Večer, V soboto - Boris Strmšek: Petindvajsetega avgusta je alpinistični svet pretresla novica, da se je v pakistanski Himalaji na gori Mustagh Tower ponesrečil vrhunski slovenski alpinist Pavle Kozjek. Nesreča je precej odmevala tudi v medijih, še posebno slovenskih,

... saj je njegov soplezalec Dejan Miškovič ostal sam na pobočjih gore in brez večine opreme ter je najprej sam sestopil proti vznožju, po treh dneh pa so ga s helikopterjem rešili iz objema ledenikov. Nesreča je ob vsej tragiki in drami sprožila tudi vrsto vprašanj v javnosti. Predvsem o smiselnosti tovrstnega početja, "norosti" alpinistov, nevarnostih v gorah in podobno. Kar se ob običajnih gorniških nesrečah, ki so precej pogostejše na povsem običajnih poteh v naših gorah, le redko dogaja. A nesreče so se dogajale skozi vso zgodovino osvajanja gorskih vrhov in se bodo na žalost tudi v prihodnosti, je pa seveda bistvena razlika, komu in zakaj se dogajajo.

Zgodi se tudi vrhunskim
Nihče si ne postavlja vprašanja, ali je smiselno voziti se z avtomobilom, čeprav prinese vsak nov dan na cesti kupe zvite pločevine, prometne nesreče pa odnesejo vsako leto precej življenj, da o poškodovanih ne govorimo. A promet je del našega vsakdana, nekakšno nujno zlo, v gore pa zahaja večina zaradi sprostitve, rekreacije, zabave, ljubezni do narave, tudi športa. Res je, da so poti po naših gorah vse bolj obljudene, na določenih vrhovih, kot je na primer Triglav, pa je zlasti v poletnih mesecih precejšna gneča. Vsaj deset odstotkov Slovencev redno ali občasno zahaja v gorski svet, v ostale naravne predele pa še veliko več. Zaradi tega in ker nam narava in predvsem gore postavljajo na pot različne prepreke in nevarnosti, se občasno dogajajo nesreče. Dejstvo je, da se te dogajajo tudi pri vrsti drugih športnih in rekreativnih aktivnosti, večje število seveda pri tistih, kjer gre bolj za pustolovščino, avanturo, v zadnjem času popularno imenovanih adrenalinski športi. Ob vsem tem ostaja dejstvo, da se poškodbe dogajajo tudi pri skoraj vseh športih oziroma rekreativnih dejavnostih, ljudje recimo umirajo celo na nogometnih igriščih, da o dirkaških športih sploh ne govorimo.

Pri gorniških nesrečah moramo najprej ločiti, komu se dogajajo. Velika razlika je, če se zgodi nesreča na povsem običajni planinski poti ali v zahtevnih gorskih stenah. Prvih je vsekakor največ, zato pa druge precej bolj odmevajo, še posebno če gre tukaj za večdnevne drame in reševanja, kakor je bil primer tokrat, poznamo pa to že iz primera Tomaža Humarja pred tremi leti, letos je bil precej bolj tragičen primer na drugi najvišji gori sveta K2, leta 1996 je po svetu odmevala vrsta smrtnih žrtev na Mount Everestu in še bi lahko naštevali. Na planinskih poteh, s tem mislimo markirane poti v gorah, se dogajajo nesreče večinoma manj izkušenim gornikom, ki pogosto precenijo svoje moči in izkušnje, ob tem pa so pogosto pomanjkljivo opremljeni.

Pri nesrečah alpinistov pa gre večinoma za nekaj povsem drugega. Alpinisti vsekakor zaradi svojega večletnega šolanja in nabiranja izkušenj, večinoma v spremstvu izkušenih alpinistov in inštruktorjev, gore zelo dobro poznajo in so najbolje seznanjeni s tamkajšnjimi nevarnostmi. Obenem so večinoma zaradi nenehnega zahajanja v gorske stene dobro pripravljeni, ob odličnem poznavanju različnih tehnik hoje in plezanja pa so najbolje tudi opremljeni in z opremo znajo tudi ravnati. Vrhunski alpinisti so še višja kategorija - najbolj izkušeni, najbolje pripravljeni in najbolje opremljeni. A tudi vrhunskim alpinistom se dogajajo nesreče. Zanje izve in se zmeni predvsem alpinistična javnost, ostali izvedo za njih najpogosteje ob nesrečah. Za številne uspešne vzpone v vseh gorstvih sveta, ki so plod dolgotrajnih treningov, priprav, nabiranja izkušenj, organizacije in še marsičesa, javnost večinoma ne pokaže pravega zanimanja oziroma za njih nikoli ne izve. Kljub temu obstaja pozabljeno, da so skozi zgodovino osvajalci vrhov odkrivali nove predele našega planeta, bili ob tem geodeti, geologi, botaniki, biologi in še marsikaj. In to raziskovanje je zahtevalo tudi žrtve.

