Dejan Koren: Ne le, da smo izgubili enega od svetovnih legend alpinizma, ne le, da se je Tomaž do vsega tega dokopal, prigaral sam. Dal nam je vedeti,
... da se je treba prilagajati tako v hribih tam gori kot v dolini tu. In on se je znal! S svojimi neštetimi in nekaj zares fenomenalnimi vzponi je dokazal sebi, predvsem pa vsemu svetu, da se je potrebno boriti, iti kdaj do konca in še čez, če hočemo uspeti, dati od sebe še tisti svoj kanček zadnje rezerve moči!
Ko to pišem, še vedno ne morem dojeti, da se je to njemu zgodilo. Ali je njegova karizmatičnost v meni naredila tisto, da se mi je pa prav za njega zares zdelo, da se mu ne more zgoditi, bil mi je neke vrste legenda, ne toliko samo zaradi plezanja, odprav, res dobrih vzponov, predavanj, navdiha nad življenjem, upanjem, vedno nabitem glasu s pozitivno energijo, … ne le, ampak zaradi vsakega zgoraj naštetega po malo! Tomaž, oh kolikokrat se spomnim na tisti tvoj stavek, ki si ga napisal na začetek ene moje najljubše knjige NI NEMOGOČIH POTI! Kolikokrat mi je in mi bo še prišel prav, ko tehtam, ali bi šel ali bi obstal, ali bi delal ali še malo počil, ali bi le jokal in se smili ali bi vstal in na glas zatulil, da je morda to moj zadnji trenutek in daj, spravi se že, ker včeraj je zgodovina, jutri pa še daleč, zato živi tu in zdaj in ne prelagaj na prihodnost, storimo to takoj! Tako si mi kazal, čeprav tega nisi vedel, nihče ni, učil sem se iz stranske klopi, iz tega zornega kota sem videl tvoje napake, hvale in graje, ki so ti jih eni potem takoj očitali, pa čeprav so se tudi Oni kdaj motili, kričali so iz zavetja množice, Ljudje, vsi delamo napake. In vem, da ni vse vrhunsko, kar se začne s to besedo. Ampak mala je naša deželica in tista peščica, ki je na vrhu, le s težavo najde isti ton in glas v glasu jezika.
V javnost se ni vpeljal samo sam, tudi mediji, njegovi učitelji, dobri vzponi, politika takratne komisije za alpinizem, vse to in še marsikaj poleg, človeka njegovega kova posrka v to. Če je pa človeku dano, da stvari, ki jih je počel Humar, počne z vsem srcem, potem lahko kdaj nevede spregledaš, da si svoj spodnji limit sreče že davno potrošil!?
Ni bil le navaden človek, navaden alpinist, bil je mož nepričakovanih idej, načrtov, pompa, tihega skrivnostnega molka, dolgega jezika in treznih odločitev.
»Pa samo plezat sem hotu!« Ta stavek ga je spremljal vseskozi, ko ga je on sam izrekel in ko so mu ga drugi. Marsikateremu novinarju je prišel prav, da ga je malce zbodel, ko je Tomaž kako stvar malo napihnil in hotel iz tega kaj iztržiti. Taisti marsikateri pa so le tiho molčali in niso si upali na glas priznati, da je naredil par zares dobrih solo vzponov, katerim nekateri nikoli ne bojo dorasli.
Ljudem si dal veliko, polne dvorane so ti ploskale, množice občudovale, ljudje doma v foteljih dihali s teboj, stiskali pesti zate, Tomaž, nedvomno, znal si narediti show iz vsega, kar si počel, morda je šlo to kdaj goli stroki malce na živce, ampak v taki evforiji, ko ti ploskajo, vabijo sem in tja, človeku načelo zdrave razsodnosti sigurno malo popusti in hočeš nočeš zaplavaš s tokom!
Ko me je dober mesec nazaj kolega iz novogoriškega alpinističnega odseka, ki je prirejalo Humarjevo predavanje na našem koncu, poklical in me povabil, da naj ga pridem poslušat, sem samo zavzdihnil tisti znani Smolarjev stavek, čas ni, časa ni …
Le par dni po tistem, ko smo šli plezat skupaj in ko mi je govoril, kako dobro predavanje ima, ki je hkrati tudi mala promocija njegove druge knjige, mi je bilo žal, da nisem bil tam tisti večer. V zadregi in opravičilu samemu sebi sem dejal, da na naslednjega, ko ga zasledim, zagotovo grem. A prav tega naslednjega, Tomaž, le zakaj ga ne bo več.
Bil si svojevrstna legenda, dajal si nam, da ne oklevaj, temveč pojdi, bil si Človek, ki jih je zares pošteno malo, bil si Osebnost, bil si Idol, bil si. Tomaž, ostal si vse pravkar našteto. Za vedno!
Dejan Koren – DeKo