Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta
»Zakaj plezati na Kangčendzengo? Je šele tretja najvišja gora sveta in ne prva. Ime ima povsem nekomercialno, za sponzorje nezanimivo in težko izgovorljivo. Je eden od najbolj oddaljenih osemtisočakov, manj kot deset dni hoje ni nikjer do njegovega vznožja, zato je v času in denarju drag. Težko boste našli izkušene ljudi za odpravo. Kdor je bil enkrat tam, mu je dovolj. Ljudstvo tam okoli je kar težavno. Gora sproti pospravlja vse sledove ljudi. Gora je nevarna. Razvpita sta Everest in K2, a po statistiki mrtvih v primerjavi z uspehi sta Anapurna in Kangčendzenga daleč spredaj. In če se vzpona lotite, še malo ni rečeno, da boste vrh dosegli. In če ga dosežete, še malo ni gotovo, da se boste z gore tudi vrnili.
In zakaj vseeno plezati nanjo?
Morda prav zato!«
George Band,
prvopristopnik na Kangčendzengo
Zadnje dni maja letos mineva 55 let, odkar je človek prvič dosegel vrh te mogočne gore.
Kangčendzenga je tretja najvišja gora sveta, najbolj vzhodni osemtisočak Himalaje in obenem najmogočnejši. Pet zakladnic velikega snega, kar v prevodu iz staroindijskega sanskrta ime pomeni, ponazarja pet vrhov gore. Glavni, srednji in južni vrh ter Jalung Kang segajo več kot 8400 metrov visoko. Še najnižji, Kangbačen, presega spoštljivih 7900 metrov.
Na prebivališču bogov
Že leta 1899 je ta orjaški gorski masiv obkrožila odprava pod vodstvom Douglasa Freshfielda. Njen član je bil tudi slavni italijanski fotograf Vittorio Sella. Knjiga, ki so jo izdali po odpravi, predvsem pa njene fotografije so bile navdih vsem, ki so pozneje poskušali osvojiti goro. Prvi resnejši poskus sega v leto 1905. Pod vodstvom Aleisterja Crowleyja so poskusili z juga prek ledenika Jalung. Dosegli so višino 6400 metrov. Na sestopu v bazo pa so pod plazom na nevarnih snežnih vesinah umrli trije nosači in plezalec Alexis Pache. Prvi poskus se je tako tragično končal, naključje pa je hotelo, da so poskusili prav po smeri, po kateri je Angležem 50 let pozneje uspelo priti na vrh.
Med obema vojnama je več nemških odprav pod vodstvom Paula Bauerja poskušalo osvojiti Kanč, kot so ga skrajšano poimenovali, z vzhodne strani iz Sikima, prek ledenika Zemu. Kljub velikemu naprezanju jim ni uspelo. Po drugi svetovni vojni pa so pobudo prevzeli Angleži in leta 1955 jim je tudi uspelo. Petindvajsetega maja sta vrh dosegla Joe Brown in George Band, dan pozneje pa še Norman Hardie in Tony Streather. Vsi štirje pa so spoštovali prošnjo sikimskega radže, naj vrh, po njihovem verovanju prebivališče bogov, pustijo nedotaknjen. Ustavili so se dva metra pod najvišjo točko. Ganljivi angleški smisel za ferplej in globoko spoštovanje želje lokalnih prebivalcev.
Šele dvaindvajset let pozneje je Indijcem uspel drugi pristop na vrh, in to po smeri iz Sikima, kjer so med obema vojnama poskušali Nemci. Enaintridesetega maja leta 1977 sta na vrh prišla Prem Chand in šerpa Nima Dorjee. Leta 1979 so Angleži pod vodstvom Douga Scotta na pol v alpskem slogu preplezali novo smer s severozahoda. Majhna odprava le štirih članov je na gori postavila tri tabore, zgornji del smeri pa so preplezali v alpskem slogu z enim bivakom.
Šestnajstega maja so Scott, Peter Boardmann in Joe Tasker dosegli vrh. To je bil tretji pristop na glavni vrh in tretja nova smer na gori.
