Ponavadi nimam težav, da bi držal korak s svojimi planinskimi kolegi. Celo težijo mi, da hodim (pre)hitro. Odvrnem jim, da so moje zavore obrabljene in da se tako počasi pač ne da hoditi. Tokrat pa sem jaz počasnela ...
Na Prisojnik se tokrat odpravim s Petrom Oblakom, ki je večkratni državni prvak v gorskem teku. Zadnje sezone sem mu bil na tekmah vselej prisiljen gledati v hrbet. Tokrat pa sva sklenila, da ne bova tekmovala, ampak se bova povzpela na Prisojnik po Kopiščarjevi poti, ki je morda najtežja zavarovana plezalna pot pri nas.
Avto pustiva pri Erjavčevi koči, da se izogneva plačilu treh evrov parkirnine na Vršiču. Pot se po nekaj minutah hoje priključi na staro makadamsko cesto na Vršič. Vsa zagnana, že kar na začetku zalutava, saj ubereva bližnjico omenjenega makadama. Pot proti Prednjemu oknu pa cesta v resnici zapusti že takoj na prvi serpentini. Tako si za "nagrado" prisluživa dodaten (nepotreben) vzpon do Poštarskega doma. Pri bunkerjih zavijeva levo spet na pravo pot proti Prisojnikovi severni steni. Pohitiva mimo skupine Nemcev, ki bi jih bilo v sami ferati težko prehiteti.
Nadeneva si plezalne pasove, samovarovalne komplete ter čelado in že sva pripravljena za varen vzpon po poti. Kot po navadi na takih poteh je že začetnih nekaj metrov težavnih. V tem primeru je to preizkus vrtoglavosti v plitvem in rahlo izpostavljenem žlebu, ki pa kljub temu še zdaleč ni najtežji del poti. Sam napredujem nekoliko počasneje, ker sem sklenil, da bom pot prelezel brez vlečenja za jeklenice in stopanja na skobe.
Začetni uživanciji sledi dvajset minut položne hoje. Pa nama ni dolgčas, saj se ravno izvijeva iz jutranje megle. V Prisojnikovi steni je od tod mogoče opaziti znamenito Ajdovsko deklico.
Kmalu prideva na odprto, golo pobočje. Označenost poti je tu slabša. Tu začne ključni del plezalne poti. Pot se začne čisto levo, v steni, z od daleč slabo vidnimi jeklenicami. Sploh v megli tu priporočam orientacijsko previdnost.
Meni je tu najlepši del poti, saj se po skobah navpično vzpnemo prek dveh skalnih skokov. V vrhnjem delu drugega je pot tako močno ugnezdena med steno in skalno polico, da ni dovolj prostora za hojo. Jaz sem se tam čez, bolje rečeno skozi, splazil kar po trebuhu. Drugi poročajo o načinu, da se s hrbta sname nahrbtnik in se ga poriva pred seboj. Tisti malo obilnejši bi se pa tu prav hitro lahko zataknili. Na vrhu tega odseka naju pričaka vpisna knjiga.
Potem pot za nekaj časa izgubi težavnost. Menjava se navadna hoja po grušču s krajšimi plezalnimi odseki, kjer samovarovanje ni potrebno. Kmalu zagledava veliko Prednje okno. Navadno se tu vse leto zadržuje sneg. Zato tudi tovoriva cepine s seboj. Vroče poletje pa je naredilo svoje in snežišče leži pod potjo. Zimska oprema na Kopiščarjevi in Jubilejni poti ni več potrebna. To pa ne velja za Hanzovo pot od Koče na Gozdu, kjer se pod Hudičevim stebrom še vedno nahaja nevarno snežišče.
Skozi okno se vzpneva spet prek lestve iz skob. Na vrhu okna se priključiva na grebensko pot. Nadaljujeva levo in kmalu sva na grebeu, ki vodi srednje izpostavljeno do vrha Prisojnika. Pojavljajo se še mesta z železjem, ki pa v glavnem niti ni potrebno.
Na vrhu sva kljub omenjenemu lutanju, v še vedno zgodnjem jutru, po treh urah hoje in plezanja. Prisojnik bi lahko imenovali tudi Razglednik, saj leži prikladno na sredini, daleč od ostalih visokih vršacev, ki bi ovirali čudovite poglede na okolico.
Za sestop izbereva Jubilejno pot, ki pelje proti Zadnjemu oknu in naprej proti Razorju. Sestopiva le pet minut nazaj po isti poti, potem pa zavijeva levo proti vzhodu. Po desetih minutah sledi še eno razpotje. Na majhnem sedlu se desno navzdol proti Vršiču odcepi Južna pot, najlažja pot na Prisojnik. Jubilejna pot pa iz južnega pobočja preide na severno. Spušča se po prepadnih policah, visoko nad krnico v Škednju, kjer je še pred nekaj desetletji ležal naš tretji ledenik. Nazadnje se pa spet vzpne okrog Zadnjega Prisojnika do Zadnjega okna. Zadrževanje v njem ni preveč priporočljivo, saj se precej kruši.
Spustiva se dalje do Škrbine. Po praznjenju gojzarjev prepolnih kamenja, kreneva na transverzalno pot nazaj proti Vršiču. Preseneti naju, da je tako slabo uhojena. Je pa zato toliko lepša in okrašena z gorskim cvetjem. Naravnost ne gre, na Kranjski planini se celo vzpne za dobrih sto metrov do križišč, kjer se združijo vse tri poti. Do Vršiča je le še spust čez melišče do Sovne glave. Priporočam desno pot (kljub temu, da gre navkreber), ker je leva po kateri sva šla midva, zaradi močno razraščenega ruševja skorajda neprehodna.
Navdušena nad turo sva si za nagrado privoščila še kratek skok v toplo Blejsko jezero.
Lep gorniški pozdrav
Bojan Ambrožič