Polet - Marjan Žiberna: Pred izidom knjige pokojnega alpinista Pavleta Kozjeka, sodelavca in predvsem prijatelja Poleta.

Konec lanskega avgusta nas je pretresla vest, da se je v Pakistanu izteklo življenje Pavleta Kozjeka. Med poskusom zahtevnega vzpona na 7273 metrov visoki Mustagh Tower v pogorju Karakorum je omahnil v globino, ko je pod njim popustil varljivi snežni greben.
Pavletova smrt nas je mnoge od tistih, ki smo ga poznali, ob brezprizivnosti, dokončnosti tega dejstva, pustila v stanju zamišljenosti. Morda beseda zamišljenost ni najbolj posrečena, a boljše se ne morem domisliti. Kje je Bog, kozmična pravica ali kakor koli že to imenujemo, ki dovoljuje take stvari s tako očitno brezbrižnostjo? Zakaj gredo ravno najboljši? Pri čemer z »najboljšimi« nimam v mislih Pavleta kot vrhunskega alpinista svetovne veljave, kar je bil, ampak predvsem kot človeka. Kot človeka, ki ni veliko govoril, a izjemno veliko naredil, kot človeka, ki ni po nepotrebnem izgubljal besed, a so te, ko je premišljeno spregovoril ali jih zapisal, imele težo, kot človeka, ki mu je bilo poštenje do sebe in ljudi, ki so ga obkrožali, samoumevno.
Ko sta mi Nada, Pavletova žena, in Miha, njegov soplezalec in prijatelj, lani jeseni predlagala, da bi poskušal Pavletovo bogato zapuščino urediti za knjižno izdajo, sem to razumel kot posebno čast in obvezo. Pa tudi kot olajšanje. Če že mora biti tako, da ga ni več med nami, se je ponudila vsaj priložnost, da se mu poklonimo in ga ohranimo v spominu. Pavle je nameraval po svoji zadnji odpravi, s katere se ni vrnil, napisati knjigo o svojih alpinističnih doživetjih, o čemer smo ga dolgo prepričevali. Knjiga, ki bi jo napisal sam, bi bila gotovo drugačna, kot je knjiga, ki bo konec septembra prišla iz tiskarne. Tisti, ki smo se trudili zanjo, vendarle verjamemo, da je vredna Pavleta. Zasluge za to ima on. Svoje alpinistične podvige je namreč tako rekoč vso tridesetletno plezalsko kariero skrbno fotodokumentiral in jih domišljeno popisoval; vse od začetka 80. let je o svojih vzponih redno pisal za domače in tuje časopise in revije.
Prvi del knjige tako sestavlja izbor njegovih zapisov o podvigih, ki so najprej odmevali v domačih, kasneje pa tudi v svetovnih alpinističnih krogih. V drugem delu so zbrane njegove kolumne, ki jasno odsevajo njegovo plezalsko in siceršnjo etiko. Njegova besedila dopolnjujejo zapisi plezalskih tovarišev in prijateljev, ki Pavleta kot človeka še bolj osvetljujejo – Mihe Lamprehta, Vikija Grošlja, Iztoka Tomazina, Petra Podgornika, Andreja Štremflja, Iztoka Osojnika, Dušana Jelinčiča in drugih. Knjiga je bogato opremljena s Pavletovimi fotografijami in posnetki njegovih tovarišev v navezi, ki jih je skrbno zbral in izbral Urban Golob.
Na koncu knjige je tudi besedilo o Pavletu kot možu in očetu, ki sta ga napisali njegovi Nada in Ana Karin. Konča se z besedami: »Pavle, hvala, da si del življenja delil z nama.«
Temu ni kaj dodajati.

V nadaljevanju objavljamo eno od Pavletovih časopisnih kolumen, ki bodo objavljene v knjigi.
 

Avtobus do Starigrada

»Koji če vam kurac ovi ormari …,« je zlovoljno godrnjal sprevodnik, ko je z očitnim odporom do fizičnega dela tlačil težko prtljago v zaprašene bokse.
Vsako leto proti koncu aprila so sestanki na našem alpinističnem odseku naenkrat postali bolj zanimivi in razgibani. Bližali so se prvomajski prazniki, čas selitve na jug, v skrivnostni in nikdar do konca odkriti svet Velebita. Novincem je ta svet pripravljal raznovrstna presenečenja: kjer si za robom pričakoval mediteransko pokrajino z zelenicami in redkimi oljkami, se je pred teboj postavil gladek skalnat zid. In ko si za grebenom pričakoval novo, še višjo steno, se je nenadoma odprl pogled na modre morske valove. Ta nenavadni svet nasprotij je za vselej pritegnil in osvojil mnogo plezalcev; celo nekatere od tistih, ki so sprva vihali nos, češ, kaj bom hodil plezat na morje, ko imam doma hribov za vse življenje ... Zato se mnogi tudi danes, po več kot dvajsetih letih, znova in znova srečujemo v Paklenici.

