Martina Čufar: Ko smo se vsi vrnili nazaj v Francijo, Nico iz Yosemitov, kjer so kljub zaprtju parka uspešno končali Vanessin projekt plezanja čez ...
... Zodiak, jaz in Tommy pa iz Slovenije, smo se skupaj s »francosko« babico odpravili v Verdon. Nico že nekaj dni prej, saj je imel že dolgo željo navrtati kakšno lepo smer tudi po kapnikih in ne samo v granitu. Linijo je ugledal konec septembra, ko sva plezala Electoraux choc na levem bregu Verdona. Pridružil se mu je prijatelj Olivier Dutel z veliko »vrtalnih« izkušenj. Nad smer sta prišla z vrha, saj sta imela tako boljši pregled, kje je najlažje oziroma najlepše. Tri dni sta nameščala svedrovce okoli luknjic, kapnikov, poči in nastala je nova 200 m dolga smer, katere težavnost je bila bolj kot ne uganka. No, to, da bo težka, je bilo očitno, ker je smer zelo previsna.
Prvi plezalni dan v Verdonu, sva šla z Nicotom najprej čez eno od super klasih v steni Duc, Alix (7b+, 300 m), z namenom, da malo tekoče in hitro plezava, ker sva vedela, da naslednje dni ne bo tako.
Smer res zasluži pet zvezdic, vsi raztežaji lepi, ne pretežki in ne prelahki, rahlo previsni, čisti užitek! V parih urah sva bila čez, malo dlje sva iskala »abzajle« za vrnitev nazaj dol.
Potem sva tri dni preživela v novi smeri; prvi dan je bil namenjen temu, da najdeva rešitve za vse prehode, ki so se zdeli med vrtanjem v teniskah nepreprezljivi. Nicota je bilo najbolj strah, da bi bilo treba narediti kak umeten oprimek ali prehod A0. A se je vse idelano izšlo, za dva precej tehnična detajla sem jaz našla rešitev, oz. mikro stopke, za ta težek, ene 15 m previsen tretji raztežaj je bilo pa očitno, da grifi so, le precej majhni in da bo težko. Skratka, prvi dan je bil uspešen, šla sva čez celo smer, malo čistila, seveda tudi odlomila kak grif, a vedela sva, da je smer preprezljiva ne samo za Adama Ondro ampak tudi za Zemljane. V smer sva šla še dvakrat, in poskušala prosto preplezati vse raztežaje. Smer je na srečo, kljub previsnosti, zelo udobna za varovanje, saj so na dveh varovališčih drevesa, na katere se usedeš, pred zadnjim raztežajem se lahko celo malo sprehodiš po luknji. To prav pride, saj nisva bila prav nič hitra. Uspelo nama je preplezati vse, ostal je le tretji raztežaj, ki sva ga ocenila z 8b. Prvih osem metrov je zelo zelo težkih, vsak je našel svoje rešitve, a vsakemu je manjkalo kanjček vzdržljivosti v moči. Drugi del raztežaja je lepa previsna poč, kot, ki navija, a se da najti počitke, na koncu je celo nekaj »hand- jamov«, skratka super! Po lepi 7ajki naju je čakala »old shcool« 8a, ki je najbolj ležala meni in sem jo hitro dešifrirala, zadnji raztežaj pa je pisan na kožo Nicotu, saj čisto na koncu trije gibi po luknjicah kot v Buouxu. Uspelo mu je že v drugem poskusu in ga ocenil z 8a. Meni se zdi precej težji, enega giba, ki je zelo na dolžino sploh ne morem naredit, tako da bodo ponavljavci povedali kaj več o oceni.
Po vrnitvi domov v Chamonix je bil Nico ves na trnih, da mu ne bo kdo vzel prve proste ponovitve smeri, in sva šla že čez 10 dni nazaj. Vreme je bilo precej hladnejše (smer je cel dan v senci), tako da sva prvi dan raje kot v smer šla v prijeten sektor na sonce, Petit Eycharme, kjer sva preplezala smer, v kateri sva leta 2009 pustila vponko, ki naju je precej »obšlesana« še vedno čakala: La triste lune (8a+). Ni mi jasno, zakaj tako malo ljudi pleza v Verdonu. Tri dni sva bila popolnoma sama, v super frikarskih pogojih, vse smeri suhe, enkratne … Večina plezalcev še vedno z Verdonom povezuje le tehnično zahtevne sive platke do katerih se je treba spustiti z vrha kanjona. To je le minimalen del vsega potenciala v skalah, ki obkrožajo drugi največji kanjon na svetu.
Drugi dan so napovedovali mrzel severni veter, a sva vseeno šla v smer; Nicota mraz ne moti toliko kot mene, oz. moje prste, za njega so bili pogoji »top«. Kar se je videlu tudi v njegovem plezanju, saj je uspel priti čez 8b prav lahkotno! Super! Meni je zmanjkalo čisto čisto malo, 5 stopinj več in malo vetra manj, no a brez izgovorov. Sem bila kljub enemu padcu zaradi zmrznjenih prstov zelo zadovoljna z dnevom.
Če povzamem: Smer La fiesta de los metalos (Nico in Olivier oba obožujeta metal) zgleda takole:
R1: »Pantera« (7b+, 35 m). Začetek, ki te zelo prebudi; zgleda lahko, pa je prav težno težko.
R2: »Iron Maiden« (7c+, 35 m). Lep previsen kot, ki te vodi v levo, trije detajlčki po malih grifih, pa streha s samimi šalcami!
R3: »Cannibal Corpse« (8b, 30 m). Ključni raztežaj smeri, ki se previsi za ene 15 m. Na začetku je treba stiskati kapnike oz. kapničke, sukati kolena, potem pa vzdržati do konca še 20 m previsa po kolikor toliko dobrih grifih.
R4: »Accept« (7a, 25 m). Raztežaj za aktivno regeneracijo; končno malo majn previsa!
R5: »Judas Priest« (8a, 35 m). Za začetek bolderček po malih poličkah, potem lepo plezanje po luknjah in za konec ful lepa prečka po luknjicah brez stopov! Zaupaj plezalnikom!
R6: »Megadeth« (8a, 35 m). Lepa 7c do nekaj metrov pod vrhom, ko te čakajo štiri luknjice zelo narazen. Vsekakor je lažje velikim (nad 175 cm).
Smer zdaj čaka na nekoga, ki jo bo prosto ponovil v enem dnevu. Verjetno bo treba počakati na pomlad ali poletje, saj je, ko sva odhajala, tudi v Verdonu začelo snežiti. Severna stena pa se pozimi, ko je enkrat mokra, le redko posuši!
Več o smeri si lahko, če razumete francosko preberete tukaj, več foto.
Martina Čufar