Planinski glas: Enkrat nas je prijelo in natrgali smo očnic, ki so nemo zrle v nas … Spomini na ljudi ob pogovoru in obrisi ob poti.
Pozno petkovo popoldne v eni od turistovskih koč na Mali planini:
Sedimo za mizami in se šalimo, če bo eden od dveh gostov, ki je ravno pojedel kislo mleko, morda za povrh spil še kakšen kozarec piva, kave in celo do Donata smo prišli. Ker je vztrajen, da pač na Planini ne bo preizkušal svojih zmožnosti zadrževanja, pogovor in šala počasi zamreta. Gosta se odpravita in lahko se pogovarjamo tudi o drugih rečeh. Ženski o normalnih zadevah, moška pa bolj gospodarske teme in o vremenu, ki kroji zaslužek in obstoj.
Počasi se obrnem proti »mami«, ki sedi za pečjo tako kot vedno kadar smo sami, ker me danes mučijo tudi neke druge, včasih za prenekaterega drugačne misli.
»A se morda spomnite, da so včasih reševalci, ko so stali ob truplu znali tudi kakšno zmolit, nabrati nekaj rušja in odtrgat kakšno gorsko cvetlico, jo položit k pokojnemu ter šele potem zapakirati nesrečnika in pripravit na transport«, sem jo povprašal.
»Seveda, veš, da so to velikokrat naredili. Naš je to večkrat pravil. Veš, da je tudi zajokal, ko so pripeljali mlado dekle in mu je bilo tako hudo ob tem. Čez dve leti je pa, še naš potem umrl!« nam pripoveduje.
»Ja zdajle je res … od tega, kar se je ponesrečila, gor pred vrhom Vežice je bilo. Kar dobro nas je takrat prizadela ta smrt,« nadaljujem pogovor.
»Mene je pa takrat v zgodnjem poletju, ko so s Sedla prinesli Štuparja in Zupana. Položil so ju v Bistrici v kapelo in nagovorili so me, da smo ju šli pogledati. Pol me je pa kar nekaj časa mora tlačila!« je nadaljevala mama in prekrižala roki. ( Ponesrečena sta bila zakopana, skorajda osem mesecev, v snežnem grobu Lijaka Brane.)
»A veš, da mene je pa Klešnik, od zime sem, kar nekaj časa spremljal. Ne vem kar nekako, se mi je zdelo…« je nadaljeval sin…
Sobotno jutro v zavarovani dolini Kamniške Bele (zaenkrat zavarovani le z gorami, ki se strmo vzpenjajo nad dolino):
Stopamo po zložnem kolovozu, ki ga k sreči voda dovolj razriva, da je neprevozen za vozila. Nebo zakriva megla, nizka oblačnost in vsake toliko nekaj kapljic vode pristane tudi na tleh. Pogovor teče o tem in onem, psički pa letata in se veselita snidenja. Višje gori, močno poči. Vendar se zaradi ozke doline zvok strela razširi na vse strani tako, da ne moreva določiti iz katere smeri je pok prišel. Gremo naprej in malo bolj opazujeva. Kmalu smo pri razpotju, kjer stoji terensko vozilo, ki čaka na »jagre«. Toliko o neprevoznosti. Ulov pa le ne bo dolgo ležal na plečih.
Kar nekajkrat smo pod skalni prehod, ki mu pravimo Skok, naleteli na ljudi, ki so se znašli v zagati. Težavno mesto, ki ga je potrebno kar preplezati, je za mnoge ovira, ki jih vsaj za trenutek ustavi. Steza, ki vodi levo je čedalje širša, zaznamovana z možici, prav tako ponuja prehod, vendar ni nič lažji. Dodobra smo preiskali možnosti, nekaj tudi ob reševanjih, vendar prave rešitve izogibališča, ki bi ponudil naraven lahek prehod, zaenkrat še ni. Danes pa ni nikogar, zato povsem mirno nadaljujemo, preko od vode izjedenih skalnih stopenj, mimo starih klinov in novih svedrovcev. Privlačna cesta, ki pelje na planino Podvežak, je dodobra pripomogla k temu, da je okolica in pot, še ena najbolj neokrnjenih v naših gorah.
