Letošnja avgustovska številka bo govorila o Everestu, gorskem in planinskem vodništvu ter postregla z opisi domačih in tujih gora. Za popestritev ne bo manjkala niti kakšna napeta zgodba iz divjine
Vsebina - Članki
UVODNIK: "Krave so asfalt požrle". Marjan Bradeško
Zadnjih nekaj mesecev je minilo v znamenju »slovenskega« Mt. Everesta. V Planinskem vestniku smo se spomnili tridesete obletnice prvega slovenskega vzpona na najvišjo goro sveta, pisali o spominski odpravi ob tej okrogli obletnici, v tokratni številki pa smo se pogovarjali s Tomažem Jakofčičem, ki je na vrh Everesta kot prvi slovenski gorski vodnik popeljal tri kliente, natanko 30 let in en teden po vzponu Andreja Štremflja in Nejca Zaplotnika. Pogovor s Tomažem se suka predvsem okoli vodenja v najvišjih gorstvih sveta, o šolanju in poklicu gorskega vodnika na splošno pa v drugem pogovoru v okviru tokratne teme meseca razmišlja Franc Tamše, predsednik tehnične komisije pri Združenju gorskih vodnikov Slovenije.
O izzivih in tegobah, ki jih današnji čas prinaša planinskim vodnikom, v rubriki Planinstvo piše Miro Štebe. Sicer pa je tokrat ta rubrika uravnoteženo posvečena domačim in tujim goram – obiskali bomo Loško steno, Črno prst, Porezen, štopali po Trnovskem gozdu in Hrušici, prebrali dve napeti zgodbi iz divjine, se potepali po Visokih Turah, Himalaji, narodnih parkih zahodne ameriške obale, bolivijskih Andih in Visokem Atlasu.
Na turo se bomo podali na nekoč prepovedano goro Šinovec v Karnijskih Alpah.
V Rubriki Varno v gore je nekaj nasvetov, kako zaščititi oči v visokogorju. Plezamo tokrat v Maroku, spominjamo pa se tudi nekaterih preminulih plezalcev.
Med planinsko literaturo tokrat pišemo o knjigi o Tomažu Humarju in predstavljamo zemljevid Velika Krpanova pot. Pa da seveda ne pozabimo na uvodnik: Marjan Bradeško odpira nekaj pomembnih vprašanj v zvezi z vedno večjo oddaljenostjo človeka od narave.
Prijetno branje in lep preostanek poletja vam želi uredništvo PV.
"Krave so asfalt požrle"
Vročega avgustovskega dne pred četrt stoletja smo se gnetli na pregretem avtobusu, ko je ta na dvojnem ovinku pod Erjavčevo kočo na Vršiču nenadoma obstal. Legendarni fotograf Jaka Čop, ki je bil med potniki, je vsem, ki niso videli naprej, oznanil: »So krave asfalt požrle.« Na cesti se je namreč mirno »pasla« čreda govedi.
Prav na to Čopovo izjavo sem se spomnil, ko sva z ženo pred kratkim pohajala po eni od bohinjskih planin. Krave so v vročem dnevu nenadoma s pospešenim korakom odhitele proti vodnemu koritu. Povsem neogrožujoče za človeka so šle po kolovozu. Večina jih je prijazno opazovala, nek moški (ni bil pastir!) pa je jezno zakrilil in zavpil: »Šššš!« Hm! Tako se krav sploh ne podi, tako smo doma podili mačke. Pa – zakaj je bilo tiste krave sploh treba poditi? Žejne so bile tako kot mi in pot je bila njihova ravno toliko kot naša! In prav nič nevarno ni bilo njihovo početje.
Smo res že tako daleč od narave, da ne razumemo več, kaj je to planinska paša, živinoreja? Da ne znamo več ravnati z živalmi? Bomo res že kmalu zlahka prepričali koga, da se krave krmijo z asfaltom?
Vse večja oddaljenost človeka od narave kaže svoje znake tudi v gorah. Na številnih mestih in pri številnih dejavnostih. Mnogi se jezijo, ko lastniki zemljišč zapirajo poti ali prepovedujejo prehode (nenazadnje imamo pri nas v naravi prost prehod!). Pa kdo pomisli, da morda s tem le ščitijo svojo lastnino? Jedro težav je verjetno v tem, da se tisti, ki delajo škodo, tega niti ne zavedajo. Ne pomislijo, da je plašenje živali lahko škodljivo, da je pomendrano travo težko kositi, da je stoječ avto na gozdni poti ovira za tistega, ki bo s trakorjem vozil les ... Zato bi kazalo namesto prepovedi začeti z vzgojo na temo sobivanja človeka z naravo (in s človekom). K tej vzgoji bi seveda lahko pripomogli vsi – od lastnikov zemljišč preko planinske organizacije do sredstev javnega obveščanja. Ljudem najprej prijazno povedati, kaj, zakaj in kako, pojasniti posledice drugačnega ravnanja, šele potem pa ukrepati s prepovedmi. Ko bomo dvignili (vrnili?) kulturo obiskovalcev gorske narave na ustrezno raven, mnogih prepovedi verjetno niti ne bomo več potrebovali.
Izguba stika z naravo pa se kaže še marsikje. Mnogi si na poteh danes pomagajo s satelitsko navigacijo (sistem GPS), ki je vgrajena v vse vrste naprav. In potem hodijo tako, da »zijajo« v zaslon napravice in slepo sledijo navodilom, s katerimi jih le-ta usmerja. Z napravicami ni nič narobe. Vsekakor pa ni dobro, da je zaradi njih človekov stik z naravo okrnjen. Razgledovanje, spoznavanje oblik površja in opazovanje pomagajo, da naše telo in čutila ohranijo še nekaj »živalskega nagona«, kar nam v zapletenih razmerah in na težavnem terenu lahko še kako prav pride. Napravica naj bo torej predvsem spremljevalec, ki pomaga, da se na poti počutimo bolj gotove in da v dvomih lažje razrešimo težavo. Mi pa poti sledimo še vedno predvsem z očmi – in to z odprtimi!
V gore mnogi hodimo prvenstveno zaradi želje po pristnem stiku z naravo. Zaradi želje po prvinskem občutju samote, divjine in naravnih pojavov. Tudi zaradi želje po spoznavanju dediščine, običajev in človekovega ravnanja z gorskim svetom. Zato se trudimo biti del tiste narave, del, ki v gorskem svetu ni tujek, pač pa prijazen, prijeten sobivalec in spoštljiv gost. Pri tem pa nam vsem zelo pomaga VZGOJA – v obliki spodbudnih, poučnih in prijaznih sporočil, ki jih lahko posreduje prav vsakdo. Naša revija bo to z veseljem počela še naprej. In krave bodo še naprej mulile sočno planinsko travo.
Marjan Bradeško