Nedeljski dnevnik - Ciril Brajer: Janez Rozman, načelnik gorske reševalne službe Bohinj
Kot so iz ledenega brezna rešili njega, se je odločil reševati druge - Če se v hribih človek ne bi dobro počutil, zagotovo ne bi rinil nanje - Tujci so dobro zavarovani, mi pa od tega nimamo veliko
Letos časti vredni ljudje praznujejo častitljivo obletnico. Pred sto leti sta Josip Tičar in Jernej Demšar v Kranjski Gori ustanovila reševalno postajo, da bi pomagala ponesrečenim v gorah. To je bil začetek sedanje slovenske gorske reševalne službe. Nanjo nas je pravzaprav spomnil Darko Zavratnik, upokojeni poklicni gasilec, zdaj predsednik novogoriškega društva prostovoljnih gasilcev, ko smo se menili o junaštvih njegovih kolegov sicer in med zadnjimi orkanskimi vetrovi še posebno.
Reševalec po rešitvi
Janez Rozman je načelnik GRS Bohinj, po poklicu je metalurški tehnik, zaposlen v jeseniškem Acroniju. Ima dve hčerki, na Naravoslovni tehnični fakulteti v Ljubljani študira ob delu. Je res še čas za solidarnost, požrtvovalnost?
»Doma sem v Bohinjski Bistrici, tu sem odraščal, ko je bila mladost še, kot se spodobi. Lovili smo se po gmajnah, veliko za žogo, smučati smo se učili po hribčkih za vasjo. V hribe me je prvič peljal oče, potem pa sem v gore veliko zahajal s planinskim društvom bohinjske šole. Bili smo majhna, a zavzeta skupina, od malega sem vajen sodelovati, pomagati.« Z lesenih smuči z jermeni je stopil na prave, presmučal vse živo in v Avstriji zgrmel v prepad:
»O gorskem reševanju sem že prej razmišljal, a kot bi ne bilo pravega časa. Zanj sem se dokončno odločil pred leti po zahtevni, a uspešni reševalni akciji, v kateri sem bil leta 1995 sam rešen. Bili smo na turni smuki z Grosswenedigerja, drugega najvišjega avstrijskega vrha. Že med vzponom sem zdrsnil in zgrmel v 35 metrov globoko ledeniško jamo. Iz nje so me potegnili prijatelji, avstrijski gorski reševalci pa so me s helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Lienz. Poln odrgnin, ureznin, a brez trajne škode sem tam preležal teden dni. Ko sem se po tej bridki izkušnji spravil k sebi, jo premlel, vstal tudi psihično, je sklep dozorel. Pridružil sem se gorski reševalni službi.
Preslišani pregovori
Dalmatinci pravijo: »Hvali more, drž se kraja.« Tukaj velja, da gora ni nora, tisti je nor, ki rine gor. Teh pregovorov se drži vse manj ljudi.
»Ja, dlje je človek od naravnega življenja, bolj išče stik z naravo. Kaj naj rečem? Če se v hribih ne bi dobro počutili, zagotovo ne bi rinili nanje.« Kljub tveganju?
»Očitno to sodi zraven. Bohinjski reševalci, 35 nas je, imamo približno 60 intervencij letno. Težko bi strnil vzroke za nesreče, običajno gre za splet okoliščin. Za to je v gorah preprosto več možnosti kot na asfaltu, a saj človek še tam ni povsem varen. Seveda, oprema mora biti in znanje tudi, kako jo uporabiš. Pa trezna glava odgovornega človeka, telesna pripravljenost, priprave, a kljub temu se lahko marsikaj zgodi. Preveč rado se zalomi.«
Denimo? Divji lov? Bohinjski trikotnik ...
» Da, če imate preveč bujno domišljijo ali pa nimate kaj bolj pametnega pisati. V resnici je v teh krajih pač tak teren; poln pasti. Tudi hitre spremembe vremena jo znajo zagosti. Kolikor vem, le dveh pogrešanih nismo uspeli najti. Enega je verjetno vzelo jezero, saj so na obali leta 1985 našli obleko. Drugi je izginil pred štirimi leti. Hribi, skalovje, plazovi, grape, kotanje, hudourniki, kanjoni, marsikaj se lahko pripeti. Poleti, ko je v Bohinju in hribih res gneča, se zgodi, da imamo tri, štiri intervencije na dan. Pojavljajo se novi, adrenalinski športi, kot so padalstvo, spusti po kanjonih, nesreča pa ne počiva. Velika pomoč pri našem delu je helikopter.«
Ko je hudo, res hudo
Še ta ne pomaga vedno!