Leta 1982 so Reinhold Messner, Friedl Mutschlehner in šerpa Ang Dorje preplezali še eno novo smer v severozahodni steni. To je bil takrat Messnerjev že osmi osemtisočak, vendar mu ni šlo vse po načrtih. Med pristopnim pohodom se je okužil z amebo in bolan ni mogel sodelovati pri začetnih delih na gori. Z zdravili si je toliko opomogel, da se jima je lahko pridružil pri vzponu na vrh, a med sestopom je bolezen spet izbruhnila. Ob vseh težavah pa se je pokvarilo še vreme in vračanje z vrha se je za vse spremenilo v pravo nočno moro. Messner se je ves tresel in začel halucinirati. Omrznjenega Mutschlehnerja in na smrt bolnega Messnerja je rešila le neizmerna moč volje, da sta se, tudi ob pomoči šerpe Ang Dorjeja, le izvlekla iz ledenega objema Kangčendzenge. Pozneje se je izkazalo, da je okužba z amebo močno prizadela Messnerjeva jetra. Šele z zdravili, ki so mu jih dostavili iz Evrope, je počasi okreval.
Posebno vlogo so na Kanču odigrali Poljaki. Kot prvim jim je poleg Kangbačena leta 1974 štiri leta pozneje uspelo stopiti še na srednji in južni vrh gore, ki oba merita več kot 8400 metrov. Leta 1986 pa jim je uspel doslej edini zimski vzpon na glavni vrh gore. Enajstega januarja sta vrh dosegla Jerzy Kukuczka in Krištof Wielicki.
Leta 1989 pa je veliko in izjemno dobro pripravljeno rusko moštvo opravilo prečenje vseh štirih najvišjih vrhov Kanča; Jalung Kanga, Glavnega, Srednjega in Južnega. Dvaintridesetčlansko moštvo je ob pomoči sedemnajstih šerp do višine 7100 metrov sledilo smeri prvopristopnikov. Potem pa so se lotili prečenja, in to v obeh smereh. Za povrh so na glavni in južni vrh preplezali dve novi zahtevni prvenstveni smeri.
Slovenska zastava brez zvezde
Poleg glavnega vrha so v zgodovini osvajanj in raziskovanj vedno veliko pozornost plezalcev vzbujali tudi stranski vrhovi Kangčendzenge. Najnižji, a vseeno spoštljivih 7902 metra visoki Kangbačen je bil leta 1965 še neosvojen in nanj smo Slovenci, po indijskem Trisulu leta 1960, organizirali našo drugo himalajsko odpravo, pod vodstvom Jožeta Govekarja - Jozve. To je bila sploh prva slovenska odprava v nepalski del Himalaje. Uspelo jim je osvojiti še nedoseženi 7535 metrov visoki vrh v grebenu, ki vodi proti Kangbačenu, in se prebiti 250 metrov pod glavni cilj, potem pa so morali odnehati. Davek izčrpanosti, neizkušenosti in šele prvemu slovenskemu stiku z višinami nad 7500 metri. Formalno je bila to neuspešna odprava, saj glavni cilj, Kangbačen, ni bil dosežen. Je pa domov prinesla kopico pomembnih spoznanj in izkušenj. Prav na ramenih teh dosežkov so bili grajeni vsi naslednji slovenski uspehi na območju najmogočnejšega osemtisočaka našega planeta.
Devet let pozneje, v drugem slovenskem poskusu na tej gori, je pod vodstvom Toneta Škarje, ki je bil že član odprave na Kangbačen leta 1965, vrh doseglo kar devet plezalcev. Žal pa vrh ni bil več neosvojen. Nekaj mesecev prej so ga kot prvi preplezali Poljaki. Kot za nekakšno nadomestilo, za prvenstvo na Kangbačenu, so naši plezalci v okolici baze osvojili še tri lepe, več kot 6000 metrov visoke vrhove.
