Planinski glas: Tako je naneslo, da smo se zopet potepali po Veliki planini, polni cvetja, goveda, ki se je varno paslo po širnih osončenih planjavah te naše čudovite planine.
Občudovati je bilo treba, kako živina točno ob času (lahko bi po tem naravnal uro) obhodi planino, se pase, spet premakne za nekaj metrov in opoldne so krave že zbrane pod kapelo v Velikem stanu.
Ustavimo se pri Pastirskem muzeju v Preskarjevi bajti. Pričaka nas nasmejan oskrbnik Žan Potočnik. Ravno je zaključil ogled s skupino tujcev, ki si je ogledala notranjost muzeja. Obrazložil jim je podrobno o delu pastirjev, o samem muzeju, pokazal trniče, pisave, deže in pine… Delo pridnih rok pastirjev naše planine.
7. julija 2013 s(m)o odprli prenovljeni muzej. Veliko stvari je obnovljenih, mnogo dodanih. Vse to so pastirji naredili, da bi ohranjali zapuščino svojih dedov.
A za to, da se je to ohranilo, je najbolj zaslužen inž. arh. Vlasto Kopač, ki je v letih po vojni (1957) preprečil, da bi se na planini gradili odprti zadružni hlevi. Projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine je bilo njegovo življenjsko delo. Njemu gre tudi zahvala za ohranitev dragocenega ostanka pastirske stavbne dediščine. Preskarjeva ovalna pastirska bajta z odprtim ognjiščem je bila po požigu ponovno postavljena v prvotni obliki leta 1945. To je od takrat edina ohranjena ovalna velikoplaninska ognjiščnica pri nas in v Alpah nasploh. Občina Kamnik jo je 4. oktobra 2005 razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Leta 2004 je za svoje strokovno delovanje prejela 1. nagrado družbe Ford, pomembno priznanje za ohranjanje kulturne dediščine pri nas (Ohranjanje pastirske dediščine na Veliki planini – Preskarjev stan) nekdanja oskrbnica tega »živega muzeja« na Veliki planini Iva Šubelj-Kramar. Več let je poleti vsako nedeljo odpirala vrata Preskarjeve bajte in sprejemala obiskovalce ter jih seznanjala s tem biserom planine. Leta 2006 pa je prejela tudi bronasto priznanje Občine Kamnik za zasluge pri varstvu etnološke dediščine na Kamniškem (Budnarjeva hiša, Preskarjeva bajta).
Poslovimo se od Žana, mahnemo jo do Domžalskega doma, na ogled razstave ob 100 letnici rojstva Vlasta Kopača, nato pa še do pastirjev po malo sira. V Žagarski bajti na Mali planini je prijazna pastirica Ani, ki z veseljem pokaže, koliko sira je še na razpolago. Res je dober, zato roma z nami v dolino, da se še tam malo posladkamo in obudimo spomin na planino.
Počasi jo mahamo proti planini Kisovec, kjer smo parkirali jeklene konjičke. Črni oblaki in grmenje nad Lučami ne obljublja nič dobrega.
Komaj se »spokamo« v avto, se ulije kot iz škafa. Spotoma poberemo še dva planinca, ki sta vsa srečna, da ne bosta do kože mokra. Na Ravneh pri njunem avtu jih odložimo. Res, dežuje in treska. Srečamo veliko avtomobilov, ki hitijo proti domu. Med potjo podrta drevesa, strela je naredila svoje. Res strašen naliv, sodra … Dobro, da smo že v dolini.
Planina ostaja za nami , a prav kmalu jo zopet obiščemo!
Helena Plahuta