Avgust 2010 - Obilica za planince zanimivih reportaž in zanimivosti. Jožica Koder je del svojega zapisa posvetila tudi Filipu Bencetu!
Bodoči učitelji biologije spet na Zelenici
Učitelji tržiške šole smo 1. julija spet gostili študente ljubljanske Biotehniške fakultete.
Skupaj s profesorji in asistenti so že drugič prišli na terenske vaje iz sistematske botanike na Zelenico. To obliko sodelovanja smo uvedli lani. Zaradi zelo pozitivnega odziva vseh udeležencev smo jih organizirali tudi letos. Vodila sta jih doc. dr. Božo Frajman in Tinka Bačič. Z naše šole smo se udeležili ”ponavljanja znanja o rastlinah” Anamarija Žohar, Asja Štucin, Dominika Pirjevec, Romana Turk in Silvo Japelj.
V vsebinski okvir terenskih vaj smo dodali tudi izmenjavo izkušenj med učitelji, ki so že v praksi, in bodočimi učitelji. Ta debata je bila zelo zanimiva in poučna za vse. Tako poskušamo povezati izobraževanje na univerzitetni in osnovnošolski ravni. Prav zato si ga želimo tudi prihodnje leto.
Romana Turk
Vršič nad Mangartsko planino
Spet je izšel nov planinski vodnik, to pomeni, da se je naša zbirka knjig povečala še za eno. Ker pa je novo stvar treba upravičiti, sva jo na lep praznični dan mahnila proti nama zelo ljubemu predelu naše lepe deželice - bovškemu koncu.
Ob ne prav zgodnji uri parkirava na nekdanjem mejnem prehodu Predel. Po petdesetih metrih pa naletiva na prvo oviro: električni pastir, ki varuje ovce in koze, je bil pod napetostjo in na srečo je bil pastir v človeški podobi ob pravem času na pravem mestu, da je izklopil elektriko in sva lahko brez šokov preplezala ograjo.
Prvi del poti - poti v bistvu ni, ker je brezpotje - ni bil nič prijeten. Strmo po poraščenem gozdu, komaj slediš smeri. Prava uživancija se je začela pod Predelskimi glavami, na katere zaradi pregostega čretovja nisva lezla. Malo gori-doli se poseka med čretovjem vije pod Razorjem (tukaj je moja malenkost izrazila željo, da bi se vseeno kljub poraščenosti poskušala povzpeti na vrh, kar nama je s plazenjem pod vejami in guganjem po njih tudi uspelo), Velikim Hlebcem in Skutnikom. Ves čas pa imava pred očmi cilj Vršič. Odpira se lep pogled na dva lepotca Mangart in Jalovec. Kot na dlani so Loška stena, Jerebica, Kaninsko pogorje ... Vso to lepoto in tišino moti le hrup avtomobilov in motorjev, ki se vzpenjajo na Mangartsko sedlo. V dolini Sinji dol pa se svet odpre in do sedla med Vršičem in Grintavcem je dvesto višinskih metrov lahkotne hoje po travah, posejanih s prelepim alpskim cvetjem.
Končno sedlo in do vrha Vršiča naju loči samo 15 minut vzpona po strmih travah. Na vrhu si malo oddahneva, razgledava in po smeri vzpona spustiva nazaj na sedlo. Grintavec, ki se bohoti na levi strani sedla, pustiva za drugič. Imava vsaj ”uržah”, da spet prideva nazaj. Čaka naju samo še sestop po markirani poti do Mangartske planine. Vmes si ogledava posledice plazu izpod Stožja, na planini kupiva ovčji sir in skuto ter se počasi po cesti odpraviva nazaj proti Predelu, kjer sva zjutraj pustila avto. Lepo je bilo, tura za dušo in v ta konec se bom čim prej vrnila.
Alenka Rožič
Jolaloriti! Mladi planinci smo bili na taboru!
Čeprav nam je dež, predvsem drugi dan popoldne, nagajal, smo doživeli nepozabne planinske dogodivščine. Na taboru nas je bilo 23 mladih planincev iz OŠ Bistrica in OŠ Tržič ter njunih podružnic POŠ Kovor in POŠ Podljubelj v spremstvu vodnika Staneta in mentoric Asje in Jožice. Na planini Dolga njiva smo bili od petka, 18. junija, do nedelje, 20. junija. Tam smo spoznali delo gorskih reševalcev, večerjali iz Kekčeve sklede, spali s prijatelji na skupnih ležiščih, se šli različne planinske igre, poslušali zgodbo o duhcu, ki nam je pomagal pregnati nepotreben strah iz kosti.
Zaspali smo šele malo pred polnočjo, se zbudili malo čez šesto uro zjutraj, pozajtrkovali sveža domača jajca, ki smo jih prejšnji dan sami pobrali, šli na pohod na Zgornjo planino Dolga njiva in na Malo Košuto v Avstrijo, gnali krave na pašo, no, te so gnale nas, se sončili na soncu, iskali in pobirali jajca.
