Planinski vestnik: Malenkosti, ki so lahko zelo pomembne.
V Sloveniji je po uradnih podatkih 1661 markiranih planinskih poti v skupni dolžini 9000 kilometrov. V luči teh impresivnih številk je delo planinskih društev v okviru PZS vredno vsake pohvale, občudovanja in priznanja. V njih so vgrajene neštete ure večinoma prostovoljnega dela marljivih markacistov, ki stalno sproti skrbijo, da se večina obiskovalcev gorskega sveta pri svojih pohodih počuti varne in zadovoljne.
Ker gre pri markiranju in nadelavi planinskih poti za izjemno težko in odgovorno delo, se včasih vprašamo, zakaj se navzlic vsemu trudu pojavljajo majhne, recimo temu nerodnosti, ki pa lahko v skrajnem primeru povzročijo neželena dogajanja, včasih tudi nesrečo. Zakaj se določene pomanjkljivosti, ki bi se dale odpraviti z malo dobre volje in minimalnimi stroški, ne odpravijo in primerno uredijo?
Mrzla gora
V nadaljevanju bom za ilustracijo opozoril zgolj na tri po obsegu majhne napake (seveda jih je še več), ki pa z nenavadno trdovratnostjo ostajajo nespremenjene že leta, da ne rečem desetletja. Poglejmo npr. poti na Mrzlo goro, 2202 m. Že dolgo je ta gora pojem težko dostopnega vrha v Kamniško-Savinjskih Alpah in vzpon nanjo je zelo zaželena lovorika številnih ljubiteljev gora. Če pogledamo na katerikoli zemljevid, vidimo, da na Mrzlo goro peljeta dve poti, ena iz Matkovega kota mimo znamenitega Škafa, skozi krnico Latvico in po jugovzhodnem grebenu, druga pa z Okrešlja skozi Mrzli dol. Obe sta na zemljevidih PZS označeni kot zelo zahtevni poti, s pikami, zato si večina planincev predstavlja, da gre za ferati. Toda – ti poti sta daleč od ferat, kot si jih običajno predstavljamo. Dobro sta sicer markirani, varoval pa je le za vzorec, tako da je veliko prostega plezanja do II. težavnostne stopnje, pogosto po izpostavljenem in krušljivem svetu. Temu je treba prišteti še dejstvo, da je po takih poteh treba tudi sestopiti, kar je seveda še zahtevnejše. Mučnih zgodb z Mrzle gore sem se dodobra naslišal v dolgem preteklem obdobju, tudi sam sem bil priča neprijetnemu dogodku, ko se je skupina za ferate sicer dobro opremljenih planincev pri sestopu znašla v hudih težavah, ki pa so se na srečo končale brez posledic. Rešitve tega problema so tri: lahko se nadelata ena ali celo obe poti tako, kot se za ferate spodobi (nikakor ne navijam za tako rešitev!), lahko se ena ali obe poti črtata s seznama markiranih poti in postane vrh brezpoten, lahko pa ostane stanje tako, kot je. V tem primeru je nujno potrebno na začetku vzpona na Okrešlju in v Matkovem kotu na dobro vidnih tablah napisati, za kak tip poti gre: "Označeno, malo zavarovano, plezanje do II. težavnostne stopnje, samo za zelo izurjene!" Glede na to, da je v naših gorah vse več tujih gornikov, bi to morali napisati vsaj še v angleščini. Ob takem obvestilu bi se marsikdo še dodatno pozanimal, ali se je sposoben lotiti vzpona na Mrzlo goro.
Izvir Soče
O problemu poti do izvira Soče se je že pisalo tudi v dnevnem tisku. Kratka "feratica", ki od koče pripelje prav do samega izvira naše lepotice, je na tablah označena kot zelo zahtevna pot, na meni dosegljivih zemljevidih pa s črticami (zahtevna pot) ali pa še to ne (izjema je le najnovejši zemljevid Bovec – Trenta, ki je pravkar izšel pri založbi Sidarta, kjer je pot označena s pikami!). "Feratica" je sicer res kratka, toda nikakor ne povsem nedolžna; na enem mestu se je treba celo malo izvesiti pod previsom! In – kaj pomenita za množice domačih in tujih turistov, ki bi radi videli izvir najlepše reke v Evropi, napis "Zelo zahtevna pot" in trikotnik s klicajem? Prav nič! Kadarkoli sem obiskal izvir Soče, sem obvezno opazil številne turiste vseh starosti, ki so se v copatih, sandalih ali v kakem drugem neustreznem obuvalu motovilili ob napeti jeklenici in bili pri tem neznansko prestrašeni. Rešitvi sta dve: ali narediti nad izvir leseno galerijo, kot je npr. v Blejskem Vintgarju (to se mi zdi najboljša rešitev), ali pa pustiti tako, kot je sedaj, z veliko tablo pri koči, na kateri naj bo v več jezikih jasno napisano in opisano, kakšna je pot do izvira. Veliko pomaga tudi kaka fotografija zraven, da je vsakomur povsem jasno, da pot do izvira Soče pač ni sprehod.
Pekel
Najbanalnejši spodrsljaj pri markiranju planinskih poti najdemo v soteski Pekel pri Borovnici. Soteska je prav prijetno zatočišče pred hudo vročino, zato je v teh pasjih poletnih dneh dobesedno nabasana z obiskovalci. Skozi Pekel vodi markirana in nadelana pot, ki se nad 3. slapom loči v dve varianti: ena pelje mimo 4. in 5. slapu, druga mimo skalnega stolpa Hudičev zob. Na tablah sta poti označeni kot "zahtevni", toda dejansko za povprečno izkušenega planinca ne predstavljata nobenega problema. Težava je v tem, da se vzpona lotijo tudi številni izletniki, ki pogosto v spremstvu majhnih otrok in še štirinožnih prijateljev povrhu poti niso docela kos. Odveč je pripomniti, da je njihova obutev praviloma vse prej kot ustrezna. Toda glavni problem šele pride: ko družba neobveščenih izletnikov srečno pripleza do ceste na vrhu Pekla, lahko zagleda na tabli le napis "Pokojišče 1 h". Le kaj naj jim ta napis pove? Večini prav nič, zato se odpravijo po isti strmi in v vlažnem tudi nekoliko nevarni poti nazaj do gostišča. Pri spustu se pogosto pojavijo neprijetnosti, ko zaskrbljeni očetje hrabrijo majhne otroke in jim pomagajo pri sestopu čez lestve in ob jeklenicah, štirinožne prijatelje pa pogosto kar nosijo na rokah. In vsega tega ne bi bilo, če bi na vrhu poleg oznake za Pokojišče napisali tudi "Gostišče Pekel 1 h, lahka pot". Koliko težav in skrbi bi izginilo na mah, če bi markacisti usmerili izletnike na prijetno markirano pot, ki se skozi vas Pristava vrne do gostišča v Peklu. Toda ne – tabla, ki kaže lahek sestop do gostišča, se pojavi šele 500 metrov naprej po cesti, ki z vrha Pekla pelje do vasi Pokojišče. Naj razume, kdor more!
Je že tako, da je hudič vedno v podrobnostih. Včasih malenkosti odločajo o velikih stvareh!
Andrej Mašera