Karavanke so najdaljša gorska veriga v Sloveniji, ki obenem meji tudi na sosednjo Avstrijo. Nekateri izmed njenih vrhov so pomaknjeni bolj na sever. Če izberemo najkrajšo pot za vzpon, je izhodišče običajno na avstrijski strani. Tokratni vzpon bo eden takšnih.
Zapeljemo se preko nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj in se spustimo na avstrijsko stran. Ko se začnemo približevati reki Dravi, zapeljemo skozi prvo krožišče, v drugem krožišču, tik pred mostom, pa zavijemo na tretji izvoz v smeri Feistritz / Bistrica v Rožu. Nadaljujemo do omenjenega kraja, kjer nas smerokaz usmeri levo v Bärental oz. Medvedji dol. Kmalu še enkrat zavijemo levo na ožjo, vzpenjajočo se cesto. Sledi šest kilometrov asfaltirane ceste in nato še tri kilometre makadama do večjega parkirišča, kjer je tudi rampa.
S parkirišča gremo mimo zapornice in nadaljujemo kar po cesti. Zložen vzpon v spodnjem delu nas kmalu pripelje do strmejšega vzpona. Kjer se le da, bomo sekali bližnjice. Na eni od takih bližnjic so za večjo varnost napeli celo nekaj metrov jeklenice. Markacije nas bodo usmerile na veliko melišče, ki ga obhodimo sicer skoraj po robu in v tem delu poti se tudi odcepi proti Stolu zavarovana plezalna pot. Mi kar nadaljujemo strmo skozi gozd in kmalu stopimo na travnike med Mačensko planino in Celovško kočo. Po cesti se povzpnemo do koče in tik pred njo ob koritu z vodo zavijemo ostro levo preko travnika. Ovčji vrh je na naši desni strani. Prečimo travnik v zmernem vzponu in pri manjših drevesih se naša pot obrne desno. Lahkoten vzpon se kmalu spremeni v strmino, ki je po dežju precej nevarna oz. zoprna. Pod je namreč posuta z gruščem, sicer pa poteka po strmem travniku. Ja, Ovčji vrh je do vrha travnat, vmes je pa tudi nekaj skal za občutek visokogorja. Pravi občutek strmine poti nam bodo dale šele ovce, ki se pasejo tukaj, če se bodo spuščale navzdol. Po približno eni uri hoje od Celovške koče bomo dosegli vršno pobočje gore. Pred seboj bomo zagledali križ in ga dosegli po skoraj ravnem travnatem terenu.
Razgled z Ovčjega vrha je zanimiv, predvsem zato, ker bomo Karavanke imeli na dlani in to iz povsem drugačne perspektive. Tik pred nami je Svačica oz. Belschitza, Orlice, Stol, Vajnež, celoten greben Karavank, vse tja do Kepe v daljavi.
Ker je pot sestopa po poti vzpona precej zahtevna zaradi strmine in da bi turo zaokrožili, predlagam, da se z vrha začnemo spuščati v smeri markacij proti jugovzhodu. V zmernem spustu bomo prišli do ruševja, kjer pot zavije bolj proti levi in se nato začne strmo spuščati. Tudi tukaj so deli poti gruščnati, a so borovci na dosegu roke, da se jih primemo in sestopimo. Pot sestopa je čudovita, sploh če opazujemo različne apnenčaste skale, štrclje zanimivih oblik, tako značilnih za karavanško pogorje. Sestop se konča v gozdno-travnatem območju pod Svačico, kjer se priključimo markirani poti, ki do Celovške koče pripelje iz doline Poden/Bodental. Do koče je še nekaj minut sestopa. Če nismo preveč utrujeni, se lahko povzpnemo še na Svačico, odkoder se nam bo Ovčji vrh pokazal v vsej svoji mogočnosti.
Do avtomobila sestopimo po poti vzpona. Za nami je še en lep vzpon!
Nadmorska višina: 2024 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 zvezdice