Primorski dnevnik: Poletna tura Slovenskega planinskega društva Trst

Slovensko planinsko društvo iz Trsta že dolga leta prireja večdnevna poletna potepanja, postala so že tradicionalna; pridružijo se jim tudi člani pobratenega in prijateljskih društev. Zato je druščina bolj pestra in zabavna. Do zdaj so obiskali mnoga italijanska in slovenska gorstva, pa bolgarska, makedonska, črnogorska ...
Letos so se odzvali vabilu prijateljskega društva CAI Varazze in se podali v Ligurijo in Piemont. Odločitvi je botrovalo lansko sodelovanje članov SPDT pri načrtovanju in izvedbi njihovega obiska Julijskih Alp, Trsta in Krasa. Ligurijski planinci so bili hvaležni za pomoč pri spoznavanju Slovenije; med tedenskim bivanjem v naših krajih so se med člani obeh društev stkale prijateljske planinske vezi. Da ne bi prekinili sodelovanja, so tržaškim prijateljem ponudili in skupaj z njimi tudi dodelali privlačen program tedenskega planinskega dopusta. Do njegove uresničitve je prišlo v času med 29. julijem in 4. avgustom 2013, ko so udeleženci potepanja spoznavali Ligursko gorovje in skupino Monvisa, najlepše gore Kotijskih Alp.
Kot vsa dosedanja potovanja je bilo tudi letošnje večplastno. Jasno, da je bilo njihovo osrednje zanimanje namenjeno pohodom, spoznavanju novih gora in njihovih naravnih značilnosti, a prav tako je bil ob tem pomembno odkrivanje zgodovinsko kulturne dediščine krajev, le manjši del programa je obsegal zgolj turistične oglede, najkrajši, a zato najslajši je bil dan relaksacije in nabiranja novih moči v termah.
Šestindvajset planink in planincev SPD Trst, PD Integral iz Ljubljane in OPD Koper je že na avtobusu vzpostavilo vzdušje uglašenega orkestra, pod nevsiljivo taktirko glavne vodje, predsednice SPDT, Marinke. Zato ni bilo dvoma v uspeh pri uresničevanju zastavljenega programa. Šlo je vse kot po maslu. Že vreme jim je šlo na roko, saj je vdor ohlajenega zraka z zahoda prinesel olajšanje in prijetno potovanje do Ligurije, kjer so preživeli dva dni. Zato je bil tudi sprehod po Manaroli, enem od slikovitih petih mestec na vzhodni ligurski obali imenovani „Le Cinque Terre", sproščujoč začetek potovanja in dobra predpriprava za napornejše dneve. 

Planinski prijatelji iz turističnega obmorskega mesta Varazze so planince pričakali že pred mestom, jih popeljali do hotela ter se na večernem prijateljskem srečanju z njimi dogovorili za pohod naslednjega dne. Zares prijazen sprejem! Kar devet planink in planincev je spremljalo skupino na celodnevni turi po pogorju Monti Liguri, kjer apeninsko razvodje doseže najmanjšo oddaljenost od morja na celotnem italijanskem polotoku. Že vožnja skozi gozd po izjemni panoramski cesti do sedla Passo di Faiallo (1044 m) je bila enkratna, še posebej zanimiva zaradi izčrpne razlage planinskih spremljevalcev - domačinov. Izletnike je očaral razgled na Ligurski zaliv, na Genovo... v daljavi sta se videla celo Korzika in Elba, hkrati pa se je v notranjost odpiral pogled na ledenike in verigo Alp: Gran Paradiso, Monte Rosa, ....in seveda na značilni piramidasti vrh Monvisa. Ti osupljivo lepi pogledi »na eno stran ledeniki - na drugo pa kiti« so spremljali pohodnike na nekajurni grebenski hoji, po delu poti, imenovani »Alta via dei Monti Liguri«, vse do vrha Argentea (1082 m) oz. do koče Argentea (1088 m), kjer so jim domači planinci pripravili pravo presenečenje: postregli so jim z imenitnim ligurijskim pecivom „focaccio“, ki so ga prinesli v nahrbtnikih. Tu pa se je začel dolg in nekoliko mučen sestop v vročem popoldanskem soncu, čeprav jim je bil v tolažbo enkraten razgled na obalo in modro morje.
Pot »Alta Via dei Monti Liguri” je 440 km dolga pešpot od francoske meje (Ventimiglia) do meje med Ligurijo in Toskano (La Spezia). Gorovje Monti Liguri je visoko med 1000 in 1500 m, poti so speljane tik pod vrhovi. Oblaki prihajajo z morske strani in segrevajo gorsko verigo, a hkrati topel morski zrak in hladen zrak z notranjosti povzročata hitre vremenske spremembe. Je pa vedno sveže in nikoli zelo vroče.
Prav zaradi kontrastov, ki jih ustvarjajo hribi na eni strani in morje na drugi, je to področje izjemno v vseh pogledih: geološkem, geomorfološkem in klimatskem, edinstveno je zato tudi rastlinstvo in živalstvo, zato je večji del območja zavarovan kot regionalni Naravni park Monte Beigua & geopark.