Naučili smo se veliko novega o planinskem cvetju, planinah in obnašanju v planinah. Jedli slastne jedi, pokazali, kaj znamo, spet spali na skupnih ležiščih, sami pospravili svojo prtljago. No, brez pomoči učiteljice Asje nam ne bi uspelo. Na koncu pa se vsi utrujeni podali v dolino, kjer so nas že težko pričakali naši starši. Ja, nič nam ni bilo dolgčas!
Joži Seifert, foto: Stanko Koblar
PD Križe na Snežniku
Julij, čas razbohotenega cvetenja v gorah, čas dolgega dne, čas vročine in neviht je res primeren za vzpon na Snežnik. Snežnik, gora, ki jo planinci PD Križe pogosto opazujemo s Kriške gore, gora, ki ima zaradi svoje višine in lege izjemen razgled. V mrzlih dneh brez vlage v zraku se vidi dobršen del Slovenije, tja do Julijskih in Kamniških Alp, pa daleč proti jadranskim otokom.
Tokrat je bilo rahlo megleno, je pa bil pogled na neprehodne in prostrane jelove in bukove gozdove skoraj božanski. Prostrano območje, polno grap, strmih pobočij, od Javornikov prek Snežnika in naprej proti Velebitu tvori največje nenaseljeno strnjeno območje v Evropi in je tudi domovanje velikih zveri: medveda, risa in volka. Gora je izjemno bogata s floro, saj se tu mešata celinski in mediteranski vpliv, letno pade okoli tri metre padavin na kv. meter, se pa v zadnjih letih vse bolj zarašča in je porasla skoraj do vrha. Tu in tam so majhne jase, polne prelepega cvetja, sicer pa zgolj ruševje in nekaj osamelih iglavcev. Kljub obilnim padavinam površinske vode ni, saj hitro odteče skozi kraške kotanje in vrtače v bližnje vodotoke. Vzpon na goro je nezahteven, najprej skozi bukov gozd, potem pa skozi izsekano ruševje pod Malim Snežnikom do koče, ki je prenovljena nekdanja vojaška opazovalnica. Pod vrhom je mrzla vrtača, kjer sta vse leto sneg in mraz.
Vrnili smo se po poti prek Malega Snežnika, in ko smo zapustili ruševje, smo prišli v bukov gozd z nenavadno skrivenčenimi debli. Še spust po grapi proti Grdi Dragi in nekaj makadama in že smo se znašli pri koči na Sviščakih, do koder vodi iz Ilirske Bistrice 17 km asfaltirane in 7 km makadamske ceste. V koči, kjer smo se sicer napili in najedli, opravljajo gostinsko dejavnost ljudje, ki tega ne obvladajo ali pa smo mi razvajeni, saj smo v koči na Kriški gori vedno dobro in prijazno postreženi. Se veselimo še kakšnega takega izrednega izleta!
Ivana Valjavec
Veliki Risnjak in Snježnik
Junijsko deževje se je letos pokazalo v vsej svoji mogočni lepoti, tudi tokrat ni šlo drugače. Ko se 19. junija 2010 z avtobusom bližamo našemu izhodišču za vzpon na Risnjak, ki je del nacionalnega parka, nehote razmišljamo, ali naj vzamemo s seboj pelerino, anorak, dežnik ali vse troje. No, kakor kdo, vsi pa smo bili na koncu, ko je zares lilo kot iz škafa, primerno oblečeni in obuti.
Vzpon na Risnjak je razmeroma lahek, pod vrhom je koča, ki poleg oskrbe planincev zaračunava tudi vstopnino v nacionalni park. Nacionalni park Risnjak ima svojo najvišjo točko na Velikem Risnjaku z višino 1528 m, najnižjo pa pri izviru Kolpe z 290 m in se razteza na površini 6350 hektarov. Je sestavni del dinarskega gorstva in je naravna vez med Alpami in Balkanom, v neposredni bližini morja in nad dirkališčem Grobnik. Po poti lahko opazujemo kraške pojave, gozdnatost na severnih straneh in ponekod prave njive cvetočega čemaža. Območje je zaradi vpliva mediteranske in celinske klime zelo bogato s floro, tukaj pa domujejo tudi velike zveri, kot so medved, volk in ris (pa nismo srečali nobenega).
Po spustu z vrha pa je kmalu začelo grmeti in se pripravljati na pravi dež, zato smo se demokratično odločili, da se tokrat odpovemo vzponu na Snježnik. Seveda pa smo si v koči na Platku (tu sta tudi smučišče in tekaška proga) natančno ogledali fotografije razgleda z vrha, ki je v idealnem vremenu res fascinanten.
