Nedelo - Grega Kališnik: Živčna razrvanost in siljenje v diarejo mi v noči pred odhodom v hribe nezmotljivo skrajšata spanec po eno uro na sprednjem in zadnjem koncu.
Najmanj šestdeset minut pozneje utonem v sanjavi nemir, najmanj toliko pred umetnim bujenjem sragav planem pokonci. Pa četudi se uležem v karanteno, se pozno popoldne poslovim od najbližjih svojcev in si za eno noč pripravim ležišče, namenjeno priložnostnim gostom naše domačije.
Drugače je, če je skupna spalnica družinskih članov nuja. To je pravilo med apartmajskim počitnikovanjem. In še posebno je zabeljeno, če je eden članov še na ravni neartikuliranega govora in nepoznavanja ritma dan-noč-dan-noč. Pišem o dojenčku, ne Skandinavcu.
Na vrsti je bil Špik, k počitku pa sem poskušal leči v hiši, iz katere se vršič skalnega frajerja vidi kot na privzdignjeni dlani. Ko sem iz sebe spravil prvi smrč, se je jelo dete neskandinavsko premetavati, kar sva na isti postelji čutila tudi ona in jaz. Še preden sem resneje pobentil, je dete že samo padlo v pančevo. In ko sem našel pot za njim in (nevede) zadihal enakomerno, spet javk dojenca. In tako sta si bedenje in dremež izmenoma zabijala ase, brez upa na odločitev.
Vekarco sem imel navito na tretjo jutranjo, saj odprava na Špik ni mačji kašelj, razen če se odločiš za diretissimo iz Martuljka, ki je najkrajša. Dvajset do treh sem še gledal v strop, ki ga zaradi teme nisem videl, ob treh pa me je aparatura vrgla pokonci. Torej se je telo obnavljalo vsaj petnajst minut.
Kameradovi žarometi so me, scufanega, fizično polomljenega in psihično nalomljenega kot pocestnika osvetlili ob krajevni tabli, odpeljala sva se do ene zgodnejših protivršiških serpentin, nato pa brez čelne osvetljave morala v avtu še nekoliko počakati na bistveni dar dneva – svetlobo.
Prišla je, midva pa odšla. Vleklo se je, minute so minevale in, dovolj nakopičene, preskakovale v ure. In ko so minile štiri, sva na špici objeta popadala na šoder.
Je kar hecen občutek, če z vrha dvatisočaka brez daljnogleda razločiš, kje si pred šestino, petino dneva odrinil. Torej, iz Martuljka se vidi Špik in ni razloga, da se s Špika ne bi Martuljek.
Presrečen zaradi osvojitve poprimem za mobilnik in iščem kvadratne centimetre, s katerih bi ujel signal. Pokličem in si predstavljam, kako doli v sobici, trepetajoč zame, planejo po brnečem prenosnem telefonu. Zvonilo je, zvonilo, zvonilo, odzvonilo. Nov poskus. Mimo. Tretjič – zvoni, zvoni, dozvoni. Vztrepetal sem ob nerešljivo zaspanem glasu tiste, s katero se trudiva za nadaljevanje rodu. Moje navdušenje je bilo sila hitro prekinjeno z vprašanjem, ali se zavedam, koliko je ura. In ali, zlodej naspidirani, nimam usmiljenja do tistih, ki bi radi spali.
Med premolki telefoničnih kozjih molitvic, ne vem, morda je bilo res ali pa le slutnja ... kot da bi v ozadju slišal monotono dihanje pravične zaspančice.