Večer - 7 dni, komentar Na glas - Mirko Lorenci: Če bi bil osvojil tisti vrh, kot že toliko drugih, bi se ti isti ljudje neskončno hvalili, da so Slovenci, ker so to pač mimogrede ujeli po televiziji, in da je Humar spet napravil nekaj, o čemer se govori, piše.
"... odpiram zadrgo jutru ... tesnoba v srcu, ne dovolim si hitrega pogleda. Ne, neee!!!, bolečina prežene upanje ... spet megla, vlaga, sneg ... Nog ne čutim! Kot dve primrznjeni kladi nepremično ležita prekrižani v ledeni trugi, kot da ne bi bili del mene, kot da se to dogaja nekomu drugemu, za trenutek me spreleti upajoča misel: 'morda pa so to le moreče sanje' ... skeleče spoznanje, še vedno ujet ..., ujet v ledeno trugo."
Tako je Tomaž Humar opisal svoje občutke leto po tem, ko so ga v Himalaji rešili iz stene, v katero je bil ujet. Nikoli ne bomo izvedeli, vendar so ga podobni občutki najbrž prevevali tudi tokrat, ko z Langtang Lirunga rešitve ni bilo.
Ko je pred nekaj dnevi še zadnjič poklical z gore in povedal, da je poškodovan in da potrebuje pomoč, so bile reakcije v domovini bliskovite. Ne mislim toliko na reševalno akcijo, ki jo je vodil stari gorniški maček Viki Grošelj, temveč na odmeve, ki jih je bilo mogoče slišati in prebrati z mnogih strani. Od vprašanj, kaj sploh plazi tja gor, ali je kaj pozabil na vrhu, in ugotovitev, da je nor, pa do velike zaskrbljenosti njegovih občudovalcev in drugih ljudi, ki so predvsem upali, da se bo tudi tokrat srečno izšlo.
Če so tiste prve reakcije na nek način še razumljive, druge pa povsem, je najbolj grozljivo zasekalo vprašanje: Ja, koliko pa bo to stalo? In še podaljšek: Kdo pa bo plačal?
Ampak takrat je kljub vprašanjem o ''našem denarju, ki da bo šel za plačevanje nekih neumnosti'', še vladalo veliko zanimanje, kaj se s Humarjem dogaja. Potem pa trenutek, ki je spektakla željnim pokvaril vse. Umrl je. In to brez natančnih opisov, kako je padal, kako ga je odbijalo od skale do skale ali od seraka do seraka. Nobenega neposrednega prenosa njegovih zadnjih besed v satelitski mobitel, nič krvi, polomljenih kosti. In potem logika gledalcev Kmetije slavnih in podobnih oddaj: In zdaj naj mi, davkoplačevalci, ne da bi videli in vedeli, kako je neki človek trpel, se morda poslavljal od svojih, dajemo denar, da bodo njegovo truplo - spet brez televizijskega prenosa - prepeljali v dolino, ga tam morebiti sežgali in pepel poslali domov, kjer spet ne bomo videli, da njegova otroka jokata.
Če bi bil osvojil tisti vrh, kot že toliko drugih, bi se ti isti ljudje neskončno hvalili, da so Slovenci, ker so to pač mimogrede ujeli po televiziji, in da je Humar spet napravil nekaj, o čemer se govori, piše. Pri tem jih seveda ne bi zanimalo, da je bil ob vrhunskem alpinistu človek, ki je bil tudi gorski reševalec, ki je (zastonj!) reševal poškodovane ljudi iz skal in ledu. In da bi brez njegove pomoči in pomoči drugih nekateri umrli. Še manj pa je zanje najbrž pozornosti vreden podatek, da je s svojo fundacijo pomagal tam nekje pod Himalajo graditi bolnišnico.
Karkoli kdo misli o njegovem početju, ostaja dejstvo, ki ga je dobro opisal že omenjeni Grošelj: ''Tomaž pa nikoli ne bo mogel več doživljati lepega in norega sveta, v katerem je dovolj prostora za genije in norce.'' Sam bi dodal: pa naj je bil genij ali norec, slaven ali ne, menda mu je bilo ja treba vsaj poskusiti pomagati v nesreči. Ali pa je to veljalo le nekoč?
Mirko Lorenci