Nedelo, Spodbudno - Grega Kališnik: Drago Tajhmajster: Čez raka in previse, pa povprečno zadovoljen
Možak je pred kratkim dvainsedemdesetič obletoval svoje rojstvo. Osredinila sva se na zadnjo, lepše, tretjo tretjino njegovega življenja, za katero, ne ostro, odločno pač, zanika, da bi v njej igral junaško vlogo. V redu, kakor mu Drago. Natipkano v presojo.
Drago Tajhmajster živi v Kamniku pod Krimom, v hiški z veliko vrta, »sem napol kmet«, 16 let je bil vdovec, tri leta je spet poročen, »z mojo Marijo«. Iz prvega zakona ima sina Aleša in hčerko Anjo.
Leta 2003, saj smo izračunali, po 60. letu, je začel v hribe hoditi, ob upokojitvi, malo je tudi plezal, nato pri Matici opravil šolanje za alpinista, »sem starejši alpinistični pripravnik, vendar ne izpolnjujem statusa, ker ne opravljam predpisanih vzponov«. Začel je nizati vrhove, leta 2004 že 90 nad 2000 metrov, od tega sedem nad 4000 in pet nad 5000, leto zatem je bilo še ekstremnejše ... Pred dvema letoma je zadnjič plezal v ta pravih gorah, kot član AK Vertikala »sem bil v Dolgi nemški, Bavarski«, osvajalci nekoristnih kamnin veste, da gre za Severno triglavsko, še prej v Centralni v Veliki Babi.
»Imam pa še projekt, neizpolnjen, a ga ne izdam,« bi se mu, namigne, smejali. No, v njegovi beležki so med drugimi že Mont Blanc, Kilimandžaro, Grossglockner, Monte Rosa, Jungfrau in 200 metrov pod vrhom Elbrusa je bil. Če se nečesa loti, bo speljal. A to, pravi, ni trma, je vztrajnost.
Pol zrna, oreh, šok
Decembra 2008 zboli: »Rad imam pršut, ob žvečenju so se začele težave, neprijetnosti z zobmi, do takrat sem bil morda desetkrat pri zobarju.« Opazi bulico na bezgavki, za pol kavnega zrna, v začetku leta 2009 mu izruvajo zob, a pol zrna postane lešnik. Tvorbo mu punktirajo in »18. februarja izvem, da je rak in da so to metastaze«. Žarišče še ni znano. Nove preiskave, onkologija, ORL-klinika, kjer ga pregleda dr. Aleksander Aničin. »Pod jezikom mi odkrije izrastek štiri krat dva centimetra.« Tudi Aničin je alpinist.
»Kako sem se počutil?« Ko je izvedel, ko je udarilo. »Bila je sreda popoldne, pa sem šel vseeno plezat na umetno steno, a tam nikomur povedal, kaj se je zgodilo.« V naslednjih dneh je sledila zmeda, panika, »vse te moti,« brez opore, nato pa »me preblisne, kaj, če je to vse skupaj izziv«. Pogled, misli se na glavo obrnejo, »postanem optimist«, prijazen do vseh. Tudi »soplezalcem pri Matjažu Jeranu, kjer sem vadil, povem za raka«. Pred operacijo, je treba opomniti, da je bila prognoza zelo slaba, kritična, »sem hodil le na kontrole, z njih domov«. Vmes pa plezal. Tudi okoli sebe ni dovoljeval pesimizima, ko ga je njegova Marija peljala na enega od pregledov, jo je zlomilo, strah, »sem jo kar okregal«. Do konca, ki ga ni (bilo), je verjel, da bo preživel.
Pet in plus
Na operacijo je šel sproščen, tik pred spolzenjem onkraj zavesti je še duhovičil, »ko se zbudim, zaslišim glas moje Marije«. Potem ni želel, da ga v bolnici obiskujejo, »Marija in hčerka sta mi bili ves čas v oporo«, pa Jeran se je pred operacijo zanimal zanj, enako Janez Levec, gorski vodnik, s katerim sta marsikaj tam gori prepredla ... Ja, veliko spodbud je bilo. Dvanajsti dan po posegu »sem začel na kliniki hoditi po stopnicah, sprva par sto, na koncu sem jih prehodil že tisoč«, iz kleti na podstrešje in nazaj. Kondicijo je imel ves čas, tudi pred boleznijo, 22. dan po operaciji je šel domov, 25. dan že plezal na umetni steni. Shujšal je štiri kilograme, maja se je začela kemoterapija, obsevanje, 33 seans, zaradi obsevanja je imel 3. stopnjo (od štirih) opeklin v ustih in na vratu, »do septembra sem šel dol še 14 kilogramov«, skupaj 18, na 60. Proti koncu poletja je bilo, ko sta ga poklicali plezalski prijateljici Tanja in Jana, so odvandrali v Črni Kal. V živo skalo. Bil je vzhičen.
Nekaj mesecev je težo nazaj nabiral, zdaj ima z obleko 66 kilogramov. Še to, domov je šel z napovedno popotnico, čaka ga še pet let življenja – in plus. Seveda je laik, zato ničesar ne trdi, namreč, kako je razumel, da je bila njegova operacija superzahtevna. »Doktor Aničin je moj rešitelj, jaz njegov uspeli primer.«
Preganjanje raka je trdo, tudi kadar ni sizifovsko. »V korenu so mi odrezali več kot pol jezika, na manjkajoči del pa prišili reženj prsne mišice.« Posledice, po petih letih. Načeloma nič hujšega, le »ob kakšni težji situaciji v steni«, kadar zagusti, lepše, ko se pripetljajsko-miselno predivo zavozla, »je desna roka pasivna«. Drži oprimek, a ne zmore potega.
