Uvodnik: Stolp in mi. Andrej Stritar / Tema meseca: Fotografiranje v gorah / Planinstvo. Sam ... Marjeta Štrukelj / Varstvo narave. Posledice naselitve rib v Dvojno jezero. Tina Leskošek, Anton Brancelj / Na turo. Monte Duranno. Vladimir Habjan / Varno v gore. Pohodniške palice. Arnold Lešnik.
Obvestilo uredništva*: zaradi tehničnih težav niste prejeli priloge ...
Vsebina - Članki
UVODNIK: Stolp in mi. Andrej Stritar
TEMA MESECA
Fotografiranje v gorah. Napotki in izkušnje. Oton Naglost
Edini umetnik je narava. Stane Klemenc, profesionalni fotograf. Vladimir Habjan
Slikam vse, kar me prevzame. Joža Mihelič, fotograf samouk. Vladimir Habjan
Fotografija pove več kot besede. Oton Naglost, fotograf od petnajstega leta. Vladimir Habjan
Najlepša je jesen, ko se vse umiri. Pogovor z Danom Briškim. Marjan Bradeško
Gore me presenetijo s pravljičnim trenutkom. Peter Strgar, samorastniški fotograf. Irena Mušič
PLANINSTVO
Šumeče vode Bohorja za vroče poletne dni. Andrej Trošt
Bo življenje v vaseh pod Ratitovcem? Zgornje Danje, Zabrdo, Torka. Milka Bokal
Sam ... Marjeta Štrukelj
S Švicarji na Belli Toli. Slovenski vojaški gorniki na srečanju IFMS. Janez Kavar
Ivan Anderle - Rejčk, srčni mož iz Podbrda. Olga Zgaga
VARSTVO NARAVE
Spomladi čisto, poleti cvetoče. Posledice naselitve rib v Dvojno jezero. Tina Leskošek, Anton Brancelj
Visokogorski zračni akrobati. Planinska kavka ali kramparica. Dušan Klenovšek
NA TURO
Monte Duranno, gora z razgledom. Slovencem odkrita gora. Irena Mušič
Monte Duranno, 2668 m. Vladimir Habjan
Malo znani lepotec furlanskih Dolomitov. Stane Škrjanec
Monfalcon di Forni, 2453 m. Stane Škrjanec
VARNO V GORE
Za lahkotnejši korak. Pohodniške palice. Arnold Lešnik
INTERVJU
»Plezanje nas ohranja mlade v srcu«. Lynn Hill - legenda, ki še vedno pleza 8b. Martina Čufar
ALPINIZEM
Dvajset let mastra v Serre Chevalieru. Martina Čufar
Starševstvo po plezanju in plezanje po starševstvu. Kratko poročilo tabora mladih plezalnih družin. Tadej Debevec
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
NOVICE IN OBVESTILA
Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar
* OBVESTILO:
Naročniki Planinskega vestnika zaradi tehničnih težav skupaj s septembrsko številko niso prejeli priloge Angleško-slovenski plezalski slovarček. Poslali Vam ga bomo z oktobrsko številko naše revije. Prosimo za razumevanje.
Uredništvo
Uvodnik
Stolp in mi
Ko se je začelo vroče poletje, smo se planinci pojavili v javnih medijih z nepričakovano temo. Objavljena je bila ideja o premestitvi Aljaževega stolpa z vrha Triglava v bodoči planinski muzej v Mojstrani, na vrh pa naj bi postavili kopijo.
Vnela se je burna razprava, ki je segala celo do političnega vrha države. Priznam, da do sedaj nisem imel kakega močnega odnosa do tega stolpa. Ker je tam »od nekdaj«, tj. precej pred mojim rojstvom, se mi je zdel samoumeven vrhunec našega Triglava. Ko sem v prvem letniku naše revije iz leta 1895 prebiral Aljaževo razlago, zakaj ga je postavil, se mi je zdela nekam čudna: To naj bi bilo nekakšno zavetišče za tri do štiri planince, notri so bili stoli in celo samovar za kuhanje čaja. V mrzlem vetru naj bi se zaprli noter in skozi okna gledali krasen razgled. Sem prepričan, da se je v teh skoraj 115 letih le malokdo tam notri ogreval, saj bi bilo stanje v takem kovinskem sodu vse prej kot prijetno. Trdim torej, da ta stolp sploh ni opravljal funkcije, za katero je bil zgrajen.
Nihče tudi ne trdi, da je ta stolp kaka umetniška stvaritev. Prepričan sem celo, da če bi danes kdo hotel kaj podobnega postaviti kamor koli na naše vrhove, bi se vnel strašen naravovarstveni vik in krik, ki bi bil po moje kar upravičen. Toda časi so bili drugi, takrat so ta stolp ponosno slavili kot veliko zmago v bitkah proti ponemčenju naših krajev. Leta so tekla in vedno bolj je postajal del naše najvišje gore. Njegov pomen za obrambo slovenstva je z odhodom Avstro-ogrske in kasneje Italije počasi bledel. Prihajale so nove in nove generacije planincev, ki so stolp jemale kot dano dejstvo, postal je zgodovina, postal je nacionalni kulturni spomenik, predvsem pa je postal naš nacionalni simbol. Triglav smo dali v grb in na zastavo, kadar pomislimo na Triglav, pa imamo podzavestno v glavi tudi Aljažev stolp. In to ne samo planinci, pač pa kar vsi Slovenci! Saj vendar nismo pravi Slovenci, če ne gremo vsaj enkrat tja gor in se slikamo ob tem stolpu. Kar poglejte slikice ob tem uvodniku: vsak član našega uredništva je kdaj stal ob njem!
Aljažev stolp je za Slovence podoben simbol, kot je Eifflov stolp za Parižane. Tisti je bil prav tako zgrajen, čeprav ni bil niti potreben, niti koristen. Pa si sedaj nihče ne zna zamisliti Pariza brez njega.
Še eno pomembno lastnost ima naš stolp: Nima barve! Ideološke barve! Ni ne od »črnih«, ne od »rdečih«, ne od »belih«, ne od »zelenih« ... Uspelo se mu je ubraniti politike! Resda so bila leta, ko je moral svojo zastavico na glavi zamenjati z zvezdo in ko so ga prepleskali v rdeče, a je sedaj, hvala bogu, spet v svoji originalni podobi in upajmo, da bo tak tudi ostal. Trdim, da je eden redkih slovenskih simbolov, ki ga imamo vsi radi in vsi za svojega.
Ker je stolp predvsem duhovni simbol, ne verjamem v razlage, da ga je treba premestiti zaradi fizične zaščite. Če bo rja že kaj načela, naj nekdo zamenja tisti kos z novim. Vseeno bi bilo, če bi z leti postopoma zamenjali prav vse dele. Tako kot tista sekira: »Ja, to je res sekira našega pradeda. Le ročaj smo dvakrat zamenjali, pa rezilo je že tretje, sicer pa je ista!« Aljažev stolp bo ostal naš simbol tako dolgo, dokler bo stal na vrhu Triglava, pa četudi bo material, iz katerega je narejen, z leti zamenjan. Važna je njegova duhovna, simbolna vrednost.
Medtem so se razprave umirile in upam, da bosta razum in trezna presoja na vseh formalnih in neformalnih nivojih potrdila moja razmišljanja. Upam, da tisti posrečeni kos nekoristne kovine ostane še dolga leta na vrhu Triglava in v naših srcih kot pomemben del naše domovine.
Andrej Stritar