Potovanje do Paklenice nekoč ni bilo tako preprosto kot danes. Do Reke si že nekako prišel, z vlakom ali avtobusom, ki je do tam vozil dokaj pogosto. Potem je bilo treba poiskati zvezo naprej, do Starigrada. Ponavadi smo iskali večerne avtobuse: tako se je dalo vsaj del dolge poti prespati, naslednji dan smo lahko že plezali. Zaprašena zelenica ob reški avtobusni postaji nam je služila namesto travnika, razgrnili smo armaflekse in čakali ob taroku in velikih načrtih za prihajajoče dneve plezanja. Včasih so nam prišli delat družbo reški policaji in v našem čakanju skušali najti kaj protizakonitega: vsaj kak manjši prekršek, na primer tlačenje trave ali zadrževanje na prepovedanih zelenih površinah ... Preveč vztrajni pa navadno niso bili. Avtobus je bil po običaju že poln, ko smo se vsak s svojim nahrbtnikom, potovalko hrane in spakiranim šotorom postavili pred vhodna vrata. »Koji če vam kurac ovi ormari ...,« je zlovoljno godrnjal sprevodnik in z očitnim odporom do fizičnega dela tlačil težko prtljago v zaprašene bokse. Slaba volja je bila razumljiva, saj je mož vedel, da bo moral sredi noči tam nekje doli v Dalmaciji znova vstajati in odpirati prtljažnik. Mi pa smo bili srečni, da smo le prišli na avtobus in da gremo naprej ...

Če je šlo po voznem redu, vključno s postankom za kavico in baklavo pri obcestnem »sljadoledarju« v Senju, potem smo prispeli na cilj, še preden se je zdanilo. »Starigrad, izlazi ...« Zdrenjali smo se do prtljažnikov, da ne bi ostali brez dragocene opreme, in si naložili omare na ramena. Končno sami zase, neodvisni od milosti šoferjev in sprevodnikov, v nosnicah pa nas je že žgečkal znani vonj morja in Paklenice ...

Ko se je plezalski standard v smislu motoriziranosti nekoliko popravil, so avtobus zamenjali avtomobili. V glavnem so bile to bolj gajbe na štirih kolesih, ki so imele svoja lastna imena, kot so spaček, fičo, katra in podobno. A imeli smo jih radi in v primerjavi z avtobusom so bile to najboljše limuzine. Janez Sabolek - Sabla je imel celo kombi, v katerega je šlo nepredstavljivo število potnikov in ki je – predvsem po zaslugi spektakularnih voženj v okolici Starigrada – prišel v zgodovino. Marsikdo bi šel prej solirat Klin kot na vožnjo z njim – zdelo se je bolj varno …

Moj takratni soplezalec Zvone Drobnič - Zvonc je imel spačka. Z njim sva šla vsepovsod, in nikdar ni zares crknil, čeprav je bil ves čas na meji preživetja. Celo takrat ne, ko sva v ovinku na južnem robu Karlobaga skoraj podrla hišni vogal. Bila je pač ena značilnih pomladanskih ploh, pa sol in malo olja na cesti ... Zvonc je vrtel volan in tiščal zavoro, avto pa je šel kar naravnost in z nezmanjšano hitrostjo – zdelo se nama je, da je celo malo pospešil. Ko je počilo, nisva nič ogledovala škode – samo hitro v rikverc, pa naprej za prvi ovinek. Da nama ne bi zaračunali še popravila hiše ... Spredaj je čudno ropotalo in škripalo, pa ni bilo hudega: levi blatnik skupaj z odbijačem sva kar na roko potegnila približno nazaj na staro mesto, tako da se ni več tiščal kolesa. A ker ima hudič vedno mlade, sva dva ovinka naprej spet trdo pristala, tokrat v ograji. Za popravilo je bilo zdaj treba uporabiti kladiva, ki so bila nekoč na srečo obvezni del opreme ... Toda v Paklenico sva se kljub vsemu pripeljala, in potem tudi nazaj domov.
Če je bila že vožnja v Paklenico doživetje, je bilo plezanje še toliko bolj: posebej za tiste, ki so prišli prvič. Anića Luka je bila nekdaj to, kar so danes v Starigradu vsi kampi skupaj: bila je nekakšna sanjska oaza plezalcev, prvomajsko zbirališče in shajališče vsega, kar je lezlo po stenah v naši nekdanji domovini. Tujci takrat, razen redkih izjem, še niso prihajali. Najlepše zelenice so bile ponavadi že na začetku praznikov zasedene, a do prave stanovanjske stiske ni prišlo nikdar – prostora v Anića Luki ni nikoli zmanjkalo. Postavljanje šotora je dostikrat počakalo do večera: takoj po prihodu je bilo treba preizkusiti skalo in ugotoviti, ali je bil dotedanji spomladanski trening kaj vreden. Potem je sledilo vsaj nekaj dni vplezavanja. In ko je šlo zares, se je tudi v Paklenici vstajalo zgodaj. Še preden se je povsem zdanilo, si že lahko opazoval naveze v prvih raztežajih novih smeri ali resnejših ponovitev. Stena je bila iz Anića Luke kot na dlani in ponavadi se je hitro izvedelo, kdo se je spravil v nove podvige, ki so nato v poznih večerih urah ob morski obali dobivali razsežnosti junaških epov iz časov antike …