V kraju Arezano je pohodnike čakal avtobus. Poslovili so se od svojih prijaznih gostiteljev, ki so jim v enem dnevu zares lepo predstavili svoje hribe in značilnosti krajev.
Nato so se odpeljali v Piemont v dolino Varaita do kraja Castello, klasičnega izhodišča za vzpon na Monviso. Na poti se jim je pridružil izkušen vodič Mauro, ki so ga nekateri spoznali že lansko leto, med potepanjem po Julijcih in vzponom na Triglav. Namestili so se v prelepo kočo Aleve, kjer jih je po dobri in obilni večerji domačih dobrot čakalo presenečenje. Skupino planincev je obiskal gospod Jan Peire de Bousquier, predstavnik tamkajšnje jezikovne majnšine - Okcitancev. Okcitanski jezik, ki se je ohranil tudi v zahodnem predelu Piemonta, govorijo danes še v nekaterih tamkajšnjih odročnih dolinah, tudi v dolini Varaita. Srečanje s prijaznim gospodom Jan Peirom in spoznavanje stvarnosti tamkajšnje manjšine, je bilo izredno zanimivo, v spomin na dogodek so udeleženci dobili knjigo Martina Krpana v okcitanščini in z ilustracijami tržaškega slikarja Klavdija Palčiča.
Zjutraj se je začel tridnevni treking pod Monvisom (Giro del Viso) za celotno skupino, saj je bil predvideni vzpon na vrh Monvisa (3841 m) zaradi letošnjih izrednih snežnih razmer odpovedan. Goro, vulkanskega izvora, so izletniki občudovali že dan prej, saj kot osamljen velikan v obliki piramide kraljuje nad pokrajino Ligurije, Piemonta in dela Francije; gora, ki se jo vidi od daleč na obzorju, je najvišji vrh Primorskih Alp. Pod njo, na področju Pian del Re izvira mogočna reka Pad. Letos je bilo območje Monvisa vključeno v svetovno dediščino Unesca. Res veliko razlogov, da so bila pričakovanja udeležencev velika. V prelepem stanovitnem vremenu, so jih pod vodstvom izjemnega vodnika Maura, mirnega a odločnega, predvsem pa dobrega poznavalca gora in še posebej tega področja, povsem uresničili.
V zgodnji jutranji svežini so pohodniki stopali po slikoviti poti, ki se vije po dolini Vallone di Vallanta nad hudournikom Vallanta (Torrente Vallanta) v senci visokih dreves macesnov in bora cemprina (Pinus cembra) vse do planine, kjer pasejo zanimivo govedo za meso, ki so ga, posebno pripravljenega, pokusili prejšnji večer. Hoja je bila pravi užitek, še posebej za ljubitelje cvetja, saj so bili pisani travniki lepši kot vsaka cvetlična greda. In tako naprej vse do CAI - jeve koče Riffugio Vallanta na višini 2450 m pod Monvisom, kjer so si pohodniki privoščili daljši počitek, ki je še kako prijal. Izkoristili so ga lahko za občudovanje vrha, pa tudi vseh mogočih vrst flore, od vijolic, sviščev, do planik. Predvsem pa so si nabrali novih moči za vzpon na prelaz Passo di Vallanta (2811 m), kjer so prestopili mejo s Francijo in se spustili po mukotrpnem melišču k jezeru Lago Lestio (2508 m) in h koči Refuge du Viso (CAF). Ves trud in napor sta bila poplačana s kozarčki tradicionalne pijače dženepi, ki jih je ponudil Ivo za svoj rojstni dan. Pod vrhom Monvisa, obsijanem s poslavljajočimi sončnimi žarki, je zvečer še dolgo donela pesem v vseh jezikih.
