Dnevnik, Dnevnikov objektiv - Uroš Praš: intervju - Dejan Miškovič alpinist

Po nesreči soplezalca Pavla Kozjeka na gori Mustagh Tower v Pakistanu se je ob pomoči minimalne opreme s Himalaje vrnil med žive. V odpravi treh generacij je bil najmlajši. Večino slovenske javnosti je presenetil z odločnim glasom ter z jasno željo po življenju.

Na gori ste imeli zasebni mobitel. Kakšen račun ste dobili?
Ta je bil kar velik, malo pod 1000 evri. Vsi, ki so pomagali pri reševanju, so prav tako dobili ogromne račune. Tako je, ko se pogovarjaš prek satelitskega telefona; vse je malo dražje.

S Pavlom Kozjekom sta se stene lotila v alpskem stilu, v enem zamahu. Koliko plezanja je to, koliko počitka in spanja?
Stena nima polic, nikjer se ne moreš ustaviti, niti sesti, si v miru natočiti čaja, vse počneš na nogah, držiš se za cepina. Opremo sem imel prilagojeno, meh z vodo in dolgo slamico, tako da sem lahko pil med plezanjem. Vmes sem pojedel še kak športni gel ali energijsko tablico. Problem je bil, ker ni bilo možnosti počitka. Če bi morala bivakirati, bi si morala izklesati polico v sneg. S tem ko sva v enem dnevu prišla gor, nama tega ni bilo treba. Vedela sva, kakšna je stena. To sva pričakovala.

Koliko vaju je ločilo od vrha, ko se je Pavle odločil, da vremenske razmere ne dovoljujejo nadaljevanja vzpona?
V najini navezi je bilo jasno, da bi šla oba dol, če bi se eden od naju odločil, da ne bo nadaljeval, bodisi ker se ne počuti dobro bodisi ker tega ne dopušča vreme. O večini odločitev sva se pogovorila. Od vrha pa nisva bila daleč, 300 do 400 višinskih metrov; toliko je visoka Šmarna gora. Teren ni bil več tehnično zahteven, kar pomeni, da ne bi bilo treba plezati, mogoče le del kakšnega strmega zasneženega predela. Najtežji del, to je sama stena, je bil za nama. Koliko časa bi porabila do vrha, je težko reči, ker ne poznaš snežnih razmer. Lahko bi bilo tri ure, lahko osem.

Kdaj je do vas prišla misel, da ste ostali sami? Je bilo to v trenutku, ko ste slišali krik?
Krik je zvok, ki ga plezalci ne spustijo iz sebe vsakič, ko padejo. Tudi teren, po katerem sva se premikala, mi ni zbujal upanja, da bi se iz vsega lahko napletlo kaj pozitivnega. Po uri iskanja po grebenu, hoji gor in dol, sem se odločil, da moram nadaljevati zaradi sebe. Največji problem je bil s komunikacijo, ko mi je telefon ugasnil. Vedel sem, da so reševalci obveščeni o moji zadnji lokaciji. In da bo, če tam ostanem, ob prvi priložnosti nekdo prišel do mene. Če bi se premaknil, nihče ne bi vedel, kje sem, in imeli bi novo težavo.

Prijatelju v Ljubljani ste poslali sporočilo, da ne boste umrli na tej gori. Ste bili prepričani, da boste odločitev lahko izpeljali?
Odločil sem se narediti vse, kar je v moji moči, da ne ostanem tam gori. Največja dilema je bila, kako ohraniti pozitiven način razmišljanja. Nikoli nisem obupaval nad situacijo. Bolj problematične so bile odločitve, kje sestopati, kje bivakirati. Na gori te vsaka napaka lahko veliko stane.

Kaj vam je rojilo po glavi? S čim ste se zamotili tiste dni in noči na gori?
V bistvu imaš kar nekaj dela sam s sabo: da si zmasiraš premražene prste, menjavaš opremo, vzameš suhe rokavice, se prezračiš in posušiš obleko, urediš bivak, poskušaš spati. To je edini počitek, ki ti je na voljo.
Prvi dan sem ves dan sestopal, drugi dan sem del dneva sestopal, drugi del pa počival, ker sem tudi čakal informacije iz Slovenije. Zadnja dva dneva, ko je snežilo, se ni veliko dogajalo. Nižje ko sem prišel, lažje se je dalo počivati. Našel sem tudi nekaj skal na soncu, da sem se vsaj malo skril v zavetrje, predal soncu in se spočil.
Glede na to, da sem kar 40 ur miroval, je počasi zmanjkovalo stvari, ki bi jih lahko počel, a z nečim sem se moral zamotiti. Prebral sem vse sestavine športnih gelov, naredil sem tudi nekaj fotografij in posnel kakšen kratek film.