Prehranjuje se »s pasirano hrano, zaradi kemoterapije imam uničene zobe, se lomijo, v ustih nimam sline«. Pa deformiran sapnik, požiralnik, hrana se mu hitro zaleti. »Če sem umirjen, lahko pijem, če nisem, se popito lahko vrne«. Pa hrana mu ostaja v ustih, jo mora splakniti. Pa zaradi izkašljevanja po kemoterapiji so mu pred dvema letoma operirali kilo. Ko govori, ga je malo teže razumeti.
Drago Tajhmajster – grobo prevedeno iz nemškega je njegov priimek ribniški mojster – je izučen električar, »ob delu sem naredil srednjo tehniško«, delal v Iskri, nato je šel v trgovino, komercialo, bil je »specialist za nove terene in programe«, nekaj let delal v Ukrajini, državo velikanko občasno obiskoval v letih od 1995 do 2000. Tam je postavil tudi stopniščni rekord, v Kijevu je zdržema prehodil 10.000 stopnic, do samostana, cerkve in spomenika bogvekateremu junaku. To so bilo vrhovi, v podnu pa je bil Dneper. Sredi mesta, »kjer je bilo najbolj obljudeno, drugje bi bilo prenevarno«.
Bi jih pozabil
Vse življenje se je rekreiral, veliko se je potapljal na dih, kolesaril, smučal. Revija Polet ga je ob izidu navdušila za tek, leta 2003 pa je krenil v hribe. Plezal je alpinistično in športno, slednje, da bi izboljšal tehniko prvega. In zgoraj tudi Marijo srečal.
Danes: »Veliko več bi po hribih hodil, če bi imel soplezalca. Pri dostopih in sestopih sem bolj počasen, v steni nimam težav.« Res bi težko rekli, da so vsi alpinisti, mlajši, kajpada, cepljeni proti nepotrpežljivosti, »pri športnem plezanju je drugače«. Ni zaostajanja, ni slabe vesti, slabe volje, ker so žive skale mini in večinoma takšni tudi dostopi. »Bilo je deset let v mojem življenju, ki bi jih zelo rad pozabil.« Se jih sramuje. Vendar, »tako kot se med plezanjem nismo pogovarjali o zasebnosti«, Drago namigne, da so vezi med ljudmi, naključne, usodne, lahko sila zapletene, a o vseh ni govoriti. Kaj šele jih zaupati več ljudem. Kaj šele novinarju? A »dejstvo je, da sem moral hudiča in pol narediti, da sem to, kar sem«.
In kdo je? Ker junaštva se otepa. »Sem povprečno zadovoljen človek.« Za katerega sta ta dva meseca, od vseh svetih do novega leta, malo težja, »prazniki in podobno, in v treh letih sem izgubil pet bližnjih«.
Cuk za beli rokav
Dragovih pet in plus. Pet jih je za njim, pred njim je še plus, kdo bi temu mero jemal? O tem, da se bi mu ponovilo, ne razmišlja, okej, se zgodi, kot ob najini poldrugi uri pogovora, a če bi padlo po njem vdrugo, »se bojim, da ne bi bil tako pogumen«. Sicer pa mu je Aleksander Aničin v onih časih rekel, da bosta šla čez pet let skupaj plezat. Je doktor na zavezo pozabil? Ni pomembno, Drago ga bo pocukal. Za rokav bele halje.
Ko sem ga ob snidenju z očmi iskal po gostilniškem prostoru, sem ga gledal, a ne videl. Je moral on mene prepoznati. Ker sem iskal nekoga s 70 plus/minus, gledal pa Tajhmajstra. Sicer mu je malo zoprno povedati, a so mu z meritvami določili telo 56-letnika.
Besedovala sva pretežno o slabem, o raku. Kaj pa plezarija pri njegovih uradnih letih? S sedmimi križi v rukzaku alpinizirajo kerli, ki to počnejo od zibeli ali kakšnega leta pozneje, plezanje, tudi športno, čeprav si lahko bodisi bolj rambovsko ali pač tehnično naravnan, ni najlažji šport. Pravilno postavljanje okončin oziroma telesa res odvzame dobršen del teže, plezalne peze, ampak, no, ni ravno šah, pikado, tarok, fuzbal.
A Drago, slišim in uro po zasedanju tudi v živo vidim, je v stenci estet. »Če plezam enkrat na teden, ni to nič, če dvakrat, je za silo, če trikrat, sem pa v dobri formi.« Upam, da pleza trikrat, drugače bi se jaz od sramu stopil.
Pa o Dragu povprašam še mladeniča srednejših let, ker je sramežljiv, ga ne poimenujem, ga pa najdete v tem in celo v besedilu na prejšnji strani, ne bo pretežko: »Drago je fenomen predvsem, ker je začel plezati šele pri 62 letih.« Ker se je izkopal iz prejšnjega življenja, ki ga je vleklo vstran, ker je iz možaka, ki »je imel kar zajeten trebušček, postal fit«. In ko je bil v sedlu, ga je naskočil rak. »Kar na lepem ga ni bilo več na steno, vrnil se je pa popolnoma spremenjen.« Suh kot paličica. Zmagovalec, oziroma, škoda, da misel ni moja, pa vendar o Dragu: »Ni ravno olimpijska zmaga. Je pa več.« Zagonetno, a resnično.
Grega Kališnik