Silvo Baznik: Branje obvestil na spletni strani TK Gora in prijazna informacija o prevoznosti ceste v Krmo je botrovalo ...
... jutranjemu dogovoru med vožnjo na Gorenjsko, da sva zavila v Zgornjo Radovno in nadaljevala po gozdni cesti skozi dolino Krme. Previdna vožnja in malce preverjanja stanja ceste pa sva prispela do parkirišča pred zapornico v Krmi. Nisva bila edina. Že kar precejšnje število avtomobilov je dalo slutiti, da bo nedeljski sončni dan minil v srečevanju lepega števila pohodnikov in turnih smučarjev. O snegu nobenega sledu in smuči so romale na najina nahrbtnika.
Jutranja utrujenost, le od česa, sem se spraševal in hoja sta mi počasi jemala voljo medtem ko je Rado v polni moči hitel pred mano višje in višje. Tako sva vendarle stopila na sneg in z višino ga je bilo vedno več.
Prvič stopiva na smuči na Vrtači. Še vedno hodiva v senci gora, sonce sije le na visoke vrhove. Prvi smučar že hiti v dolino in pred nama stopajo pohodniki. Prečiva ravnico in se povzpneva na Malo polje. Tu je snežna odeja že krepko odebeljena in obeta lepo smuko. Nadaljujeva čez ravnico in po nekajminutnem vzpenjanju doseževa planino Zgornja Krma ter se ustaviva pri pastirski koči, ki je skoraj obvezna postaja za utrujene planince, potrebne odmora. Iz nahrbtnika so romale prve dobrote in vroč čaj je gasil žejo, nato pa sva zopet stopila na smuči in se strmo vzpenjala na planotast svet Kalvarije, kjer pred seboj zagledava pohodnike in imava občutek, da greva na Šmarno goro in ne na Kredarico. Prečiva planoto in se pričneva vzpenjati. Z močmi sem bolj na psu in po prigovarjanju Rado le nadaljuje v svojem tempu, jaz pa počasi korak za korakom naprej. Visoko dosežem Vrh snežne konte in pred zadnjo strmino pod Kredarico odneham. Odločiti se je treba med nadaljevanjem ali počitkom pred smučanjem v dolino. Raztovorim nahrbtnik, se vsedem in počijem. Mimo mene gredo prav tako utrujeni planinci na zadnji vzpon do koče. Več časa počivam, manj je volje po nadaljevanju. Še malce počakam in nato pripravim opremo za smučanje, nahrbtnik na hrbet, tesno zapnem čevlje, nataknem smuči in odsmučam na prvo ravnico pod vrhom. Tu počakam na prijatelja, ki smuča s Kredarice in mi prinese blagodejno vodo. Tako je, če že doma ne planiraš daljšo odsotnost in ne nosiš dovolj tekočine s seboj ter zato hraniš vsak požirek za naslednji trenutek.
Pred nama je še lepa višina in odličen sneg, ki je ravno prav opustil, da pri zavojih z lahkoto odrineva zgornjo površino in zavijava na planotast svet nad Zgornjo Krmo. Večkrat se ustaviva, fotografirava in srečujeva planince, ki se še vedno vzpenjajo. Pod planoto zaideva v senco. Sonce je že za vrhovi gora in Krma počiva v popoldanski senci. Tu je sneg malce skorjast a se še najdejo strma pobočja z malce odjenjanega snega. Hitro sva pri Prgarci, pastirski koči, pri zadnjem počitku pred vrnitvijo v dolino. Po odmoru zopet na smuči in odsmučava strmo pobočje do Malega polja in po ravnici na naslednjo strmino, kjer snameva za nekaj časa smuči in nato malce nižje še zadnjič na smuči in navzdol na Vrtačo ter pobočja z malo snega in več ruševja. Za nameček je tukaj sneg poledenel in čas je za hojo s smučmi na nahrbtniku.
Hoja traja in traja, vse do avta. Kljub temu oba zadovoljna se preobujeva, okrepčava in za konec ture sledi vožnja v oblačno Ljubljano.