Žal so tudi nesreče del napredka
Na žalost brez žrtev ni napredka, to velja za večino področij človekovega udejstvovanja in raziskovanja. Z nesrečami v gorah in njihovo analizo so se razvijali tudi gorniška oprema in tehnika ter mnoga druga dognanja. Vse v smislu zagotoviti čim večjo varnost pri vzponih čez stene in na vrhove. Ob razvoju opreme pa je človek lahko segal obenem po težjih vzponih in višjih gorah. Težje in višje pogosto pomeni tudi nevarnejše. Ob vsestranskem razvoju gorništva se je komercializacija uveljavila tudi na tem področju, kar pa seveda nima nobene zveze z vrhunskim alpinizmom. Če se je nekoč človek dolga leta boril za to, da prvič stopi na najvišjo goro sveta Mount Everest in je to leta 1953 končno uspelo takrat enim izmed najboljših gornikov na svetu, se lahko sedaj na njegov vrh povzpne marsikdo v spremstvu gorskih vodnikov, kakor tudi na številne druge gore po svetu. In za to niso potrebne vrhunske izkušnje, temveč le primerne fizične sposobnosti, dobra oprema in izkušen vodnik. A uspeh kljub temu ni zagotovljen. Treba je imeti tudi nekaj sreče. Sreče z vremenom, razmerami in še marsičim. Tudi odlični plezalci kljub vsem svojim izkušnjam in pripravljenosti pogosto potrebujejo srečo, da preplezajo goro. Gore so sila nepredvidljive. Ko že mislimo, da jih poznamo, nas vselej presenetijo s čim novim. Premagati in ukrotiti jih ne moremo, kljub temu da na njih speljemo zavarovane poti, v njihova pobočja vsekamo steze, skozi njih prevrtamo predore. Ko na nas stresejo jezo s svojimi viharji, plazovi, slabimi razmerami ali padajočim kamenjem, hitro spoznamo, da smo tam le nepomemben in zelo ranljiv tujek.

Vzroki nesreč vrhunskih alpinistov so različni. Včasih jih preseneti poslabšanje vremena, slabe razmere, odlomljen oprimek, včasih le trenutek nezbranosti med napornim vzponom ali po njem. Opast, kakor imenujemo napihan previsen sneg na grebenih in vrhovih, je bil kakor za Pavleta Kozjeka usoden že za nekaj znanih alpinističnih imen. Hermann Bull, eden vodilnih nemških in svetovnih alpinistov, je leta 1957 končal svojo pot na odlomljeni opasti sedemtisočaka Čogolisa v pakistanski Himalaji. Štiri leta prej je prvi osvojil Nanga Parbat (8126 m), goro, ki je pred tem zahtevala življenja 31 osvajalcev in še sedaj velja za enega najnevarnejših osemtisočakov. Na vrh Nanga Parbata se je povzpel sam in med sestopom preživel mrzlo noč na 8000 m. Pred svojo smrtjo je stopil že na svoj drugi osemtisočak Broad Peak (8047 m), po vrnitvi z vrha sta s soplezalcem prva osvojila še Čogoliso. Ob sestopu je bila opast zanj usodna. Prav tako je podobno pred nekaj leti končal Patrick Berhault, ena od francoskih plezalskih legend, izjemen alpinist in gorski vodnik. Ob prečenju vseh 82 alpskih štiritisočakov se mu je med sestopom s Taschorna, 66. po vrsti, odlomila opast in zgrmel je v globino. Kljub temu da je imel Alpe tako rekoč v malem prstu.

Slovenski alpinisti spadajo med svetovne alpinistične velesile
V Himalaji je ostalo že nekaj slovenskih alpinistov, med njimi vrhunska imena. Nejc Zaplotnik je leta 1983 umrl v ledenem plazu pod Manaslujem (8125 m). Leta 1985 je Borut Bergant med sestopom z vrha Jalung Kanga (8505 m) omagal in zdrsnil. Slavko Svetičič je deset let kasneje v slabem vremenu izginil med samostojnim vzponom v steni Gašerbruma IV (7925 m). Za Janeza Jegliča je bil leta 1997 usoden veter na Nuptseju (7742 m), ki ga je pahnil z grebena po osvojenem vrhu. Plazovi, višinska bolezen, eden od alpinistov je celo utonil v reki ob dostopu pod goro, izpuljen klin med spustom in še bi lahko naštevali. Splet naključij ali usoda? Vsekakor slovenski alpinisti zaradi svojih izkušenj ne veljajo za "samomorilce", temveč za tiste, ki po kvaliteti in varnosti vzponov spadajo med svetovne alpinistične velesile. Prav gotovo je to tudi zaradi kvalitetnega sistema vzgoje in izobraževanja, ki je plod dolgoletne organiziranosti oziroma krovne slovenske gorniške organizacije.

