CNVOS - Aldo Milohnić: - tudi takrat, ko se ministrstvo za kulturo sklicuje na tako imenovane strokovne kriterije, je odločitev o podelitvi ali nepodelitvi podpore vselej politična ...
»Članska kultura«?
Humanistika si je od nekdaj prizadevala iznajti najbolj popolno in najbolj prepričljivo definicijo kulture. Sizifovo delo. Kajti kopičenje definicij, ki se jih je že do začetka petdesetih let prejšnjega stoletja nabralo za zajetno knjigo - A. L. Kroeber in C. Kluckhohn, Culture: a Critical Review of Concepts and Definitions, 1952 -, problema ne odpravi, kvečjemu ga samo še zapleta. Zlasti v Evropi, kjer zelo radi poudarjamo svojo »kulturnost« in kulturi sploh pripisujemo konstitutivni pomen obstoja takšnih in drugačnih kolektivitet. Morda je to razlog, da nekatere evropske države sploh nimajo ministrstva za kulturo in lokalne administracije nekaterih evropskih mest nimajo posebnega »oddelka za kulturo«, ker je kultura v tem primeru del »družbenih dejavnosti«, ki vključujejo tudi šport in druge oblike »prostočasovnih« dejavnosti. Če je kultura malodane že skoraj vse, je odločitev, kaj sodi pod okrilje »kulturnega resorja« in kaj si zasluži gmotno podporo iz tega dela proračuna že dokaj arbitrarno vprašanje. Ali z drugimi besedami: tudi takrat, ko se ministrstvo za kulturo sklicuje na tako imenovane strokovne kriterije, je odločitev o podelitvi ali nepodelitvi podpore vselej politična.
Da je temu res tako se lahko prepričamo na primeru, ki je morda za nekatere marginalni ali celo obskurni pripetljaj, a je kljub temu simptom zagate iz uvodnega odstavka. Tisti med nami, ki radi beremo Planinski vestnik smo bili nemara zelo presenečeni, ko smo iz uvodnega članka odgovornega urednika revije Vladimirja Habjana izvedeli, da ministrstvo za kulturo letos ne bo prispevalo subvencije za sofinanciranje rednega izhajanja te revije. Če bi bila to revija, ki je od včeraj in odločevalci na ministrstvu še ne bi imeli dovolj referenc iz katerih bi lahko razbrali, ali gre za dovolj kakovostno in obetavno revijo, za katero bi bilo smiselno nameniti nekaj davkoplačevalskega denarja, potem bi morda to odločitev celo razumeli in jo kot tako tudi sprejeli. V imenu razsodnosti in gospodarne porabe sicer omejenih sredstev, denimo. A temu ni tako. Niti zdaleč. Planinski vestnik je vrhunska strokovna revija, ki izhaja že več kot eno stoletje – z izjemo kaosa dveh svetovnih vojn, revija neprekinjeno izhaja že od leta 1895 in je kot taka naša najstarejša kulturna revija! Tako rekoč živi in materialni košček naše kulturne dediščine, ki si že s tem (niti najmanj banalnim) dejstvom zasluži vsaj cekin ali dva državne podpore, kaj šele s svojo vsebino, za katero sam menim, da je na visoki kakovostni ravni. In pri tem nisem osamljen, o čemer pričajo mnoge pozitivne recenzije, ki jih je Planinski vestnik prejel v zadnjih letih. V recenziji dr. Matjaža Kmecla, denimo, lahko preberemo, da so v Planinskem vestniku »izhajale (in še izhajajo) verzifikacije s planinsko tematiko, toponomastične razprave, s katerimi se je opredeljevalo in utrjevalo poimenovalno besedje, premnoge razprave o kulturnem pomenu planinstva in njegovi zgodovini pri nas in po svetu ter ob vsem drugem neizčrpen veletok planinskega potopisja z visoko kvalitetnim slikovnim gradivom (že zgodaj v bakrotisku, danes seveda barvnem). Stoletno izhajanje, pri katerem so sodelovali najvidnejši kulturni delavci, stilisti, pisatelji in fotografi, je to področje naše kulture podredilo visokim standardom, tako da velja slovenska planinska publicistika s Planinskim vestnikom na čelu danes za eno najrazvitejših in tudi najbolj cenjenih v tako imenovanem alpinističnem svetu.« Poleg tega je Planinski vestnik nekomercialna kulturna revija, ki jo predano in kakovostno urejajo entuziasti, saj v urednistvu nimajo zaposlenih urednikov.