Leta 1985 smo se Slovenci lotili prvega od štirih več kot 8400 metrov visokih vrhov Kangčendzenge, 8505 metrov visokega Jalung Kanga. Tudi tokrat pod vodstvom našega največjega poznavalca tega območja, Toneta Škarje. Vrh sta po novi smeri s severa dosegla Borut Bergant in Tomo Česen. Žal se je na sestopu Borut Bergant smrtno ponesrečil. Prva, a na žalost ne zadnja slovenska žrtev na »petih zakladnicah velikega snega«. Tone Škarja je kasneje zapisal:
»Mislim, da nismo v nobeno gorovje Himalaje vložili toliko truda kot v Kangčendzengo. Mislim, da tudi na nobeni gori nismo dosegli toliko uspehov. Ni pa tudi nobena gora Himalaje pobrala toliko življenj naših prijateljev in soplezalcev.«
Leto 1991 je prineslo najpomembnejšo slovensko odpravo na Kangčendzengo. Gore smo se lotili z juga, vodja pa je bil ponovno Tone Škarja. Cilj je bil, po preplezanem Jalung Kangu, osvojiti še preostale tri najvišje vrhove mogočne gore. Andreju Štremflju in Marku Prezlju je uspel izjemen podvig. V alpskem slogu sta 30. aprila preplezala novo smer na južni vrh, za kar sta bila nagrajena z zlatim cepinom, najvišjim svetovnim alpinističnim priznanjem, ki so ga prav tistega leta začeli podeljevati Francozi. Prvega maja je srednji vrh dosegel Uroš Rupar, potem ko je ves dan sam plezal iz tabora tri proti najvišji točki in se ponoči že v snežnem viharju tudi srečno vrnil vanj. Istega dne ob dveh zjutraj sva s Stipetom Božićem začela vzpon na glavni vrh iz tabora štiri. Pred nama je bilo skoraj 1200 višinskih metrov zahtevnega vzpenjanja, kar je ogromno za te višine. K sreči je bilo vreme lepo in ob pomoči dodatnega kisika sva dokaj hitro napredovala. Težaven skalnat teren pod vrhom pa naju je upočasnil. Zahtevna skalna prečnica le nekaj metrov pod najvišjo točko, kjer je bilo treba plezati celo malo navzdol, je terjala skrajno previdnost in zbranost. Menim, da je zaradi zahtevnega plezanja še na višini 8560 metrov Kangčendzenga eden najtežje dostopnih vrhov vseh osemtisočakov.
Ob pol dveh popoldne sva končno dosegla najvišjo točko in s tem dodatno osmislila naš trud in tveganja. Napravila sva nekaj posnetkov, tudi z zastavama najinih sedaj že samostojnih domovin. Stipe s hrvaško šahovnico, jaz pa s slovensko zastavo brez zvezde. Ko smo sredi marca odhajali na pot, se poslancem v parlamentu še ni uspelo dogovoriti, kakšna naj bo zastava.
Na vrhu sva naredila še nekaj posnetkov s kamero. Šele ko sva se obrnila proti dolini, sva opazila, da se je vreme poslabšalo. Med plezanjem nazaj čez zahtevno skalno prečnico so nama v obraz udarile prve snežinke. Sestopala sva naprej v vihar in noč, ki naju je lovila. V temi in sneženju sva zgrešila tabor štiri in sestopala naprej v upanju, da najdeva tabor tri. Ko sva se v zahtevnem terenu že začela pripravljati na neprostovoljen bivak, pa se je zjasnilo. Uroš Rupar, Marija Frantar in Jože Rozman, ki so takrat bili v taboru tri, so naju usmerjali s svetlobnimi signali in nekaj po polnoči, potem ko je Stipe padel osem metrov globoko v ledeniško razpoko in nekako srečno izplezal iz nje, smo se presrečni sešli v šotoru.
Nikoli se niso vrnili
Naslednje jutro smo Uroš, Stipe in jaz odšli proti bazi, Marija in Jože pa sta se začenjala vzpenjati proti taboru štiri, od koder naj bi naslednji dan poskušala ponoviti najin vzpon na glavni vrh. Marija bi, ob uspešnem vzponu, postala prva ženska, ki ji je uspelo stopiti na vrh Kangčendzenge.
Tretjega maja smo iz baze lahko le nemočno opazovali njuno na začetku hitro napredovanje proti vrhu, a ga je orkanski veter, ki se je še stopnjeval, močno upočasnil. Povsem izčrpana, ozebla in z zametki snežne slepote sta kakih 150 metrov pod vrhom po oddajniku sporočila, da ne moreta več naprej in da se vračata. Vrnila se nista nikoli. Dan pozneje smo njuni trupli našli na višini 7300 metrov …
S smrtmi soplezalcev v Himalaji se je strahotno težko soočiti in jih sprejeti. Razumeti jih tako ali tako ne moreš. Vsaka naslednja, ki jo doživiš, je le še hujša. Če vseh doseženih uspehov na naši odpravi Kanč '91 ne bi tako žalostno prekrila senca velike tragedije, bi prav to odpravo lahko poimenovali najuspešnejša slovenska himalajska odprava vseh časov.
