Nedelo - Urša Izgoršek: Rok Zavrtanik, ustanovitelj in direktor Založbe Sanje; Frančka se spomnim še iz najstniške dobe. Do služenja vojske sem namreč intenzivno plezal, tri leta sem preživel v hribih.

Prihitel je z manjšo zamudo in tako tudi odšel. S sestanka na sestanek, vmes še nekaj res nujnih telefonov. Za Roka Zavrtanika, ustanovitelja in direktorja Založbe Sanje, avgustovski dnevi zadnjih let pač niso dnevi počitka. Komaj nekaj dni je stara njihova simpatično opremljena knjigarna v središču Ljubljane, nič kaj dosti več časa ni ostalo do začetka festivala Sanje, že osmega po vrsti.

Koliko časa ste sanjali o tem, da bi imeli svojo knjigarno?
Odkar sem se začel resno ukvarjati s knjigami, to pa je bilo leta 1997. Takrat smo izdali prvo knjigo, Preprosta ljubezen Franeta Milčinskega Ježka.
Ki je še vedno med najbolj prodajanimi knjigami založbe Sanje.
To je klasika, ki se je v teh dvanajstih letih močno zredila in ima skoraj dvakrat več pesmi, kot je bilo mišljeno na začetku. Zdaj smo opustili celo ambiciozni podnaslov Zbrane pesmi, ker jih je gotovo še vse polno okrog. Nekatere so samo v spominu Slovencev. Ježek pač ni zelo skrbel za svojo rokopisno zapuščino, o čemer je povedal tudi nekaj dobrih vicev.
Veste kakšnega?
No, saj niti ni vic. Njegova žena Jana, žal že pokojna, je opisovala, kako se je nekoč odločil, da bo pospravil vse svoje papirje in naredil red. Ko je popoldne vstopila v sobo, je imel povsod kupe papirjev, pred seboj pa dva kupčka in v roki papir, za katerega ni vedel, kam naj ga položi. Red mu ni šel najbolje od rok, koncepti, žanri … Ko sem pred leti sam urejal njegovo rokopisno zapuščino, ki je bila v gledališkem muzeju, in jo poskušal razvrstiti v posamezne sklope – radijske igre, predavanja, pesmi, skeče … –, je bilo kar težko. Bil je vizionar, želel si je, da to, kar ustvarja, vibrira, da se sliši med ljudmi.
Kdaj pa ste vi začutili vibriranje njegovih del?
Od nekdaj sem občutljiv za lepe stvari. Ježek se me je izjemno dotikal s svojimi pravljicami, čeprav tega takrat še nisem vedel na tak način kot zdaj. Iz zgodnjega otroštva se s plošč spominjam recimo Lačnih in žejnih, Butalcev, ki so sejali sol, seveda njegove Zvezdice zaspanke … Otrok to začuti. To so presežna dela, najredkejša, ki jih je napisal nekdo z res veliko dušo.
Zdi se, da tudi knjige, ki jih izdajate pri vas, želijo biti takšne?
Ja, želijo biti knjige z dušo in jih tako tudi obravnavamo, kot živa bitja. Dajemo jim obleke in oblike.
Kako kot založnik, urednik začutite, kaj je tisto pravo?
Kot vsak založnik se gotovo tudi sam oziram po nekih tržnih dejavnikih, saj je slovenski trg eden od najbolj, če ne kar najbolj nehvaležen v Evropi. Prvič, ker je izredno majhen in je še tako velik uspeh relativno majhen. Smo založba, ki je izvedla enega najuspešnejših projektov – Alamut. Naklada je bila 40.000, kar je nora številka, a na večjem trgu je to spodnja meja uspešnih knjig. Resnejše zadeve se začnejo pri 100.000. Drugič, gre za zelo diskriminatorno obravnavo. Naši politiki nimajo pojma in ga tudi tudi nočejo imeti, v čem živi ta kultura. Mislijo, da so opravili svoje poslanstvo, če dajo neke subvencije, pa to ni res. To, da je slovenska knjiga med najbolj obdavčenimi v Evropi, je zame barbarizem.
Znani ste kot eden od glasnejših zagovornikov ničelne davčne stopnje za knjige. Vas mineva potrpljenje, upanje?