»Včasih preprosto ni pomoči in takrat je hudo. Res hudo. Takrat se srečaš s smrtjo. Nikoli se ne bom otresel spomina na reševalno akcijo na Lepem špičju leta 1997. Reševali smo ponesrečenega otroka, fantek je bil star osem let. Zdrsnilo mu je in padel je čez rob. Prihiteli smo, kolikor hitro smo le mogli, helikopterja ni bilo, vreme ni pustilo. Poletel sicer je, a je moral zasilno pristati na Planini Jezero. Kljub našemu posredovanju je otrok umrl. Mama je bila zraven, mešalo se ji je od hudega, to ti sede v dušo. To reševanje mi je za vedno vtisnilo žig. Hčerko sem imel prav toliko staro.«
Res sede v dušo. Dajva raje kaj s srečnim koncem.
»Takšnih reševanj je na srečo več. Katero je na koncu že prav zabavno. Ko smo na primer reševali dve turistki iz Avstralije. Bivali sta v Ribčevem Lazu, na izlet pa sta šli na Vogel. Gor seveda z gondolo, za navzdol pa se jima je zdelo, da bosta zmogli peš. Malo sta se ušteli, dohitela ju je tema, klic na pomoč smo dobili opolnoči, ko se je v dolino vrnila le ena.
Ponoči smo prehodili vse možne poti od jezera do Vogla, teren smo temeljito prečesali, ju klicali, kričali, da so nas grla bolela. Zaman, o izgubljeni revi ni bilo nič videti nič slišati. Dekle je naš reševalec odkril šele zjutraj. Vsa preplašena je ždela ob pastirski koči na planini. Seveda smo jo vprašali, zakaj se nam ni oglasila, ko smo rjuli tam mimo. Mislila je, da so divje zveri, je povedala.«
Ko udari plaz
Tukaj so velika nevarnost plazovi. Celo na Voglu so že terjali žrtve, čeprav je videti precej udomačen.
»Res, ko udari plaz, niti znanje in fizična pripravljenost ne pomagata vedno. Visokogorje, zima, hitre spremembe, grape, zasipi, vetrovi, same pasti. Tega se je treba zavedati. Prav reševalna akcija na Voglu nas je naučila, koliko prostovoljcev, smučarjev je bilo pripravljenih pomagati. Znanje, pravšnja oprema, kondicija, družba, to je nujno, če hočeš varno pohajati po gorah. O tem učite mediji, učijo v planinskih šolah ... Dobro je poslušati take nasvete.«
Zdaj pomlad že krepko trka na vrata, na kaj naj pazimo?
»Ture skrbno načrtujte! Čakajo vas nevarna snežišča, pretijo zdrsi. Še vedno vzemite s seboj dereze in cepin, predvsem pa se naučite opremo prav uporabljati. Reševalci opažamo, da je na srečo vse več ljudi prav opremljenih, znanja pa žal še rado zmanjka. Na mobitel s polno baterijo ne pozabite in vnaprej povejte, kam ste se odpravili!«
Reševalci ste pripravljeni brezplačno, prostovoljno in kadarkoli reševati življenja. Kot gasilci, ki pa potarnajo, da delodajalci tega ne razumejo.
»Sam takih težav nimam, toda slišim zanje. To me preseneča, saj je človek, ki je pripravljen toliko tvegati, da pomaga drugim, tudi v službi na mestu. Če si koristen sicer in tudi na delu, bi delodajalec to verjetno moral ceniti. Saj še žene preveč ne zmerjajo, ko reševalci planejo od mize in oddrvijo, ko ravno nalivajo juho.
V Bohinju imamo-drugačne težave. Služb pri nas ni, vsi reševalci smo zaposleni zunaj Bohinja in ko gre zares, je vsaka minuta dragocena. Pomagamo si z neke vrste dežurstvi, pripravljenostjo na domu.
Z brezplačnostjo je pa tako, da so vsaj tujci običajno zelo dobro zavarovani, vendar od njih država kaj malo iztrži. Ko gasilec nekoga nese iz goreče hiše ali ga izreže iz zmečkanega avta, mu zagotovo ne bo pod nos molel računa. Tudi sam si ne predstavljam reševalca, ki bi pobiral denar. Za ta red bo že moral poskrbeti kdo drug!«
Ciril Brajer