Naš časopis, junij 1980: Ni moj namen pojasnjevati vzroke nesreč, pač pa le samo dogajanje.
K pisanju me je pravzaprav spodbudilo natolcevanje nekaterih sovaščanov, istočasno pa bi rad pojasnil nekaj večini neznanih dejstev — iz prve roke, ker sem bil pri obeh nesrečah prisoten.
Prva se je zgodila v petek, 25. maja 1979 okrog 11. ure zvečer. S prijatelji smo bili v gostišču Mazi v Peklu. Pri sosednji mizi so bili trije fantje, ki so kljub našim opozorilom šli na V. slap, kjer so taborili dijaki neke ljubljanske srednje šole. Ker se za opozorila niso menili, smo jim vsaj svetovali, kje naj hodijo še posebej previdno, ker poti niso poznali, bili so brez svetilke, noč je bila popolnoma temna (bil je mlaj).
Malo čez polnoč me je z budila soseda D. M. in povedala, kaj se je zgodilo (obvestil jo je tov. Mazi Matija). Zmetal sem v nahrbtnik plezalno opremo — poudarjam, da reševalne opreme naše društvo nima — in D. M. me je peljala v Pekel. Spotoma sta se pridružila še Suhadolnik Franci in Rot Janez. Nesreča se je zgodila na Hudičevem zobu, ponesrečenec pa je obležal v grapi pod njim. Pri vstopu v grapo sta stala njegova prijatelja, miličnik pa precej više v žlebu. Ker nam ni nihče točno povedal, kje je ponesrečenec, smo divjali na vrh Zoba in se po vrvi spustili v grapo, kjer je pri ponesrečencu že bil Žerjav Vlado, ki ga je privezal na vrv, da ni padel dalje čez skok na dno grape. Štirje smo potrebovali tri ure, da smo ga spravili iz najtežjega dela grape do mesta, kjer so nas čakali miličnik in reševalca z nosili. S skupnimi močmi smo ga nato prenesli do rešilnega avtomobila. Akcija je bila končala ob 6. uri zjutraj, ko ste, Borovničani, še sladko spali. Kje ste bili vi, ki vselej radi pomagate, ko se je bilo treba v trdi temi spuščati čez skoke s ponesrečencem na rokah, paziti nanj in nase, da si nismo s kamenjem razbili glav?
Druga nesreča se je zgodila letos, 6. aprila okrog 16. ure. S skupino mladih planincev smo se vračali čez Gredo s V. slapa. Prijatelj Mare iz Ljubljane in jaz sva šla naprej in spodaj na poti srečala reševalce z nosili, komisarja vrhniške policije in tov. Stražišar Nikija — ki je član Planinskega društva Borovnica. Vrnila sva se z njimi na mesto nesreče, kjer je že bilo zbranih veliko tujih izletnikov — firbcev. Opozarjam, da tu ni bilo nikakršnega reševanja, le še prenos ponesrečencev do rešilnega avtomobila. Vrv, ki sem jo potegnil iz nahrbtnika in so jo žal vsi okoli videli, mi je služila za razkazovanje, pač pa smo z njo privezali ponesrečenca na nosila. Eden reševalcev je nosil preminulo deklico, tov. komisar, tov Stražišar, tov. Doljšak Franc, prijatelj Mare, en turist in jaz pa nosila do rešilnega avtomobila na jasi. Ker smo sumili, da mora biti nekje zgoraj tudi žena oz. mati ponesrečencev in nihče ni točno vedel, ali sta jo res šla dva obiskovalca že iskat, sem naročil nekomu, naj gre po Suhadolnik Francija, Matija in Rot Janeza, če bo potrebna oprema, oz. reševanje iskane osebe, ki bi lahko ležala kje visoko v Dolgi grapi.
Nato sva se z Nikijem vrnila na mesto nesreče. Ravno takrat so navzdol prišli otroci pod vodstvom Japelj Petra, poslali smo jih naprej k staršem, ki so se že zbirali na jasi, s Petrom pa sva šla po sledeh padca po žlebu navzgor in spotoma našla osebne predmete, dokumente in denar padlih. Prilezla sva do verjetnega mesta zdrsa dvesto metrov više, o iskani osebi ni bilo sledu, bilo je že skoraj čisto temno, zato sva se po drugi poti vrnila. Spodaj naju je čakal tov. Komisar in nama povedal, da sta dva planinca že pripeljala iskano osebo, po poti v dolino do gostišča, kjer sem ji tudi predal najdene predmete. V gostišču so že bili prijatelji z opremo, ki pa je — poudarjam — vsa bila v lepo zavezanih nahrbtnikih. Prisoten je bil dopisnik Dela, pa komisija z ljubljanskega UJV, s katero sem v ponedeljek ponovno šel na prizorišče zaradi dokumentiranja.
Tako! Nesreče sem podrobno opisal po vrstnem redu dogodkov, sedaj pa:
1. Mnogi Borovničani ste po utrudljivih »nakladanjih« ugotovili, da smo planinci popolnoma nesposobni, predvsem veliki gobci, ki smo v Pekel prišli le razkazovat vrvi in ostalo šaro, reševali pa ste vi — reševanja pa sploh ni bilo.
2. V bifeju poleg Mercatorja ste uganili, da sem se, ko je bilo že vsega konec, pač naredil pomembnega in šel pobirat papirje po grapi.
3. Pred dvema mesecema mi je Borovničan, ki se ima za dobrega, pravega planinca, zabrusil, če med očiščevalne akcije v Peklu štejemo tudi reševanje fanta iz prve opisane nesreče.
Sedaj vam bom pa še jaz nekaj povedal:
1. Planinsko društvo Borovnica nima reševalne opreme navzlic zelo nevarnemu odseku poti, ki jo oskrbuje, zlasti nevarnem z a neprimerno obute izletnike.
2. Člani Alpinističnega odseka pri PD nismo reševalci, a navzlic temu smo po svojih močeh pomagali in še bomo v takem ali takem, če bo le kdo potreben pomoči, kljub vsem vašim babjim čenčam.
3. Zakaj ste stali pred gostiščem, namesto da bi pomagali nositi in zganjali histerijo nad otroki, ne da bi se prej prepričali, komu se je nesreča zgodila.
4. Ali ne bi bilo bolje, da še naprej sedite v bifeju ob steklenici piva in razpravljate o sebi in svoji humanosti, ki je popolnoma na psu.
5. Veliko pomoč pri obeh akcijah in pri delu društva nasploh v Peklu nam je nudil lastnik gostišča tov. Mazi Matija in na tem mestu se mu v imenu PD Borovnica iskreno zahvaljujem.
6. In z a konec, ker smo mi očitno nesposobni, zavrtite telefonsko številko 92 — Postaja milice — prijava gorskih nesreč in zadeva bo urejena.
Palčič Tone