Ne, premiki se dogajajo, a počasi. Premiki so že v tem, da koalicijska pogodba te vlade vsebuje člen, v katerem so se zavezali, da bodo uveljavili ničelno davčno stopnjo za knjige in da bodo to predlagali vsej Evropski uniji. Če želi biti Evropa zibelka nove zahodne kulture, potem mora postavljati vzore, a že dolgo vemo, da jih ne zna. Je starikava, pozabljiva in zelo samovšečna gospa. Slovenci se moramo kot majhen narod zavedati izjemnega pomena tega, da imamo svojo državo. Antropologi pravijo, da se po svetu govori več kot 5000 jezikov, držav še zdaleč ni toliko, kar pomeni, da večina živi tako, kot smo Slovenci živeli stoletja, v manjšini, in nimajo možnosti postavljati si lastne vrednote, pisati svoje zakone. Mi to priložnost imamo in kot majhen narod smo zaradi sebe, svojih prednikov in zanamcev dolžni gojiti občutljivost za ohranjanje in spoštovanje manjših kultur in različnosti.
Ko so izpolnjeni tržni pogoji, kako se odločite za objavo? Sodite po sebi?
Prisluškujemo temu, kar prihaja do nas, in to iz različnih vetrov, vse mogoče, v stiku smo s številnimi ljudmi, ustvarjalci, doma in v tujini. Gre za knjige, ki imajo nekaj te avre, duše. Izdajamo in bomo izdajali odlične knjige, če bomo seveda obstali.
Obstaja resna grožnja, da ne bi?
Obstoj je dvanajst let stalno vprašanje. Brez tveganja ni identitete, tveganje pa je v tem poslu, v primerjavi z drugimi podjetniškimi možnostmi, izjemno veliko.
Ljubezen do knjig je pomemben, a ne zadosten vzgib za vstop v založništvo. Kaj vas je pritegnilo?
Denar me ni nikoli zanimal, do njega nimam nobenega erotičnega odnosa, zame to ni spodbuda. Po drugi strani pa me je že kot otroka vedno pretreslo, da svet odraslih sploh ni tako odrasel, zrel in da mu do tega manjka še veliko let. Odrasli svet velikokrat, ne samo v času Prešerna ali Trubarja ali Jezusa Kristusa, ni znal prepoznavati svojih velikih sinov, očetov, dedov. S tem ima velike težave. Meni se zdi samo po sebi nekaj žlahtnega, če te bisere iščeš in jih predstaviš take, kot so. Za naše delo nas motivira idealizem, navdušenje nad življenjem, nad resnično lepim, globokim.
Veliko pozornosti in pohval je nedavno vzbudila knjiga Ožarjeni kamen. Kako ste njenega avtorja, alpinista Frančka Kneza, ki s svojim molkom kaže, da si ne želi javnega izpostavljanja, nagovorili k izdaji?
Frančka se spomnim še iz najstniške dobe. Do služenja vojske sem namreč intenzivno plezal, tri leta sem preživel v hribih. Izjemno sem ga spoštoval. JLA me je za več let odtrgala od plezanja. Ta klic je v meni še vedno zelo močan, to še vedno počnem, a ne tako intenzivno. O Frančku sem vedel, tako kot mnogi, veliko, po drugi strani pa malo ali celo nič. Že pred leti sem založniku, ki se ukvarja s takšno literaturo, in mojemu osebnemu prijatelju, s katerim sva skupaj plezala, Janezu Skoku iz založbe Sidarta, predlagal, da bi naredili to knjigo, a nam ni uspelo. Nisem pričakoval, da bo Franček vse napisal sam, ampak sem si predstavljal, da bomo to naredili z intervjuji. Urbana Goloba, novinarja in vrhunskega alpinista, sem povabil s seboj, da bi pomagal pri dogovoru. Tisti večer, po koncu pogovora, se je zgodil premik, ko je Franček rekel: »Dobro fanta, probajmo splezati na to goro. Nobene stene, nobene gore se v življenju nisem ustrašil, na tole pa ne vem, če znam splezati. Bosta morala vidva naprej plezati.« Čeprav ni šans, da on ne bi naprej plezal! Trajalo je več kot tri leta. Zakaj? Koncept se je sproti spreminjal, pokazalo se je, da pogovor ne zadostuje. Franček je začel pisati drobce in jih dodajal vse več. Čeprav ni imel nobenih izkušenj, se je iz njegovega pisanja začela kristalizirati prav izredna poetika, celo modrost. Pokazalo se je, da ni samo presežen, genialen plezalec, ampak je skozi desetletja osupljivih plezalskih poti izbrusil izjemno modrost do življenja in občudovanje lepote.