Kljub občasnim žrtvam se mnogokrat alpinisti rešujejo iz težav prav s svojimi izkušnjami, pripravljenostjo in neomajno voljo. V zgodovini osvajanja gora imamo že nekaj skoraj čudežnih rešitev. Tako si je Anglež Doug Scott leta 1977 med spustom z gore Ogre (7285 m) v Pakistanu, ki velja za izredno zahtevno, zlomil nogo, njegov soplezalec Chris Bonington pa rebra. Po šestih dneh boja za preživetje sta se ob pomoči prijateljske naveze privlekla do baznega tabora, kjer pa so jih medtem že vsi odpisali in zapustili tabor. Leto 1985 je postreglo z eno najneverjetnejših alpinističnih zgodb, ki je opisana v knjigi Dotik praznine, pred dvema letoma je bila izdana tudi pri nas, po zgodbi pa je posnet odličen dokumentarno-igrani film. Joe Simpson si je med sestopom z gore Siula Grande v Andih zlomil nogo, njegov soplezalec Simon Yates pa ga je kljub skoraj brezizhodni situaciji spuščal z zahtevne in do takrat šeneosvojene gore. Ko je Simpson v snežnem viharju ponovno padel in obvisel na vrvi, Yates pa ga je držal in mu ni mogel pomagati, sta bila oba blizu smrti. V trenutku obupa je Yates prerezal vrv, Simpson pa je padel čez steno na ledenik in v ledeniško razpoko. Padec je preživel in se po nekaj dneh sam privlekel čez ledenik do baznega tabora, kamor je uspelo sestopiti tudi Yatesu, ki ga je med sestopom neuspešno iskal in bil prepričan, da je mrtev. Pa skupina francoskih in italijanskih alpinistov, ki jih je slabo vreme za šest dni prikovalo v takrat še nepreplezani Freneyski steber v Mont Blancu. Po obupnem boju, ko so se sredi viharjev reševali iz zahtevne smeri, so omagali eden za drugim, kljub vsemu pa so trije preživeli vremensko kalvarijo, med njimi tudi italijanska alpinistična legenda Walter Bonatti, ter se prebili nazaj v življenje, čeprav so jih že imeli za mrtve. Zavedati se moramo, da v Evropi obstaja možnost helikopterskega reševanja šele zadnjih nekaj desetletij, v večjih višinah, kot na primer v Andih in Himalaji, pa komaj nekaj let. V kakšnih odročnih predelih pa na pomoč sploh ne moremo računati. In tega se zaveda večina alpinistov, ki se odpravlja v visoke in zahtevne stene. Tam moraš biti sposoben sam preživeti in se vrniti, saj je možnost, da ti kdo pomaga, zelo majhna.

Ob vseh razmišljanjih in polemikah o gorniških nesrečah pozabljamo, da je še ne tako daleč v zgodovini potekala v gorskem svetu prava morija. Tudi ostanki po našem gorskem svetu še vedno spominjajo na krvave bitke v prvi svetovni vojni, predvsem v Soški dolini, če pa se odpravimo v Dolomite, je teh sledov še veliko več. Pa se nihče ne sprašuje, koliko ljudi je takrat umrlo v gorah in zakaj. Pa jih je veliko zaradi človeške neumnosti, norosti. Ljudje, ki sedaj zahajajo v gorski svet, vsekakor hodijo tja z dobrimi nameni, nihče ne pleza ali hodi po gorah zato, da se bo tam ponesrečil. Doživljanje lepih trenutkov v družbi pravih prijateljev, občudovanje razgledov visoko nad dolinami, slast uspeha po napornih vzponih, spoznavanje neznanega, občutek svobode in neverjetne širine... Vsekakor gorniki spadajo med tiste, ki jim še niso otopela čutila in preživijo svoj prosti čas raje v stenah in na vrhovih, kakor pa sredi smoga in betona. In na tisto večno vprašanje zakaj je odgovor verjetno zelo preprost: "Zato, ker so gore pač tam."

