Naj bo: romanje iz Krme na Kredarico.« Če boš spet take kvasil, te bodo enkrat pribili na križ. »Zakaj misliš, da rad hodim v bližino Triglava? Zakaj misliš, da je Jakob na njegov vrh postavil stolp in ne križa?«
Meja miru
Za tisti konec so napovedovali najslabše vreme.
»Ni bilo tako slabo. In zadnjič sem meteorologoma rekel, da ju ponovno obiščem dan pred velikim četrtkom.«
A misliš, da bi se tega spomnila in te enkrat prijela za besedo?
»Rekel sem tudi sebi in si to zelo dobro zapomnil.«
Si imel rezervni plan?
»Večjo termovko bi zamenjal za manjšo plastenko in fotoaparat bi pustil v avtu, da bi lahko bil hitrejši. A je takrat, ko sem pripeljal do konca splužene ceste, nehalo deževati.«
Duh sam je sicer brezobličen, toda on je tisti, ki ustvarja oblike. Šele ko so oblike ustvarjene, lahko začne v njih delovati, to pomeni: vsaka sila, ki hoče delovati, si mora postaviti nasprotno silo. (*)
Spraševal sem o rezervnem vrhu.
»Saj pravim – mislil sem samo na Kredarico. Na Tomačevskem rondoju se je v smeri Velike planine močno posvetlilo, a nisem niti trznil z volanom.«
V dolinah je deževalo. Moral si vedeti, da je v višinah snežilo.
»Predstavljal sem si, da je količina zapadlega snega manjša. Ko sem videl vremenske podatke za deseto uro (Kredarica sneži), nisem bil več prepričan. Počakal sem na naslednje podatke, za enajsto uro. Takrat je le rahlo snežilo.«
Duh je potemtakem enak svetlobi, ki sicer sama v sebi večno ostane svetloba, toda kot svetloba se ne more opazno pojaviti tako dolgo, dokler ni predmetov, ki bi jih osvetljevala. (*)
Si res pozabil gamaše?
»Ne piši o tem! Takoj bodo ugotavljali, da gre za neizkušenega planinca.«
Kako si rešil problem?
»Tudi mene je zanimalo, koliko korakov potrebujem, da se domislim enostavne rešitve. Ja, še pod mejo sneženja sem okoli vsakega gležnja trdo povezal razparano polivinilasto vrečko.«
Kakšna je bila pot?
»Prvi del je šlo hitro. Dva Moskovčana sta prejšnji dan pustila stopinje za dober odriv. Žal je že na Malem polju difuzna svetloba razpršila pogled. Sveže zameteni in komaj spoznavni gazi je bilo težavno slediti. Vsak korak vstran je bil drag.«
Komur je z velikimi stroški zgrajena hiša molitve bolj sveta in bolj vzvišena kot čisto srce, ki je tempelj Svetega duha, ta naj gre tja. (*)
Večkrat si v podobnem odnehal.
»Takrat je bilo več novega snega. Pri pastirskem stanu sem vseeno pomislil, da grem le do meje miru. Iz plitvega oblaka se je začel na gosto vsipati droban sneg.«
Hoja v megli ne more biti dolgočasna, ko loviš pravo smer.
»Dokler prepoznaš posamezne macesne in za temne lise veš, katere skale predstavljajo, gre dobro. Za nagrado je skozi luknjo v oblaku pokukalo sonce.«
Pokukalo in reklo 'kuku'? Orientacijsko problematični se mi zdijo podi na vrhu Ul'c.
»Ja, tam se je zrak rahlo razredčil in prepoznal sem obris skalovja Kalvarije. Ko je svet postal enakomerneje bel, sem že hodil v pravo smer.«
Kako naj bi tudi vse katedrale na Zemlji lahko povečale Mojo slavo? Jaz na svetu nisem nikoli želel Svoje slave, temveč vero in ljubezen. Vsaka druga prazna počastitev, ki iz Mene, edinega, večno živečega resničnega Boga dela malika, se Mi gnusi. (*)
Lahko bi tudi obrnil, dosegel si svojo mejo miru.
