Iz dejavnosti PZS: »Zlata pravila« za zahtevne planinske poti; Načela alpinizma CAA
AKTUALNO
Uvodnik: Ekvinokcij
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Ministrica za obrambo sprejela predstavnike PZS
Zlati častni znak PZS g. Miranu Bogataju
Predstavitev 15. helikopterskega bataljona Slovenske vojske
Nagovor predsednika PZS ob 231. letnici prvega vzpona na Triglav
Beležka iz sestanka Komisije CAA za planinstvo
»Zlata pravila« za zahtevne planinske poti
Načela alpinizma CAA-a (2008)
Smernice za varstvo narave in okolja pri tekmovalnem turnem smučanju
Elektrarne za veter v pogorskem prostoru - načelna pozicija CAA-a (2006)
Beležka iz 15. seje predsedstva planinskih organizacij alpskega loka CAA
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Komisija za varstvo gorske narave
Vodniški kotiček
Komisija za planinske poti
Iz Planinske založbe
Spletne strani PZS
Planinski koledarček 2010
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUŠTVENI ODBORI
Vabijo
Poročajo
Obveščajo
Ostalo
MLADINSKA PRILOGA
ZAKONODAJA IN URADNE OBJAVE
Zapisnik 15. seje UO PZS
Zapisnik zasedanja Skupščine PZS 2009-09-14
Ekvinokcij
Enakonočje, prehod poletja v jesen, trenutek uravnotežene tehtnice, polovica sonca ves dan osvetljuje severni tečaj, druga polovica pa južni. Natanko to se zgodi 21. septembra, a tudi spremembe dolžine dneva in noči so pred tem datumom in po njem najhitrejše. Zato tako močno zaznavamo korake jeseni. Samoumevnega poletja je konec, odslej bodo lepši in topli dnevi, naklonjeni planincem, le še darilo in ne pravilo. Trimesečna resnična planinska dejavnost se končuje, nastopa devetmesečna kot priprave na naslednjo sezono. Manj pohodov – več sestankov, manj fizičnega raziskovanja – več poezije pisane besede. Morda nam poletje pokaže, koliko je bilo koristno narejenega v preostalih treh letnih časih. Katero funkcioniranje« je bilo res koristno za planinstvo in brez katerega bi tudi šlo, morda celo bolje. Tudi večine politikov nismo pogrešali, nekaterim bi celo želeli, da bi si dopust še podaljšali.
V alpinizmu smo se letos spominjali prvega slovenskega vzpona na Everest, nekaj smo se ga že – s spominsko odpravo in članki, nekaj se ga še bomo s filmom in knjigo. Od prvega plezanja Slovenca v Himalaji je minilo že 55 let (Dinko Bertoncelj, Daulagiri 1954), od prve popolnoma uspešne himalajske odprave 40 let (Anapurna 2 in 4, 1969), od prvenstvenih smeri v težkih stenah Kumbakarne, Gangapurne in Šiše Pangme 20 let in 10 let od prvenstvenih smeri na Gjačung Kang in Daulagiri. Pogosto izražamo zaskrbljenost nad dogajanjem in trženjem na Everestu, Čo Oju in Manasluju, še posebno tisti, ki smo jih v mladosti doživljali še kot nedotaknjene, nepreplezane. Zanimivo, da te skrbi ne kažemo za Triglav, Mont Blanc, Matterhorn in Veliki Klek (Grossglockner).
Zakaj ne? Ker smo se že rodili v dobo njihove komercializacije in množičega obiska. Spremembe štejemo od časa svojega zavedanja naprej in nas ne zanima, kako bi na sedanje dogajanje gledali Stanič, »štirje srčni možje«, Balmat in Whymper. Ob srečanju s Hillaryjem leta 1979 sem zapisal, da je človeku, ki je prvi stopil na najvišjo goro sveta, najbrž manj pomembno, kje vse bodo še drugi plezali nanjo. S prvim vzponom jo je pa »dal« na uporabo drugim. Pomembno je, da se to gori in njeni naravi čim manj pozna. Tudi brata Wright, ki sta pred dobrim stoletjem v svoji delavnici biciklov sestavila prvo motorno letalo na svetu, bi najbrž strmela nad današnjimi letečimi stroji in njihovo uporabo. Ali pa ne, saj sta bila praktična Američana, ki ob svojih izumih vedno mislijo tudi na njihovo (tržno) vrednost. Za nasprotno skodelico enakonočne tehtnice se spomnimo, da je leta 2009 prva obletnica smrti dveh odličnih slovenskih alpinistov, veterana Pavleta Kozjeka in potrjeno visoko obetajočega Mihe Valiča, obeh v Himalaji. Se bomo (bodo) tudi njiju spominjali čez 30 let? Pred 10 leti je na Anapurni umrl Beno Dolinšek, pred 30 leti pa doslej edini Nepalec na naših odpravah, Ang Phu. Tudi njegov spomin smo letos počastili pod Everestom, ne samo naš uspeh. Prvi Slovenec, ki je pred 55 leti plezal v Himalaji, je še povsem živ. Prebrodil je vse nevarnosti že pred Daulagirijem in po njem. Preživel nesreče in poškodbe. Mogoče prav zato, ker je poln življenjskega optimizma in brez zamer do zgodovine in ljudi jemal svoje življenje in vse kar je počel za naravno dejavnost in jo tako tudi predstavljal. Vzel je, kar mu je življenje ponudilo in ni jokal za tistim, česar mu ni.
Imejte se dobro in to privoščite tudi drugim.
Tone Škarja