Pod steno megla zakriva poglede. Navzgor po zajedah, ploščah in previsih se kar vrstijo plezalne smeri z imeni, včasih tudi priimki. V marsikateri je skrito dejanje ali spomin na tako ali drugače z gorami povezanega človeka.
S sedmimi očmi nam planika, ki jo ugledamo v skali, kar sama in po svoje pripoveduje:
Enkrat nas je prijelo in natrgali smo teh mehkih cvetov. To se je zgodilo, ko je življenje, zgoraj skorajda tik pred neizrazitim vrhom, v lahkem pečevju utrnilo svojo kapljo. Takrat smo na Petkovih njivah, med skalami nabrali očnic in vrtnar jih je vpletel v venec, ki je končal na grobu. Tako kot so cvetlice uvele in jih je veter posušil, je spomin ostal. Sveče prižgemo na hribu ob cerkvi. Spomin obudimo v parku, med drevjem. Ob napisih na ploščah se nehote prikažejo ugasnjeni prizori. Besede so že zdavnaj zamrle.
Med kamni leži vrvica, ki je nekoč omogočila napredovanje, morda varovanje. Čas in mraz sta spremenila podobo. Nekdaj svetla tkanina se je pretrgala in obležala spodaj. Skala je s svojimi luknjicami naredila hrapavost in privabila človeka v svojem hotenju po plezanju. Skorajda vedno mokra zajeda v Akademski je sivo skalo, spremenila v temno. Mračna megla ji pri tem pomaga. Del modrega neba se hitro zakrije. Meglene sile ustvarjajo povsem nove podobe in spomine je dobro tudi prekiniti.
Nekaj šodrastega brega je za skalnim pragom, in glej za skalo je skrit lesen okvir. »Kaj pa ta počne tu zgoraj?« Je morda že kdo ovekovečil spomin! Sestavim ga. Večji zarjaveli žeblji na robovih pričajo o tem, da ga je nekdo že skušal popraviti. Narobe je obrnjen, zato ga popravim, obešalce mora biti zgoraj. Nekaj resnih slik roma v škatlico, potlej si pa le ne morem pomagat in nastavim v okvir še Zlatoroga, ki med drugimi konzervami leži pod skalo.
Tudi Miha smo pokopali minuli teden. Takrat, ko je potreboval pomoč smo mu pomagali in zato nam je bilo ob slovesu lažje pri duši. Včasih je rad zašel tudi v gore. Predvsem je rad šel na Grintovec, na »Sedlo« in na »Velko«, takrat ko je bila živina na paši. Vedno je v koči rad spil kak »glaž« in potem mu je bilo življenje lažje. Rad nam je povedal, da je že več njegovih sošolcev pod rušo in pristavil, da za Janeza, ki leži nekje v Himalaji, mu je pa res žal.
Enkrat drugič nas je pokojni Beni, ki je spet šel v Himalajo prosil, naj poizkušamo prodati nekaj razglednic z motivom gore na katero so se odpravljali. Razglednice so romale tudi v nahrbtnik in ob različnih priložnosti so dobile novega lastnika. Tako se je zgodilo, da smo ob pogovoru z mimoidočimi spodaj na Petkovih njivah prodali tudi nekaj teh razglednic. Po hribih smo takrat hodili v precej ponošenih oblačilih, ki so včasih tudi malo zazijala s kakšno ne preveč vzorno zakrpano luknjo. Eden od planincev, ki je kupil razglednico, je imel urejeno življenje in zmotil ga je pogled na raztrgane hlače. »Veš kaj, ti pa kar ta denar raje obdrži zase in si kupi nove hlače«, je dejal. Vsi skupaj smo malo zardeli in se pozneje še večkrat nasmejali na ta račun.
Življenje gre naprej, kot mi čez z meglo skrit in zakrit prehod na skorajda ravno pobočje. Vodna para, ki zakriva pogled navzdol razkriva nove podobe, ki kar silijo in poizkušajo nekaj povedati. Spodaj, ob mlaki pod s stebrom označeno Čohavnico stoji še trop »čoh« z velikim zvoncem, okoli vratu vodnice. Naprej vodi navzdol markirana steza, ki se v številnih vijugah spušča vse nižje in nižje. V gorah ne gledamo zmerom kako naprej, včasih lahko pogledamo tudi nazaj!
Boris Štupar