Kangčendzenga pa je bila usodna gora tudi za takrat najuspešnejšo plezalko na osemtisočake, Poljakinjo Wando Rutkiewicz. S soplezalko Ewo Pankiewicz je bila pridružena članica naše odprave leta 1991. Po tragediji Marije in Jožeta smo odpravo prekinili in se vrnili domov, Wanda pa se je leto pozneje vrnila in na gori še enkrat poskusila s severozahodne strani. Z Mehičanom Carlosom Carsoliem sta 12. maja 1992 z zadnjega tabora odšla proti vrhu. Carlos je bil hitrejši. Pri vrnitvi z vrha jo je srečal na višini 8250 metrov. Kljub prigovarjanju, naj sestopi skupaj z njim, se je odločila, da bo bivakirala in naslednji dan sama poskusila naprej proti vrhu. Več dni so jo preostali člani odprave čakali v bazi. Nikoli se ni vrnila.
Širše območje Kangčendzenge je v naslednjih letih zahtevalo še tri slovenske žrtve. Na pristopnem pohodu pod vzhodno steno Jannuja je leta 1992 v reki Kabeli Kola utonil Damjan Vidmar. Leta 1996 pa sta na pobočjih sosednjega Kabruja izginila Žiga Petrič in Bojan Počkar.
V letih od 2000 do 2007 smo Slovenci na območje Kangčendzenge organizirali več odprav. Dosegle so nekaj izjemnih uspehov na nekoliko nižjih vrhovih, kot so Jongsnag, Dromo, Patibara, Talung, Siniolču in drugi. A tudi tu ni šlo brez žrtev. Na sestopu s 7322 metrov visokega Džongsanga, ki sta ga leta 2000 preplezala Urban Ažman in Andrej Markovič, se je Markovič smrtno ponesrečil.
Nedotakljivo
Petindvajsetega maja leta 2005 so v Nepalu pripravili veliko slavje ob zlatem jubileju oziroma 50. obletnici prvega vzpona na Kangčendzengo. Na večdnevne slovesnosti so, med drugimi, povabili vse tiste plezalce sveta, ki jim je v petdesetletni zgodovini uspelo stopiti na glavni vrh. Statistika vzponov na vrh in smrtnih žrtev izpostavlja Kangčendzengo kot zelo nevarno in zahtevno goro. V petdesetih letih se je na vrh, ob številnih poskusih, uspelo povzpeti 196 plezalcem, torej manj kot štirim na leto. Gora pa je v tem času zahtevala 49 smrtnih žrtev …
Praznovanje je izzvenelo v spoštljivem spominu na vse žrtve gore, pa tudi ob spominjanju na bleščeče uspehe, ki so jih plezalci dosegli na njenih pobočjih, stenah in grebenih. Še posebej sem bil vesel, da so se slavja udeležili kar trije od štirih prvopristopnikov na vrh. George Band, 76 let, Norman Hardie, 81 let, in Tony Streather, 87 let, ob njih pa še nekaj drugih plezalcev iz več držav, ki nam je uspelo stopiti na najvišjo točko petih zakladnic velikega snega.
Kljub vse številnejšim odpravam na najvišje gore sveta Kangčendzenga ostaja ena najteže dostopnih, ki v svojih stenah in grebenih hrani številne nove izzive in probleme. Nove generacije vrhunskih plezalcev naj bi jih v prihodnosti poskušale rešiti. A tako vzhodna kot južna stena gore bosta še nekaj časa ostali nepreplezani. Sikimske oblasti so začasno prepovedale vsak poskus vzpona z njihove strani. Še pred nekaj leti je zadoščala obljuba plezalcev, da se bodo nekaj metrov pred vrhom iz spoštovanja do svetosti gore ustavili, zdaj pa je prepoved popolna. Gora je iz Sikima nedotakljiva. Seveda žal ne le zaradi verskega prepričanja prebivalcev Sikima. Gora leži v občutljivem mejnem območju med Indijo in Kitajsko. Ne ena ne druga azijska velesila ne želi, da bi se po teh pokrajinah, kjer meja med njima še ni povsem določena, gibali tuji plezalci.
Upam, da se bodo politične razmere kmalu uredile. Spoštovanje plezalcev do vrha gore, kjer prebivajo bogovi prebivalcev Sikima, pa je bilo – in verjamem, da je tudi še danes – močno. Za takrat pa si želim, da bi eno od vodilnih vlog pri plezanju na to mogočno goro s sikimske strani spet prevzeli Slovenci. •
Viki Grošelj