Imate v mislih še kakšen neodkrit talent, neznano ime ali morda o tem iz previdnosti raje ne govorite?
Ja, malo je treba biti previden. S ponosom bi objavili literaturo izginulega jadralca Jureta Šterka. Prejšnje leto smo bili z njim v stiku po satelitski zvezi, dogovarjali smo se o knjigah. Smo res odprta založba. Med drugim izdajamo tudi priročnike, zlasti porodne.
Nekaj vam pa manjka.
Kaj?
Kuharske knjige, ki gredo zadnja leta dobro v promet. Vas to področje ne zanima?
Nimamo jih še. Idej je več, a morala bi biti res posebna, saj kolegi dobro opravljajo svoje delo. Mojega očeta, ki zna skuhati odlične mineštre in si vedno nekaj izmišljuje, nagovarjam, da bi kaj napisal. Recimo Silvanova mineštra. A moj oče je skromen, še tole mi bo zameril.
Nekje ste povedali, da je šola za vas pomenila izstop iz varnega, krasnega, domišljijsko zelo bogatega gnezdeca v prostor, v katerem ste prvič občutili, da vam je pravzaprav zelo tuj. Kakšno je bilo to otroštvo?
To je za vsakega dramatičen preskok, jaz, kakšen sem, sem ga doživel še bolj dramatično. Na otroštvo imam izjemne spomine, v vsakem živi potencial našega bitja, ki, če ni posebno nesrečnih okoliščin, izjemno žari. Moja velika sreča je, da imam čudovite starše. Moj oče je pustolovec, poletja smo vedno preživljali v naravi, taborili smo na divje, takrat je bilo to še dovoljeno, v spregledanih predelih Istre ali Trente. S sestro sva uživala v izjemnem otroštvu. Ko daješ prosto pot domišljiji in srcu, si zelo šokiran, ko preideš v svet konvencij, ki je zelo okruten. Vse bolj spoznavam, da ta svet zmore takšno primitivnost kot nobena življenjska vrsta. Govorim o zvitosti in zlobi, ki je je človek sposoben do drugih ljudi in tudi do drugih življenjskih vrst.
Vsak projekt, ki se ga lotite, prinaša svoje izzive in seveda pasti. S katerim ste se najbolj namučili?
To lahko takoj povem. Najtežji projekt je bil zame Prešeren, ki smo ga izdali ob 200. obletnici njegovega rojstva. Gre za pet zvočnih knjig celotnih Poezij, zraven pa še angleška in nemška različica. Zame je Prešeren neskončen pesnik, odnos do njega ne more biti nikoli do konca oblikovan, znova in znova te lahko drugače navdihuje. Takrat sem bil založba jaz. Nagovoriti ljudi svetovnega slovesa, kot je Vanessa Redgrave, da bere Prešernove Poezije, je seveda zelo težko.
Je vedela za Prešerna?
Ne.
Kako ste jo prepričali?
Težko.
Kako?
Tako, da sem poskušal na tisoč načinov priti v stik z njo. Nekajkrat sem ji poslal darilne pakete in predstavitev projekta, a odziva ni bilo. Potem sem dobil njeno telefonsko številko. Ko sva s Katrin Cartlidge, ki je recimo igrala v Nikogaršnji zemlji, v Londonu snemala Sonete nesreče, sem poskusil še enkrat od tisočkrat in dvignila je, ker je pričakovala drug klic. Bila je nejevoljna, da nekdo tako kliče, o mojih paketih ni imela pojma. Rekel sem ji, da imam zelo pomembno stvar in da bi ona odločilno prispevala k uresničitvi. Rekla je: »Okej, dam ti največ 60 sekund, ker je takih, kot si ti, zelo veliko in se nimam časa ukvarjati s tem.« Povedal sem ji, da gre za pesnika, ki je v svetovni špici, ki pa je imel smolo, da je pisal v jeziku majhnega naroda, in ona bi ga kot ena redkih lahko pomagala oživiti ga v angleščini. »Pošlji pesmi po faksu, da vidim, ali je res tako dober, kot praviš,« je še rekla. In potem je bila takoj za. V intervjuju za slovensko sekcijo BBC je rekla, da je bil Prešeren zanjo pravo odkritje. Naj dodam: Zdravljico je sicer malo cenzurirala, izpustila je verz »naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov«, ker je sama proti vojni. A Vanessa Redgrave je tako velika, da smo ji to dovolili.