In kaj je bil razlog, da so odločevalci na kulturnem ministrstvu prezrli tako očitna dejstva, ki govorijo v prid temu, da si revija zasluži podporo iz državnega proračuna? To razkrije stavek, ki ga citira Habjan v svojem članku: »Planinski vestnik je pravzaprav društveno glasilo Planinske zveze.« Zanimivo. In nadvse nenavadno. Če je izdajatelj revije Planinski vestnik Planinska zveza Slovenije, a to potem samodejno pomeni, da je revija namenjena izključno njenim članicam in članom? Dajte no, bodimo resni. Če so se na ministrstvu že odločili, da (iz sicer povsem nerazumljivih in neracionalnih razlogov) odrečejo podporo temu živemu spomeniku kulturnega revijalnega tiska v Sloveniji, potem bi morali poiskati bolj prepričljiv argument. Ta je namreč tako votel, da ne zdrži niti najbolj preprostega preizkusa njegove trdnosti. Kajti če bi bilo res, da je tako kakovostna revija, samo zaradi tega, ker jo izdaja neka društvena organizacija, »pravzaprav društveno glasilo«, in si spričo te (sicer zgrešene) domneve po mnenju ministrstva ne zasluži njihove podpore, potem bi po analogiji ministrstvo moralo ukiniti sofinanciranje številnih kulturnih revij. Podporo ministrstva (oziroma Javne agencije za knjigo RS) po tem nenavadnem ključu ne bi več uživale ugledne revije kot so, denimo, Literatura (izdajatelj: Literarno-umetniško društvo Literatura), Sodobnost (Kulturno-umetniško društvo Sodobnost), Likovne besede (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov), Problemi (Društvo za teoretsko psihoanalizo) in številne druge. Potem bi verjetno te revije oziroma društva in zveze društev, ki jih izdajajo, zahtevale razlago za sprejetje tako drastičnega ukrepa in bi se, denimo, sklicevale na to, da ministrstvo glede na kriterij statusa izdajatelja ne bi smelo sofinancirati tistih izdajateljev kulturnih revij, ki so registrirani kot d.o.o.-ji, kar pomeni, da bi morali podeljevalci subvencij v tem primeru ukiniti podporo revijam kot so Dialogi (Založba Aristej d.o.o.), Nova revija, Phainomena in Poligrafi (Nova revija d.o.o.) in tako naprej. Po tej logiki bi na koncu na seznamu sofinanciranih ostala le peščica morda niti ne najpomembnejših slovenskih kulturnih revij. Temu bi potem težko rekli preudarna kulturna politika…
Kakorkoli že, odrekanje finančne podpore Planinskemu vestniku je po mojem mnenju velika napaka, ki za revijo bržkone ne bo usodna, če bodo odgovorni to napako spoznali in vsaj v prihodnje zagotovili ustrezno in redno finančno podporo reviji, ki si to po 107 letih kontinuiranega izhajanja nedvomno zasluži. Če po mneju ministrstva za kulturo stoletja planinstva, planinskih društev in planinske zveze niso kultura in kulturna dediščina, potem mi ni jasno, kaj je potem Aljažev stolp, ki ga je Jakob Aljaž odprl istega leta, ko je začel izhajati tudi Planinski vestnik (1895), in zakaj potemtakem sploh imamo Triglav v državnem grbu?
Aldo Milohnić