Večje gorniške nesreče v Sloveniji in evropskih Alpah

Pri nas je zagotovo še vedno živ spomin na tragedijo nad Okrešljem 10. junija 1997, ko se je ponesrečilo pet slovenskih gorskih reševalcev. Po vsej verjetnosti je napaka botrovala temu, da je helikopter med rutinsko reševalno vajo iz stene iztrgal peterico reševalcev, ki so nato padli v globino, posadka helikopterja in še nekaj reševalcev v njem pa so za las ušli smrti. 19. marca 1937, bil je velikonočni ponedeljek, je več plazov zaporedoma pod Storžičem zasulo več smučarjev, kar devet jih je umrlo. Podobna nesreča se je zgodila 11. januarja 1977, ko je snežni plaz z Begunjščice zasul na Zelenici štiri dijake in dva učitelja. To pa niso bile klasične gorniške nesreče. Sicer pa množičnih nesreč pri nas v gorah skoraj ni, razen v zimskih razmerah. V severni steni Špika so v začetku maja 1952 plezali mladi plezalci iz Slovenske Bistrice. Neizkušenost, slabe razmere in poslabšanje vremena so botrovali temu, da je vseh pet umrlo med 3. in 5. majem. 28. maja 1950 je bila v steni Jalovca precejšnja gneča, kar 13 plezalcev je vstopilo v dve smeri. Nenadno poslabša nje vremena je povzročilo smrt naveze v Hornovi smeri zaradi podhladitve in izčrpanosti. Tretja žrtev je bil plezalec iz sosednje smeri, ki je dosegel rob stene, kar pa ni uspelo njegovemu soplezalcu. Ko je sestopal po pomoč, mu je zdrsnilo in je zaradi padca umrl. Ostalim plezalcem, ki niso izplezali sami, so naslednji dan pomagali reševalci. Ena najodmevnejših nesreč v pionirskih letih slovenskega alpinizma pa se je zgodila 11. avgusta 1924, ko se je ob poskusu prvenstvenega vzpona v Severni triglavski steni smrtno ponesrečil mladi filozof in plezalec Klement Jug. Bil je eden najboljših tistega časa, njegova samotna smrt v steni pa je zelo odmevala med takratno alpinistično srenjo. Največ smrtnih nesreč v slovenskem gorskem svetu je bilo med prvo svetovno vojno, in sicer so gore, večinoma plazovi, odnesle kar 1400 življenj. Sicer pa so smrtne nesreče v naših gorah od leta 1800 do 2004 zbrane v knjigi Franceta Malešiča Spomin in opomin gora. Centralne evropske Alpe so zaradi ledenikov in večje nadmorske višine vsekakor potencialno nevarnejše od naših gora, zato ne presenečajo večje nesreče na nekaterih najbolj obiskanih vrhovih. Tak primer je bil tudi letos na Mont Blancu (4808 m), najvišjem vrhu Alp, ko je ledni podor s plazom odnesel večjo skupino gornikov, od katerih jih je kar osem umrlo. Pogosto je vzrok za nesreče tudi močan veter na grebenih, predvsem pa neupoštevanje pravil o varnosti, saj se jih preveč naveže na eno vrv, silijo proti vrhovom kljub opozorilom o poslabšanju vremena, se odpravljajo na alpske štiritisočake slabo opremljeni ter pripravljeni ... Sicer pa je osvajanje Alp skozi zgodovino zahtevalo številne žrtve. Ena najbolj znanih je tista na Matterhornu (4478 m) 14. julija 1865, ko so od skupine sedmih prvopristopnikov pod vodstvom Edwarda Whymperja med sestopom štirje zgrmeli v globino. Whymperja so takrat celo obtoževali, da je prerezal vrv, da bi rešil sebe in ostale. Nekdo je zdrsnil, potegnil za seboj drugega, ta tretjega ... Vrv se je pretrgala in trije so ostali živi.

