Poziv ob Dnevu Zemlje 2011: ... Tisti, ki opremljajo poti za »dušo in telo«, so gotovo zelo naravovarstveno naravnani, bolj tenko čuteči do Narave, h kateri se zatekamo.
Dandanašnji, v času visoko razvite informacijske tehnike, ko nam naše poti izračunavajo ter optimalno usmerjajo različne naprave ter okoli zemlje cinglja metalna sfera satelitov, bolj ali manj staromodni popotniki na svojih poteh še vedno radi vidimo »kažipote«. Nekateri so izdelani in urejeni v skladu z zakonodajo, kot je na primer prometna signalizacija. Imena krajev in občin včasih označujejo že bolj prosto domiselne postavitve v skladu z počutjem tamkaj bivajočih. Obe omenjeni vrsti rabe označevanja imata podobno obliko in konstrukcijo: samonosilni drog z tablo, na kateri je napisana ali narisana informacija.
Na poteh za »dušo in telo«, kot so na primer planinske poti, vedno večje število pohodnih in drugih rekreacijskih poti, pa gredo stvari največkrat tako, kot se ponavadi odločijo društva ali zainteresirani posamezniki. Stereotip tega načina označevanja je že dolgo poznan: deblo živega drevesa, dva pritrdilna vijaka ali žeblja ter tablica take ali drugačne oblike z nekim sporočilom.
Prepričan sem, da ni treba razlagati, da je drevo živo bitje z vsemi znaki življenja. Razlika med živaljo (tudi človekom) in rastlino (drevesom) je v nezmožnosti vzpostavitve človeku lastnega načina komunikacije ter izražanja čustev. Vsaj za veliko večino potrošniške populacije zahodnega sveta je tako. Ko privijemo samorezne vijake ali zabijemo žebelj v živo drevesno deblo, največkrat lahko opazimo, da hoče drevo tujek potegniti vase in zagladiti rano – kaj se zgodi z informacijskim napisom, ni potrebno razlagati. Človeško telo ima s tujki v koži obraten proces. Telo hoče tujek izločiti s pomočjo izločkov vnetega in inficiranega mesta. Ta proces je za naše telo zelo boleč in v mnogih primerih tako krčevit in naporen, da se lahko konča z smrtjo. S procesi tako poškodovanega drevesnega organizma se ne ukvarja prav veliko ljudi, še manj z njegovimi čustvenimi odzivi na tako poškodbo. Razmišljanje, kakšen bi bil odziv javnosti, če bi nalogo »droga« informacijske table namesto drevesa prevzelo kako ne-bodi-ga-treba bitje živalske ali človeške vrste, je na tem mestu odveč.
Tisti, ki opremljajo poti za »dušo in telo«, so gotovo zelo naravovarstveno naravnani, bolj tenko čuteči do Narave, h kateri se zatekamo. Gotovo občutijo življenje okoli sebe – tudi življenje drevesa – in gotovo jim drevesno deblo ne predstavlja pomožnega infrastrukturnega objekta v obliki nosilnega droga ali oglasnega mesta. Materiale za tovrstno gradnjo pridobivamo kot rudnine ali les z istim spoštovanjem kot hrano za svoje telo iz živali ali rastlin. Pri tem početju naj ne bi nobenega živega bitja ter nedrij zemlje zasužnjevali ali poniževali.
Na Kamniškem je mnogo označenih poti za »dušo in telo«. V dobri veri in z iskrenim namenom za dobro počutje človeka v Naravi nastajajo nove. Oprema z oznakami je priporočljiva, če že ne nujna. V letošnjem letu je bil v tej smeri narejen velik korak, ko je v okviru mednarodnega projekta Listen to the voice of villages poteka tudi projekt enotne označitve Velike planine. Župan občine Kamnik je sprejel domišljen in skrbno pripravljen Pravilnik o enotni označitvi.
Ob dnevu zemlje v mednarodnem letu gozdov pozivamo vse skrbnike, markaciste in druge opremljevalce takih poti, naj v okviru svojega dela rešijo živa drevesa bremena oznak, reklam in pozivov. V kamniških gozdovih se najde precej odmrlih hrastov, kostanjev, macesnov ali nagnojev, ki na prvi pogled niso najbolj vitalni, toda njihovo okamnelo jedro bo ustrezno obdelano ali opremljeno nosilo oznake in sporočila lahko tudi desetletje ali več. Preprost »uklan« in na grobo »podrzan« kol, na katerega je privijačena informativna tablica, bo zagotovo izkazoval najvišjo stopnjo spoštovanja do živih dreves, mimo katerih in pod katerimi se zmeraj večkrat odpravljamo na naše poti za »dušo in telo«.
Kamniški gozdarji
Vir: Kamniški občan, Kamničan.si