V daljavi se vidijo Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, Velebit, jadranski otoki ... V koči in avtobusu je bilo poskrbljeno tudi za veseli del, saj smo tokrat pripeljali s seboj kar dva harmonikarja.
Morda se še kdaj vrnemo in naužijemo vseh lepot, ki jih ponuja ta del kvarnerskih obmorskih gora.
Ivana Valjavec, Lina Kaštrun
Romanje v Glinje – Brodarski praznik
Romarska pot čez stari mejni prehod Ljubelj sega že v daljno preteklost. Nekoč je predstavljala tudi pomembno tovorniško povezavo med Virunumom na Gosposvetskem polju in takratno Emono. Krepile so se tudi vezi med narodi, ki jih razdalje ter višinske razlike niso oddaljevale od namena popotovanja. Slovenska pesem je še bolj slišna, pravijo, če jo slišimo zunaj svojih meja. V družbi koroških Slovencev doni vse tja do srca. Pesem, trdna volja ter vztrajnost je ohranjala običaj popotništva v različnih obdobjih vse od leta 1920, med njimi tudi romanja v Glinje na Brodarski praznik. Že cistercijani so v 13. stoletju vzdrževali gostišča in dajali zavetje popotnikom.
Tradicionalno peš romanje v Glinje na Koroško je potekalo s sobote na nedeljo, 16. maja. Močno deževje ni odvrnilo naše skromne ekipe popotnikov: Janeza, Helene, Albina, Marje in moje malenkosti ter pobudnice in organizatorke Marije Lavtar, da smo se zbrali v Tržiču pred farno cerkvijo pri blagoslovu za srečno pot. Tokrat je šlo zopet zares, saj nas je nebo bogato blagoslovilo s peturnim močnim deževjem, vrh Ljubelja pa še z vetrom in mrazom. Topel čaj ter kavo smo si ob zaprti koči privoščili iz nahrbtnikov ter se ogreli v zavetju zunanjosti koče. Sneg po vrhovih, veter, dež, blato, gozd, mokra obleka in obutev so ponujali sicer svojo plat zgodbe, vendar sta naša dobra volja ter trma kljubovali naravi. Z nasmehom smo prispeli do kmetije Žerjav v Zgornjem Selskem kotu na Koroškem. O, kje ljudje živijo, se človek vpraša, ko prispe na cilj. Na poti sem bila že večkrat. Ob tem spoznavam, da zmoremo, ne glede na sonce ali dež, če je le človek malce vztrajno trmast, predvsem pa ostane vedno kakšna nova izkušnja, modrost ali doživetje. Topel čaj, družabno srečanje z družino Žerjav ter Tanjo ob slovenski pesmi ter nočitev na seniku nas je ob rahlem dežju popeljalo v nedeljo.
Zgodaj zjutraj nas je glas petelina pozdravil v sveže, vendar vedro jutro. Ob poti nas je prijazno sprejela in gostila Tanja Poschinger v svoji pravljični hiši. Pogledi na vrhove, potok in petje ptic nas je spremljalo skozi Zgornji in Srednji kot v Glinje, kjer smo že ugledali letališče.
Kljub skorajšnjem cilju smo modrovali, ali jo mahnemo še domov peš. Pesem harmonike ter prijeten sprejem nas je pričakal na letališču v Glinjah, kjer so nas pričakali romarji z avtobusom. Skupaj smo zadnji kilometer poromali peš k cerkvi sv. Valentina, kjer je donela tako prijateljska beseda kot tudi pesem v obeh jezikih.
Prijeten ambient, druženje ter vožnja s čolni po reki Dravi, ob zvokih mladega harmonikarja Jureta je pustilo zopet čudovit spomin na nepozabno doživetje pri brunarici brodarskega društva ob reki Dravi.
Romanja v Glinje ohranjamo posamezniki že vse od leta 1999, v preteklosti so se nam pridružili prijatelji iz Glinj že v Tržiču; morda nekoč to lahko spet pričakujemo. Vedno znova se potrjuje misel, da na koncu velja le tisto, kar prijetno doživiš, ne glede na svoja prepričanja. Bistvo so dobra volja, druženje, trma ter prijazen nasmeh v sožitju z naravo. Hvala vsem, tudi Radiu Gorenc, za prijetno druženje in srečne vse poti.
Janja Budič, foto: Albin Žgajnar, Janez Piskar
Drobci iz vasi Dolina ob Tržiški Bistrici
Ničkolikokrat sem že pešačila po dolinskem koncu tržiške občine. Ob vsakem vremenu občudujem divjo lepoto Dovžanove soteske, opazujem hiše Na Jamah in v vasi Dolina. Vsaka hiša ima svojo zgodbo, ki je povezana z govorico narave; s skalami, s Tržiško Bistrico, ki je v milijonletjih oblikovala naravni spomenik, Dovžanovo sotesko; povezana je z obširnimi gozdovi, s kratkimi njivicami, ki so jih pred stoletji s krčenjem gozda pridobile roke Dolincev; s pašniki pod Košuto.