Naslednji dan pa pogumno naprej po poti »Sentiero dela Grande Traversata«, najprej do prelaza Passo delle Traversette, z višino kar 2950 m in zanimivimi zgodbami, saj je to starodavna srednjeveška pot imenovana »La Via del Sale«, ker so tu prenašali sol z morske obale v notranjost. Da bi si skrajšali pot in vsaj malo olajšali hojo so že v 15. stoletju naredili ozek tunel Buco di Viso, žal pa je bil s francoske strani še zasut s snegom in izletniki so se morali povzpeti na prelaz, kjer so se na drugi strani z doline začele vzdigovati megle. Prepričali so se, da mule, naložene s težkimi vrečami soli niso imele lahkega dela pri sestopanju, pa tudi vsi tisti, ki so varovali meje (ostankov je še veliko) so tu imeli težko življenje. Pot „La Via del Sale" nato krene proti dolini Pada, kjer je izvir reke, megla jim je sicer pokvarila pogled, a so jo vendarle lahko zaslutili. Skupina pa je nadaljevala po poti Giro del Viso, proti koči R. Giacoletti (2741 m). Pot je bila zahtevna, mestoma tudi zavarovana in nevarna zaradi možnosti padanja kamenja ob prečenju strmih travnikov pod stenami, pa tudi hoja po vodi hudournika in snežišču ni bila od muh. Zato pa je bilo toliko večje zadovoljstvo ob prihodu v kočo, kjer je bilo prijetno domače in toplo. Tu so se pohodniki razdelili v dve skupini: večja se je po krajšem počitku odpravila naprej do koče R. Quintino Sella (2650 m), da bi se naslednji dan povzpela na 3019 m visok vrh Viso Mozzo; manjša pa je tu dočakala prelep večer, kozoroge ter doživela sončen zaton in zjutraj prve sončne žarke na ostenju Monvisa. Zbudili so se namreč v prekrasno jasno jutro, prijetno sveže in sončno, zato je bila triurna hoja nad prelepimi jezeri, pod Monvisom ob čudovitem cvetju prava pesem. Še posebej so bili navdušeni »botaniki«, saj je Mauro vedel veliko povedati ob vsaki rožici. Pokazal jim je tudi dženepi (črni pelin), iz katerega izdelujejo priljubljeno pijačo (seveda iz gojenega). Spregledali niso niti rdečih lis na snežiščih, ki jih ustvarja rast alg vrste Chlamydomonas. Občudovali so šolski primer morene, ki jo je ustvaril ledenik z Monvisa. Neverjetno divja in surova kamnita pokrajina, a hkrati občudovanja vredno nežno cvetje vseh barv. Kakšna nasprotja lahko ustvarja ta naša Narava! Najbolj veseli pa so bili ugotovitve, da hodijo po stezi, kjer je stičišče evropske in afriške zemeljske plošče. Pot je bila kar prekratka, saj so pred sabo že zagledali jezero Lago Grande di Viso in za njim kočo R. Quintino Sella (CAI) 2640 m, kjer so se prisrčno objeli s prijatelji, ki so se že povzpeli na tritisočak in uživali v jutranjem razgledu.
Koča Quintino Sella se imenuje po vodji prve uspešne italijanske odprave na Monviso 1863, ki je dal tudi spodbudo, za ustanovitev prvega planinskega društva - Club Alpino Italiano, CAI, s sedežem v Turinu in to po zgledu Anglije, Avstrije in Švice. Letos praznuje CAI svojo 150 letnico. Leta 1886 je osrednji CAI dal postaviti v bližini starega zavetišča novo kočo in jo posvetil svojemu ustanovitelju Quintinu Selli.
Po kratkem oddihu je Marinka poiskala oskrbnika koče, to je gospod Hervé Tranchero, ki je pravi gornik starega kova in to ne le po videzu, ampak tudi po srčnosti, saj ji je rad priskočil na pomoč pri pripravi obiska njegovih gora, za kar se mu je iskreno zahvalila. Planince je čakala še nekajurna hoja do izhodišča. Še dobro, da so sonce prekrivali oblaki, sicer bi bilo neprestano vzpenjanje, saj so na prelazu Passo San Chiaffredo dosegli kar 2764 m n.v., čemur je seveda sledilo sestopanje, lahko zelo neprijetno. Navkljub temu se je pot precej vlekla, čeprav je speljana mimo neštetih jezer (Lago delle Saguette - 2687 m; L.d.Pellegrina - 2538 m...) in drugih zanimivostih ter ob Maurovih zgodbah, ki jih ni zmanjkalo vse do avtobusa v vasi Castello, kjer se kar niso mogli posloviti od izredno prijaznih oskrbnikov. Lepo bi bilo še ostati, a pohodnike je čakala še dolga vožnja v gorsko dolino Valle Stura, ki se razprostira ob reki Stura, vse do kraja Vinadio (904 m). Žal so se morali med potjo posloviti tudi od dragega vodnika Maura, saj so ga čakale že naslednji dan nove poti. Res je odličen, neprisiljeno odločen, a hkrati občutljiv in razumevajoč za svoje varovance. Bil je ključna »dodana vrednost« na trekingu, saj je udeležencem približal pokrajino z vsemi značilnostmi. Za udeležence pa je napočil čas počitka in obnove zgubljenih moči, zato so se naslednji dan odpeljali v 10 km oddaljene terme Bagni di Vinadio (1279 m), kjer so se namakali v topli žveplasti vodi in uživali prijetne sončne žarke. Nekateri pa so še kar vztrajali pri planinarjenju in spoznavali lepe gozdnate poti v okolici.
Nedelja - zadnji dan je bil namenjen ogledu enkratnega Akvarija v starem pristanišču Genove in kolikor je še ostalo časa ogledu starega jedra mesta in povratku domov.
Bogato tedensko vandranje, z mnogimi presežki, verjetno za vsakega drugimi. A gotovo bo vsem ostalo v spominu prijazno druženje s planinskimi prijatelji iz Varazzeja in vodnikom Maurom, pa medsebojna pomoč in solidarnost udeležencev v težkih trenutkih, ko pojenjujejo moči, a tudi skupno uživanje v lepem in iskrenost, kar vse je ustvarilo prisrčno vzdušje v skupini.

Maruška Lenarčič