Kakšne so bile temperature?
Težko je oceniti. Ista temperatura na nižji nadmorski višini se bolj čuti zaradi količine vlage v zraku. Ko je na taki višini, kot na gori Mustagh Tower, -20 stopinj in manj kot 10-odstotna vlaga, mraza niti ne čutiš toliko, ker zrak slabo prevaja temperaturo. So pa bile napovedi za tiste dni okoli 25. in 26. avgusta, ko sem bil še malo višje, na 7000 metrih, -15 do -20 stopinj Celzija čez dan. Zaradi mraza in neaktivnosti sem mravljince v nogah čutil še tri tedne.
Letos sta s Pavletom že veliko preplezala, med drugim sta bila skupaj v Omanu.

Kakšno je bilo vajino prvo srečanje?
Prvega srečanja se niti ne spomnim. Redno smo se srečevali v alpinističnem klubu Ljubljana Matica, šli zvečer na pivo, se srečali v hribih. Ponovil sem nekaj njegovih smeri, okoli njih splezal kakšno prvenstveno. Veliko sva se pogovarjala o plezanju in padla je odločitev, da greva skupaj plezat.

Če ne bi bilo helikopterja ali reševalne ekipe iz K7, bi se poskušali sami po ledeniku spustiti v bazni tabor?
Glede smeri sestopa sem se odločal v skladu z okoliščinami: če ne bi imel telefona, bi moral poskušati sestopiti po smeri, po kateri sva prišla gor. Glede na to, da sem telefon imel, sem sprožil reševalno akcijo. Vedel sem, da helikopter potrebuje tri ure za celotno operacijo - da prileti, me pobere in odleti nazaj do helikopterske baze. Prav tako sem vedel, da bo v naslednjih dneh okno jasnine, ki bo primerno za reševanje. S seboj sem imel uro z barometrom, tako da sem tudi na podlagi zračnega tlaka lahko predvidel, kdaj se bo vreme izboljšalo.

V enem od najinih pogovorov po vrnitvi ste omenili, da je nekdo hotel, da ostanete gori. Je bilo to povezano s tem, da pilot helikopterja ni dobil vaših GPS-koordinat?
Razlog, da se to v Pakistanu dogaja, je sam Pakistan, ki je precej nastabilno okolje. V državi se dogaja veliko stvari, vedeti moramo, da ima jedrsko orožje, da je Afganistan sosednja država, da sta sosedi prav tako Kitajska in Indija. Politično gledano je položaj v Pakistanu precej kompleksen. To, da te pride iskat vojaški helikopter, ni tako enostavno kot na primer reševanje v Chamonixu ali kjerkoli v evropskih Alpah, kjer so reševalne skupine in helikopterji vedno pripravljeni. V Pakistanu brez dovoljenja vojaškega poveljstva ne morejo leteti naokoli in pobirati alpinistov ali trekerjev.

Ste zakleli, ko ste videli, da je helikopter odložil člane odprave s K7, ki so vam prišli pomagat, nato pa se je kljub lepemu vremenu odpeljal proč?
Malce sem bil presenečen, ne bi pa rekel, da sem bil pretirano razočaran. Imeli smo plan B, če helikopter ne bi mogel priti. Vedel sem, da se lahko stvari razvijejo ali v eno ali drugo smer.

Ste že bili kdaj tako osamljeni kot na gori Mustagh Tower?
Osamljen si lahko tudi sredi mesta, saj ni kakšne velike razlike v psihološkem počutju. Razlika je morda, da si fizično sam, da nimaš komunikacije z ostalim svetom.

S prijatelji, ki so vam prišli pomagat, ste si že prvo noč izmenjali svetlobne signale.
Ja. Fantje so sicer imeli moje GPS-koordinate, niso pa vedeli, kje natančno v steni sem. Tako smo s svetilkami optično določili moj položaj. Seveda mi je odleglo, ko sem videl, da mi signalizirajo nazaj. Že taka malenkost, kot je nekaj znakov, ko vidiš, da na drugi strani nekdo odgovori, ti da resničen občutek zadovoljstva, olajšanja.