O kamniti slikovitosti Dovžanove soteske, starejše ime je Hudičeva soteska, so pisali znani paleontologi že pred več kot sto leti in ponesli njeno slavo v svet. Tokratni zapis (v nadaljevanjih) o ozki dolini zgornjega toka Tržiške Bistrice, kjer leži vas Dolina s svojimi zaselki, bo slonel na ustnem izročilu domačinov, na pripovedih, ki ohranjajo spomin na življenje ljudi sredi divje narave.
Že dalj časa smo si v besedi z Ano in Zdravkom Dovžan, po domače Matevžoumo, iz Doline, da bi bilo dobro to in ono zapisati. Zdravku je o življenju Dolincev v preteklosti, tudi iz davnih dni, pripovedoval njegov oče Ukčov Matevž (1904 do 1997).
»Dolina se začne pr’ tunel’,« je poudaril Zdravko. »Njen prvi zaselek se imenuje Na Jamah. K vasi Dolina spadajo še, lahko se reče, gorske kmetije: Kušpegar, Urh in Pinč.«
Na Jame nas pripelje cesta od tunela do mostu čez Tržiško Bistrico, ki je v neposredni bližini geološkega stebra, na levi strani. Z mostu je za nami lep pogled na Kušpergarjeve turne: »Dolinci uporabljamo izraz turni in ne stebri.« Pred nami pa pogled na slapišče Tržiške Bistrice.
Po dobro oskrbovani stari poti navkreber že po nekaj minutah pridemo do prve hiše Na Jamah, stoji za dvema velikima skalama, ki sta se leta 1944 utrgali z Borove peči. Hiša ima številko 1. Tu je dom Rozke Bence, Šuštarjove Rozke, in njenega sina, svetovno znanega alpinista in gorskega reševalca Filipa Benceta. Lani, mesec pred nesrečo (3. aprila 2009), sem mu vrnila njegov zapis z naslovom 40 let povezan z gorami, rokopis. Napisal ga je za zbornik ob stoletnici Planinskega društva Tržič. Takrat mi je še obljubil, da se lahko oglasim, če me zanimajo dolinske posebnosti. Ogromno je vedel o dolinskem koncu. O njem mu je pripovedovala mama Rozka, še več pa njegova pokojna stara mati Micka Šuštarjova. Ni ga več. S seboj je vzel dolinske zgodbe, ko je odšel plezat v Kramarjevo smer Storžiča. Še imam pred očmi njegov lični rokopis. Beseda mu je tekla preudarno in gladko. Navajam nekaj njegovih misli: »Povsem po naključju sem prve alpinistične korake ali tako imenovani prvi vzpon po smeri naredil pred štirimi desetletji. Moje življenje je pravzaprav povezano z gorami že v genih, po stari mami in mami, ki sta poletja preživljali kot planšarici, kjer sem se tudi sam več kot desetletje kalil ob paši živine. Te izkušnje so mi velikokrat koristile in me reševale iz težkih trenutkov v plezalni steni. V gore, v stene nisem zašel zaradi časti in slave, ampak zaradi odkrivanja skritih predelov, grap, kamor mi je kot otroku velikokrat segel pogled. Ničkolikokrat sem opazoval gamse, kako spretno so našli prehode tam, kjer se je zdelo nemogoče. Tudi lepe cvetlice, predvsem planike, sem opazil tam, kamor je bilo priti skoraj nemogoče. Tudi stene in turni doma, okoli hiše, so se mi zdeli skrivnostno nedostopni, kipeči v nebo ...«
Hiši s številko 1 Na Jamah se po domače reče pr’ Cen’nmo Šimn’. Rozka Šuštarjeva mi je povedala, da je hiša stara več kot sto let, vanjo sta se z materjo preselili leta 1950. Istega leta se je v njej rodil Filip.
»Z nekdanjim lastnikom Šimnom smo bli nekej u žvaht’ (v sorodstvu),« je dodala Rozka. V neposredni bližini njene hiše je Borova peč. Zdravko je razložil, da je prvi del imena dobila po borovcih, drugega pa po skladih, ki so naloženi tako, da ima ta skalna gmota obliko peči. »Plezalni vrtec v Borovi peči smo Dolinci poimenovali Filipova stena, kjer je Filip Bence več let zaporedoma obiskovalcem tržiških dnevov mineralov in fosilov razlagal umetnost plezanja.«
»V Borovi peči so v vročini doma kače. V otroških letih smo tam nabirali borovnice, kot gamsi smo šli od dna do vrha peči,« se spominja Ana.
Se nadaljuje
Jožica Koder, fotografije iz arhiva Zdravka Dovžana