Tema meseca: Junaki(nje) iz ozadja - pogovori z življenjskimi sopotniki alpinistov / Gore Balkana / Intervju z Vlasto Kunaver / Od garaže do plezalnega centra za vse generacije ...
Uvodnik: Vsak ima svojo zgodbo. Vladimir Habjan
JUNAKI(NJE) IZ OZADJA
In potem razmišljaš: kaj, če ...? Pogovori z življenjskimi sopotniki alpinistov. Mateja Pate
Ko ostaneš doma. Različne plati iste zgodbe. Žarko Rovšček
Kjer gora vrže svojo senco. Temna stran izjemnih podvigov. Mire Steinbuch
RAZMIŠLJANJE
V sliki in besedi. Marjan Bradeško
GORSKI VELIKANI
Najvišji v Silvretti. Piz Linard. Vladimir Habjan
SKRITE KARAVANKE
Zgodbe iz minulih dni. Korte na Obirskem. Janez Turk
GORE BALKANA
Gorske oči. Durmitorska jezera. Vlado Vujisić
Z NAMI NA POT
Koroška kraljica in kralj Matjaž. Peca. Andreja Erdlen
OPISI:
Kordeževa glava, po običajni poti. Andreja Erdlen
Kordeževa glava,Podpece po zavarovani poti. Andreja Erdlen
Kordeževa glava, iz Tople. Andreja Erdlen
Kordeževa glava, iz Koprivne. Andreja Erdlen
Z NAMI NA POT
Bledične gore. Val Badia/Gadertal. Janja Lipužič
OPISI:
Sassongher. Janja Lipužič
Sass de Pútia/Peitlerkofel. Janja Lipužič
Croda del Becco/Seekofel. Janja Lipužič
Sasso della Croce/ Heiligkreuzkofel. Janja Lipužič
INTERVJU
Nikoli nisem nehala plezati. Vlasta Kunaver: alpinistka, padalka, zdravnica, mama. Mojca Volkar Trobevšek
DOŽIVETJE Z GORA
Ko ima noč svoje glasove. Kresna noč na Kamniškem sedlu. Peter Muck
ŠPORTNO PLEZANJE
Plezališče, v katerem se je pisala zgodovina. Buoux. Martina Čufar Potard
PRIMER DOBRE PRAKSE
Kako najti pot, kjer je drugi ne vidijo. Od garaže do plezalnega centra za vse generacije. Cveta Zalokar Oražem
OSKRBNIKOVI SPOMINI
Odločalo se je o življenju in smrti. Pavel Dimitrov
ALPINISTI VETERANI
Vse boljši temelji. 32. srečanje alpinistov veteranov. Irena Mušič Habjan
REKREACIJA
Slovenski alpski triatlon. Plavanje čez Piranski zaliv, kolesarjenje v Vrata in plezanje čez Steno na Triglav. Mire Steinbuch
VARSTVO NARAVE
Oklepniki na cestah. Orjaški krešič. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
TNP
V SPOMIN
Uvodnik: Vsak ima svojo zgodbo
Če primerjam težave, ki so jih imeli pri svojem delu uredniki pred mano, s tistimi, ki jih imamo danes, se mi zdi, da niti ni tako velikih razlik. Vedno so obstajale vsebinske dileme, finančne težave (teh očitno ne bo nikoli konec) in mnoge druge, vse do trenj z izdajateljem, pri čemer je članstvo pogosto dalo vedeti, da ima premalo vpliva na zasnovo revije (nekdaj glasila oziroma časopisa). "Na ovitku Planinskega vestnika piše, da je Planinski vestnik glasilo Planinske zveze Slovenije. Torej naj bo tudi njegova vsebina odsev tega poslanstva. Tako se bo na Vestnikovih straneh - kot doslej - znašlo tudi poročanje o najpomembnejših dejavnostih slovenske planinske organizacije, torej tudi posameznih njenih društev. Da pa registriranje teh dogodkov le ne bi bilo preveč poročevalsko, bomo skušali dogodke predstaviti v privlačnejših časnikarskih oblikah - na primer z reportažami, intervjuji in drugimi zvrstmi. Sočasno bo Vestnik dogajanja v planinski organizaciji tudi komentiral."(1)
Podobnih želja in načrtov po prenovljeni vsebinski zasnovi bi v stotrinajstih letnikih naše revije gotovo lahko našli še celo vrsto, ne nazadnje je sedanje uredništvo nekaj podobnega pripravilo v začetku leta 2001, prenovljene programske usmeritve pa smo ponovno posodobili pred dvema letoma. Zgornji citat je nastal izpod peresa šestega urednika Planinskega vestnika, Milana Cilenška, v časih, ko se je ravno loteval tega zahtevnega početja. Cilenšek se je nedavno poslovil od nas, njegovo kratko biografijo pa si lahko preberete na zadnjih straneh revije v rubriki V spomin.
Zanimivo in po svoje presenetljivo je, da je sto trinajst letnikov Vestnika urejalo le osem urednikov. Če naredim hitro statistiko, je poprečje dobrih štirinajst let na enega. Tista dva, ki še posebej izstopata, sta Tine Orel (30) in Josip Tominšek (26), čeprav je bil slednji urednik dlje časa, le da Vestnik šest let med prvo vojno in po njej ni izhajal.
Tisto, kar nas urednike razlikuje med seboj, je po moji oceni predvsem osebnost posameznika, po drugi strani pa so to razmere, v katerih so delovali oziroma še delujemo. Če današnje čase v največji meri zaznamuje porast elektronskih vsebin in spleta ter posledično upadanje tiskanih medijev, so po mojem poznavanju leto 1986, v katerem je Cilenšek uredil enajst številk, kar pomeni 576 strani, še najbolj zaznamovale vsebinske dileme o razmerju posameznih vsebin očitek, da je bilo preveč leposlovnih prispevkov) in neprestane finančne težave z mnogimi podražitvami. Slednje nam je vsem tistim, ki že dlje časa grizemo kolena po naših gorah, še kako znano, saj je bila takrat inflacija naša redna popotnica.
Vsak urednik je imel (ima) svojo zgodbo. Nekatere so bile bolj uspešne in so trajale dlje časa, druge manj. Vsak si je svojo pot utiral sam, pri čemer so mu okvire delovanja v marsičem določali tudi drugi. Verjamem, da je vsak od dosedanjih urednikov pri uresničevanju svojih zamisli, kakšna naj bo revija in na kakšen način bo našla svoje bralce/kupce, imel svojo vizijo in je pri njenem izvajanju naletel tudi na obilo preprek, tako zunanjih kot sam pri sebi. Cilenškova se je, žal, končala dokaj hitro, že v roku enega samega leta. "Spreminjanje vsebine, odrekanje tradiciji, vnašanje dnevnih novičarskih rešitev, oddaljevanje od osnovnega poslanstva ..." (2) je bilo tisto, kar ga je stalo položaja.
Čeprav čas njegovega urednikovanja v goli statistiki zaseda zadnje mesto, čeprav je morda njegova zgodba na zunaj videti kratkotrajna in ne najbolj uspešna, se je Milan Cilenšek nesporno zapisal v zgodovino najstarejše slovenske planinske revije. Zato se mi zdi prav, da se tudi s tem skromnim uvodnikom poklonimo spominu nanj.
(1) Milan Cilenšek: Vmesna postaja. Planinski vestnik, št. 2, 1986, str. 53-55.
(2) Marijan Krišelj: Skoraj stoletna tradicija. Planinski vestnik, št. 2, 1987, str. 62.
Vladimir Habjan