Bukla, Knjiga in moje življenje - Tadej Golob: Bili so časi, ko sem bil najbolj hvaležen bralec na svetu, pa sem, recimo, dvakrat prebral Tihi Don Mihaila Šolohova. Ne poznam človeka, ki bi to storil (razen mogoče prevajalca), in pri najboljši volji se ne morem spomniti zakaj.
Danes je vse, kar lahko o knjigi rečem na tej zavestni ravni, da v njej nastopajo kozaki, da je glavni junak menjal strani v ruski državljanski vojni, končal na napačni in je njegova ljubezen, sicer žena nekega drugega kozaka, med begom dobila kroglo v hrbet in umrla. Pa da ga, ampak to prej, niso sprejeli v kraljevo gardo zaradi turov na hrbtu, da sta belogardista masakrirala ujetega rdečearmejca, privezanega ob drevo, in so Rusi posiljevali hči ukrajinskega kmeta. No ja, nekaj je torej vendarle ostalo, vsekakor več kot po Vojni in miru, iz katere le se spomnim le Pierra, generala Kutuzova in da Francozi Moskve niso požgali, ampak je zgorela sama, ker je bila lesena in takrat ni nihče pazil nanjo. Od Agathe Christie, od vse Agathe Christie, vseh njenih umorov, strupov, krogel ..., zaradi katerih so se mi še kot smrkavcu prikazovale čudne sence po sobi – nič. Megla. Edino tam v Orient Expressu, kjer je dvanajst potnikov dvanajstkrat štihnilo svojo žrtev, ta rešitev problema je ostala.
Tudi vem, kdaj se je zgodila ta sprememba iz vsejeda v kraljično na zrnu graha. Po srednji šoli, po vojski, za časa študija v Ljubljani. Zadihal sem, se vpisal na alpinistični odsek, pa žuri ..., eden, dva, polna skleda ... in nekaj let nisem prebral nič, če ne štejem te plezalske literature, kot je Eiger, gora smrti in podobno. Medtem se je FSPN preimenoval v FDV, pa država se je zamenjala, kar me ni pretirano zanimalo. Saj sem bral Mladino in bil na kakšnih demonstracijah, enkrat na Roški v podporo Janši, ampak če je bilo bolj deževno, ker sem bil ob lepi vremenski napovedi pač v hribih.
Knjigo sem spet vzel v roke pomladi 1994, na svoji prvi odpravi v Himalajo, na travniku pod severovzhodno steno Hiunčulija. Zapadlo je meter in pol snega, ležali smo po šotorih, sam z višinsko boleznijo, zaradi katere nisem mogel ne živeti ne umreti. Imel pa sem s seboj popularni Jurski park in sem ga prebral osemkrat. Ni bilo televizije, pa vse druge knjige, ki smo jih imeli s seboj, sem že prebral in kaj sem pa hotel. Moram reči, da se mi zdi filmski konec boljši kot knjižni.
Imel sem torej te odprave in knjige, svoje in knjige drugih članov, in sem bral pod Nilgirijem Plavetnilo neba, nekakšno desadovsko pripovedko v hrvaškem prevodu, pa Brate Karamazove pod Daulagirijem, pa Severni sij pod Nangpai Gosumom, pa Short Tales of Sherlock Holmes pod Kyajo Rijem. Pod Everestom sem bral ... hm, gotovo sem tudi tam kaj bral, se pa spomnim samo to, da sem poslušal Jimija Hendrixa in Majke. Kerouackovo Na cesti in Proustovo V Swannovem svetu pod Taulirahujem v Peruju. To so te, ki so mi sedle v srce, sicer sem pa na odpravah lahko prebral vse.
Doma, poskusil sem tudi doma, je bilo drugače. Sedel sem bolj udobno, ni me zeblo in nisem bil lačen, nobena smrtna nevarnost mi ni grozila od nikoder in mogoče je bilo prav to krivo, da me je zmotila vsaka napačna beseda oziroma taka, ki se je meni zdela napačna. Kaj pa vem, kak arhaizem, kaj takega kot »svetloba je lila raz stavbo« ... Pa trpljenje glavnega junaka, če zanj ni nobenega razloga in je bilo podajano brez kanca humorja ... Še Vonnegut je v svojo Klavnico pet stlačil vesoljce – evo, evo, to sem bral pod Everestom – pa v Dresdnu ni bilo najbolj prijetno. Pa opisi kakšnih odtujenih seksualnosti v smislu to počnemo, gnani od neke silne sile, nam nerazumljive, eksistencialne, fajn nam pa pri tem ni čisto nič, pa še umiti se bo treba.
Ampak ker sta se mi rodila otroka in je moje odhajanje na tuje postalo redkejše, sem moral nekaj storiti, nekako zapolniti večere brez CSI New York, CSI Miami, Dr. Housa in lige prvakov in se izogniti vsesplošni pobebavljenosti. Tako sem vlekel iz knjižnice raznorazne reči in jih še vlačim, posegal celo po že prebranih, nad katerimi sem bil nekoč ginjen, recimo Sto let samote, in ugotovil, da me tisti metulji pa goltanje gline ali ometa ... Kako sem to lahko ..., ampak, in po drugi strani, sem pa brez težav še enkrat prebral Mazzinijeve Drobtinice, klap, klap, ta malima Bratovščino Sinjega galeba (sicer prvo knjigo, ki sem jo prebral v svojem življenju) in Cico v metroju nekega Francoza. Ta je bila pa res razodetje.
In zdaj ... tools ... word count ... 4367 ... ojej, bi moral napisati še kaj o Svinjskih nogicah in nominaciji za kresnika. Na kratko: meni je knjiga všeč, celo če kaj preberem iz nje, nominacije sem pa vesel, ker me brez nje kot pisatelja (u, fino!) ne bi poznal in pripoznal čisto nihče, kar bi bilo žalostno. Ker – kot pravi Cicin stric, ki se preživlja kot travestit v homoseksualnem baru – ni vse zajebancija, je tudi umetnost.
Tadej Golob, Playbojev kolumnist, novinar in alpinist, je z romanom Svinjske nogice prišel v ožji izbor petih finalistov za letošnjo nagrado kresnik.