Delo - Dragica Jaksetič: Po rebalansu denarja še manj? Lani štiri stotinke proračuna – Do leta 2014 zavarovati še devet odstotkov ozemlja
Ilirska Bistrica – Na javnih zavodih, ki upravljajo slovenske naravne parke, ne vedo, koliko denarja za varovanje narave bodo imeli na voljo letos. Bojijo se, da ga bo po rebalansu proračuna še manj kot doslej. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) pravijo, da o znesku še ne morejo govoriti.
»Preverili bomo možnosti ustanavljanja novih parkov, saj se zavedamo multiplikativnega pomena takšnih območij z vidika varstva okolja in lokalnega razvoja. Pripravili bomo program dela, v katerem bomo upoštevali vse dosedanje, na državni ravni sprejete programe in odobrene projekte pa tudi pobude, ki so bile glede tega naslovljene na državo,« so povedali na MKO.
Vendar je malo možnosti, da bo do roka izpolnjen cilj, da bi imeli do leta 2014 skoraj četrtino zavarovanih območij. Ta se zdaj razprostirajo na 13 odstotkih površine, v Evropi na 16. Nemčija ima, denimo, zavarovanih kar 40 odstotkov ozemlja, Avstrija 23, več od Slovenije ga imajo tudi Italijani in Slovaki. »Res je, da 36 odstotkov ozemlja Slovenije sodi v Naturo 2000, ki pa po mednarodnih standardih in naši zakonodaji ne spada med zavarovana območja. V Naturi velja le zahteva, da se stanja v naravi ne sme slabšati. Natura 2000 ne omejuje trajnostnega razvoja, nujne so prilagoditve in morebitni ublažitveni ukrepi,« je poudaril vodja sektorja za ohranjanje narave na MKO Mladen Berginc.
Eden ključnih ciljev resolucije o nacionalnem programu varstva okolja (NPVO), ki jo je državni zbor sprejel leta 2005, je 22 odstotkov zavarovanih območij do leta 2014. Računsko sodišče je v reviziji leta 2006 ugotovilo, da ministrstvo za okolje in prostor (MOP) ni v rokih, določenih v resoluciji, sprejelo aktov o zavarovanju predvidenih območij. Leto pozneje so na MOP pripravili program ustanavljanja novih zavarovanih območij, a je vlada leta 2008 ustavila postopke ustanavljanja novih parkov, iz leta v leto manj denarja pa so dobivali tudi sedanji parki. Slovenija je tudi podpisnica konvencije o biološki raznovrstnosti, po kateri naj bi do leta 2020 zavarovali 17 odstotkov površine planeta.
Lahko parki državo stanejo še manj?
Za delovanje javnih zavodov in izvajanje javne službe ohranjanja narave je država leta 2011 namenila malo manj kot štiri milijone evrov oziroma 1,7 odstotka proračuna MOP ali 0,04 odstotka državnega proračuna. Na ministrstvu so za parke zadolženi trije sodelavci, v celotnem sektorju za ohranjanje narave pa 14. Vsi javni zavodi v parkih, ki jih je ustanovila država, so leta 2010 zaposlovali 111 ljudi, od tega 52 v Triglavskem narodnem parku. Vendar je analiza upravljanja parkov pokazala, da je kljub majhnemu številu kadra in skromnemu financiranju sistem upravljanja zavarovanjih območij mednarodno primerljiv in da glede na vloženi denar dobro deluje. Nezanemarljivo je tudi, da so od leta 2000 parki za naložbe pridobili 13 milijonov evrov iz evropskih skladov. Vseh zaposlitev, ki so povezane s parki, je nekajkrat več, kot je neposrednih zaposlitev pri upravljavcih.
Učinki vlaganja javnega denarja v zavarovana območja, ki so razvojna priložnost za manj razvite dele države, so različni, a težko merljivi: ohranjanje biološke raznovrstnosti, naravnih in kulturnih vrednot, pomen pri spopadanju s klimatskimi spremembami. S Triglavskim narodnim parkom, kot je opozoril Berginc, ne varujemo le lepe narave, ampak tudi vodne vire za petino Slovencev.
Ustanovitev parkov zahtevajo občine
»Upravljavci parkov so pozitivno vpeti v lokalno okolje. Vsa novejša zavarovanja so bila izvedena v tesnem sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Zniževanje proračunskih sredstev in druge slabitve zavodov bi bili zelo kočljivi,« je dejal Mladen Berginc. »Naša stališča so jasna, uresničitev pa bo odvisna od politične volje in zavedanja pomena zavarovanih območij. Nadaljevati moramo naloge, zapisane v NPVO. Na polovici je obtičala zgodba s parkom Kamniško-Savinjske Alpe, občinama Piran in Koper smo že več let dolžni zavarovanje Dragonje, na zavarovanje čakajo Kraški rob, Pohorje, Mura in Kras, kar je zahtevala tudi vlada. Zanimivo je, da enake pobude prihajajo s Kočevskega, kjer je v preteklosti prevladovala velika bojazen, da bo zavarovanje omejevalo razvoj, prav tako tudi iz občine Pivke, ki je del nesojenega Regijskega parka Snežnik.«
»Škoda bi bilo, da bi vse, kar smo počasi gradili, predvsem stike z lokalnimi skupnostmi, uničili,« je dejala direktorica Parka Škocjanske jame Gordana Beltram. »Zaradi vstopnine za obisk jam smo specifičen park, toda ves denar ostaja v parku. Skupaj ga gradimo, skrbimo za ohranjanje narave, za ozaveščanje in razvoj območja, ožjega in širšega, vplivnega.«
Premoremo samo en narodni park
V Sloveniji imamo en narodni park, tri regijske in 45 krajinskih, a jih je med zadnjimi 38 le na papirju. V 80. letih so jih ustanovile občine, dlje od sprejema odloka pa niso prišle. Kljub temu tri četrtine površin vseh zavarovanih območij nima svojega upravljavca – deset parkov, ki jih je ustanovila država, in še dva, ki sta ju ustanovili občini. Sedem parkov upravljajo javni zavodi, krajinska parka Sečoveljske soline in Škocjanski zatok koncesionarja. Tako bo upravljan tudi krajinski park Radensko polje, soustanovljen z občino Grosuplje.
Prva parka, ustanovljena leta 1981, sta bila Triglavski narodni park in Kozjanski regijski park, nekaj let za njima še krajinski park Logarska dolina. Konec 90. let sta sledila regijski park Škocjanske jame in naravni rezervat Škocjanski zatok, v naslednjem desetletju pa občinski Notranjski regijski park ter »državni« krajinski parki Sečoveljske soline, Goričko, Strunjan in Kolpa. Leta 2008 je bil ustanovljen še krajinski park Ljubljansko barje, od takrat je državi uspelo dokončati le ustanavljanje krajinskega parka Radensko polje.
Dragica Jaksetič