»Meje nisem začutil, prej nepovezanost. Predvideval sem, da je bila moja tokratna meja miru mnogo višje.«
Samo da ni bila globlje … Vem, da elektronske opreme ne nosiš s seboj.
»Ali je tisti, ki se zanaša izključno na tehnologijo, odgovoren do samega sebe?«
Imaš kaj proti tehniki?
»To ne. A zakaj bi morala prevladati? Če bomo čutila povsem nadomestili z elektroniko in se ji popolnoma prepustili, bomo postali bioroboti.«
Kdor pa že hoče občudovati Mojo moč in veličino, naj gre v naravo in vzdigne oči k soncu, luni in zvezdam. Tu bo gotovo našel dovolj tistega, iz česar bo lahko spoznal božjo vsemogočnost. (*)
Kateri del poti je bil najtežji?
»Sredi kalvarijske strmine sem se moral odločiti. Ali se vrniti ali pa bo povratek možen le navzgor, s postankom v koči. Še vedno je snežilo in megla se je dodatno zgostila.«
Kako si se odločil?
»Za dopust na Solčavskem naslednjega dne, za takojšnjo vrnitev. Samo stekel sem po svojih stopinjah navzdol. Koraki so bili tako lahkotni, da se mi je kamen odvalil od srca. Pritisk je odnehal, zlahka sem se ponovno obrnil navzgor. V višini vrha Kalvarije sem le dosegel mejo miru.«
Namesto kipov in slikarij prebivajo na teh katedralah resnični, živi ljudje in druga ustvarjena bitja. In namesto vsega okrasja se na teh katedralah vidijo čudoviti gozdovi in livade, vse pa pričajo o moči, veličini in modrosti svojega večnega Stvarnika. (*)
Verjetno je šlo za notranji mir.
»Ko sem zagledal kočo, je za Triglavom zagrmelo na kratko. A notranji mir, praviš? Tokrat je bila notranjost koče nenavadno mirna. Meteorologa sta nenavadno izginila. Izkazalo se je, da sta v kleti popravljala elektriko.«
Si v koči prespal?
»Dve uri počitka in dobra oskrba sta pomagali. Ponoči naj bi se sneženje nadaljevalo. Prišli smo do skupnega zaključka, da je sestop zvečer varnejši.«
Te ni bilo strah, da bi se v temi in megli izgubil? Med potjo navzgor si že imel takšne pomisleke.
»Če na vrhu Kalvarije ne bi bilo več vidnih sledi, bi se vrnil v kočo. In Radu sem moral obljubiti, da ga pokličem pri stanu in ponovno v dolini.«
Tistega, ki pozna večnost, čas nikoli ne priganja. (*)
Gotovo nisi nobenemu povedal, kam greš.
»Pri stanu sem poklical očeta, da se vračam s Kredarice. Uganil je, kam sem šel.«
Kakšen je bil sestop?
»Prvo uro sem deloval na kavo, na naslednjih dveh postajah sem pil vroč čaj, ki sem ga dotočil na Kredarici. Ozračje je bilo nenavadno tiho, tudi veter je raznašal snežinke brez glasu. Popoldan ptičev nisem slišal, me je pa pri avtu pozdravilo prvo letošnje uhanje.«
Si lahko sledil svojim stopinjam?
»Enakomerno in na gosto potegnjen šiv čez širjavo je bil ponekod razparan – izginil je pod napihanim snegom. Drugje sem ga sam razdiral v nerazpoznavno zadrgo.«
Ko boš uglašen z življenjem, boš odkril, da počneš vse stvari ob pravem času. Da bi se uglasil, si moraš vzeti čas za tišino, v njej lahko poiščeš neposreden stik z mano … Ne more ti uspeti, dokler divjaš naokrog, kot glasbila ni mogoče uglasiti, medtem ko igraš nanj. (ONV za 31. marec)
(*) Jakob Lorber, Zemlja in luna
Iztok Snoj