Nekaj večjih in odmevnejših gorniških nesreč na najvišjih vrhovih sveta

Pik Lenin (7134 m), Pamir: Popularna gora na meji med Kirgizijo in Tadžikistanom je relativno lahko dostopna, vendar je bila v svoji zgodovini že nekajkrat prizorišče velikih tragedij. Tako je leta 1974 osem takrat še sovjetskih alpinistk umrlo v snežnem viharju, potem ko so že osvojile vrh in sestopale. Cilj njihove odprave je bil dokazati, da so sposobne osvajanja vrhov brez moške pomoči. Veter jim je raztrgal šotore, niso pa imele lopat, da bi si skopale luknje v sneg. Ena za drugo so umirale v neurju, ki je trajalo dobrih 20 ur. Še hujša je bila nesreča 13. julija 1990. Potres, ki je takrat stresel Pakistan, so občutili tudi v Kirgiziji. V taboru dva, na snežnem platoju 5300 m visoko pod severno steno, je bila množica šotorov in 45 alpinistov različnih narodnosti. Ko je streslo goro, so popustile gmote snega in ledu nad taborom, plaz je zgrmel čez plato ter pokopal celoten tabor, le dva alpinista sta preživela. Reševalci so našli samo tri trupla, vse ostalo je še sedaj globoko pod ledom. To je še vedno ena najhujših nesreč v zgodovini gorništva.

Nanga Parbat (8126 m), Pakistan: Mnogi to goro imenujejo tudi “morilska gora“, saj je zahtevala veliko življenj alpinistov in Šerp, pred prvim uspešnim vzponom kar 31. Tako so leta 1934 med teden dni trajajočim slabim vremenom, ki jih je zajelo približno 7400 m visoko, umrli trije nemški alpinisti in šest Šerp, še nekaj pa jih je dobilo resne poškodbe zaradi mraza in so se komaj rešili. Leta 1937 je pod goro ponovno prišla močna nemška odprava. Verjetno 14. julija je snežni plaz zasul skoraj celotno odpravo, sedem nemških alpinistov in devet Šerp, kar velja za najhujšo nesrečo na vrhovih nad 8000 m.

Mount Everest (8850 m), Nepal: Najvišja gora na svetu ima seveda daleč največ vzponov na vrh med osemtisočaki, kar gre pripisati relativno majhnim tehničnim težavam ter popularnosti, kljub vsemu pa zaradi svoje višine ni cilj, ki bi ga lahko podcenjevali. Ob več kot 3500 vzponih na vrh gore je Everest odnesel 210 življenj, večina teh gornikov je še vedno na pobočjih gore. Najbolj tragični dogodki so se zgodili v sezoni 1996, ki je vzela kar 15 življenj, od tega osem v enem dnevu. 11. maja 1996 ni kazalo, da bo konec dneva bolj črn kot nevihta, ki se je tiho približevala. Vrsta vodnikov in njihovih strank se je vzpenjala proti vrhu, ki ga je večina osvojila šele pozno popoldne. Kmalu je večino zajelo poslabšanje vremena med sestopom in pričela se je kruta borba za preživetje. Veter, snežna nevihta, mraz in pomanjkanje kisika so privedli do končnega rezultata: osem mrtvih, med njimi celo dva izkušena vodnika in vodja odprav. Nekatere gornike, ki so omagali, so morali pustiti, da so lahko rešili druge. Ob tem pa je vsaj eden čudežno preživel. Američan Back Weathers, ki so ga kar trikrat pustili, misleč, da je že mrtev, je kljub vsemu zmogel dovolj moči, da se je vrnil nazaj v življenje, čeprav s hudimi omrzlinami in kasneje amputacijami. Tragični dogodki so opisani v več knjigah, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino (Jon Krakauer: Izginuli; Broughton Coburn: Everest gora brez milosti; Džamling Tenzing Norgay & Brough ton Coburn: Po poteh mojega očeta Šerpov vzpon na Everest).

K2 (8611 m), Pakistan: Druga najvišja gora sveta slovi po svoji zahtevnosti, ko pa dodamo še muhasto vreme, je lahko to smrtno nevarna kombinacija, kar dokazujejo tudi številke pri okoli 300 vzponih na vrh gore je leta vzela približno 80 življenj. Najhujši krvni davek je gora vzela leta 1986, ko je goro zajelo večdnevno neurje in je v nekaj dneh umrlo kar 13 alpinistov iz različnih odprav, mnogi pa so za las ušli smrti. Tudi letošnje leto je bilo tragično, saj je na gori delovalo več odprav, ki pa niso bile povsem usklajene in je poslabšanje vremena s plazovi povzročilo pravo morijo v prvih dneh avgusta. Najprej zaradi podrtega seraka, ki je povzročil plaz, nato pa zaradi panike in poslabšanja vremena je ostalo na gori kar enajst alpinistov iz različnih držav. Tovrstne nesreče so odraz komercializacije vzponov na najvišje vrhove, saj to niso homogene ekipe, temveč vrsta (premalo izkušenih) posameznikov, ki jim je pomemben predvsem lasten uspeh, himalajski vrhovi pa zahtevajo timsko delo.