Kaj ste se iz te nesreče naučili?
Naučil sem se veliko o sebi, kako lahko reagiram v določeni situaciji. Hkrati se to lahko aplicira na vsakdanje življenje, a le, če kaj potegneš iz tega.
Je vaša izkušnja na kakršen koli način vplivala na vaš odnos do družine?
Spremenil se mi je celoten pogled na življenje. Izgubil sem soplezalca in ni veliko manjkalo, pa tudi mene ne bi bilo nazaj. Seveda je takšna izkušnja do neke mere spremenila tako mene kot mojo družino in vso bližnjo okolico.

Domov ste prišli zelo shujšani, koliko kilogramov ste izgubili?
Ne vem natančno, ker se v Pakistanu nisem tehtal. Sem se pa stehtal pred odpravo in potem ko sem prišel nazaj. Mislim, da sem izgubil nekje med 10 in 15 kilogrami.

Si zdaj kaj manj belite glavo zaradi malih stvari? Gledate na življenje z večjim spoštovanjem?
Bolj ga cenim. Predvsem pa bolj cenim čas. Čas je tisti, ki nas v življenju najbolj omejuje. Časa nam konec koncev zmanjka.

Opazil sem, da ste himalajci trdne osebnosti močne volje, hitro ste sposobni maksimalne koncentracije. Čemu to pripisujete?
To je povsem odvisno od posameznika. Plezanje je aktivnost, ki se je ne moreš lotiti napol. Bolj ko je stvar resna, kot recimo alpinizem, bolj si osredotočen, ker veš, da te lahko vsaka malenkost veliko stane. Že sam način, kako se lotevaš odprave, zahteva, da spoznaš okolico, vreme, hrib, poskušaš dojeti, kako sodeluje z drugimi elementi v naravi, zahteva stik z naravo. Potem lažje sobivaš v tistem okolju. Pri plezanju se osredotočiš na sebe, naravo, elemente v njej in seveda soplezalca. Z njim na začetku plezaš tehnično lažje stvari in potem stopnjuješ. Važno je, da imata plezalca zaupanje drug v drugega, da obvladata osnovni nivo vrvne tehnike, varnosti, sposobnost improvizacije...

V teh dneh bo vlada potrdila predlog ministrstva za zunanje zadeve o plačilu 15.000 evrov stroškov, ki so nastali z reševanjem. Kaj vse je potrebno za takšno odpravo?
Odvisno od tega, kam se odpravljaš. Dovoljenja za najbolj popularne osemtisočake, kot so Everest, K2, Čo-Oj, stanejo več, kot je stala naša celotna odprava. Odprave, kjer ti šerpe nosijo vso opremo na hrib, stanejo veliko več kot naša, v odmaknjeno dolino, kamor nihče ne hodi plezat. Tudi cena dovoljenja za dostop na goro je precej nižja. Finančno gledano je naša odprava stala nekaj 10.000 evrov, za Everest na primer pa lahko nanese tudi 100.000 evrov. Težko je primerjati odprave med sabo, najsi bo s finančne ali logistične plati.
Račun za reševanje je bil 23.000 dolarjev. Kot sem zasledil v medijih, sta zunanje ministrstvo in Planinska zveza Slovenije zatrdila, da bodo to poravnali; jaz sem v dogovorih s svojo zavarovalnico, tako da upam, da bomo vse skupaj uredili (vlada je medtem že sprejela sklep, da bodo stroški reševanja poravnani iz državnega proračuna, op.p.).
Bi pa dodal, da se po forumih marsikaj piše, kar v veliki meri kaže na javno mnenje in ga do neke mere tudi ustvarja. Tako se je leta 2005 ob reševanju Tomaža Humarja z Nanga Parbata ustvarilo mnenje, da je reševanje plačala naša država, kar sploh ne drži. Tomaž si je celotno reševanje plačal sam. Država je plačala le karte švicarskim pilotom, ki so za vsak primer poleteli v Pakistan.
Tako je bilo tudi pri mojem reševanju. Humar in Koželj sta si letalske karte plačala sama. Pojavlja se kar nekaj čudnih informacij, tudi s strani novinarjev, ki ne preverijo še na drugi strani. Mi smo vso odpravo pokrili s sponzorji in donatorji, katerim bi se rad zahvalil, še posebej pa Humarju, Koželju, Kresalu, celotni odpravi K7 in zunanjemu ministrstvu.