Vsega tega ob prvem obisku še nisem poznal. Paklenica mi je bila usojena za vstop v svet plezanja tedaj še vsemogočne šeste stopnje težavnosti. Prepovedane težave so me mikale, a nisem vedel, kako naj kot tečajnik to izpeljem, ne da bi pri tem letel s »ferajna«. Vse dogajanje je bilo namreč pod strogim nadzorom šefov naše plezalne šole. Toda Andreja, za celo leto plezanja bolj izkušena od mene, ni videla v tem nobene težave: »Pravila so zato, da se kršijo. Kar greva, vse bo v redu, boš videl …« In sva šla. Prav potiho – da ne bi kdo preveč spraševal – sva se nekega jutra spustila navzdol po kanjonu in na ostrem ovinku prečkala potok. Kota 370, kot je takrat pisalo v vodničku, ni kakšen ugleden hrib; še manj njena stena, ki je bila že takrat močno zelena in kosmata, tako da je le mestoma kazala gladko sivo skalo, kot se spodobi za resne hribe. Pa to sploh ni bilo pomembno: prvi raztežaj je imel oceno V do VI, in to je bilo tisto, kar sva iskala ... Ni me motilo, ko je soplezalka na moj »grem« rekla kar »adijo ...« – v mislih in dejanjih sem bil že v ekstremnih detajlih z bršljanom obraščene stene. Ni bilo pretežko, vaje na Turncu so zalegle, in hitro sva pospravila vse tri raztežaje do vrha. Ko sva potem zmagoslavno vkorakala v tabor, res ni nihče padel na rit in razen nekaj godrnjanja o predrzni mladini ni bilo posebnih pripomb. Zato pa sem jih poslušal kasneje, po prvih smereh v Julijcih …, ampak to je že druga zgodba.

Pakleniško plezanje je bilo od nekdaj tudi družabni dogodek. Medtem ko smo se v naših hribih nekoč dobivali v kočah ali na taborih vso sezono, je bil v Pakli pravi Babilon predvsem za praznike – kot je tudi še danes. Bila pa je tudi tiha, samotna Paklenica, kot sva jo doživljala z Zvoncem med enim naslednjih obiskov. Najprej sva splezala »Albatrosa«, mojstrovino Iztoka Tomazina in Matjaža Ivnika. Potem sva se zagledala v prav tako neponovljeni »Rio« Frančka Kneza. Ne bo šale ... Spoštovanje do smeri nama je zrahljalo kolena in komaj sva si upala vstopiti – kljub lojtram, najrazličnejšim klinom in vsej krami, s kakršno smo se takrat lotevali težkih smeri. Nihče ni spremljal najine celodnevne drame, ko sva se nekajkrat za las izognila padcu, ko so se prsti že krivili in je le ruska ruleta z odrešilnim naslednjim oprimkom rešila krizno situacijo. Kdo ve, koliko bi zdržale bukove »kajle« v previsnih počeh ... Potem sva naslednji dan poležavala na največji jasi v Anića Luki, gledala orle, ki so krožili nad kanjonom in srkala vsak svoje karlovačko ... Prav nikogar, žive duše ni bilo v kanjonu Paklenice, in resnici na ljubo, tudi pogrešala nisva nikogar. A greva še v Cvrčev steber ...?

Od takrat sem bil tam doli že več kot tridesetkrat. Včasih se pod večer, ko se vračam s plezanja, usedem na klopco poleg studenca in se zagledam v zadnje sončne žarke v steni: takrat je Anića Kuk najlepši. Koliko lepih, veselih in včasih tudi žalostnih zgodb se je odvijalo v teh čudno privlačnih skalah, koliko plezalcev je tu začelo svojo pot … Takrat se mi zazdi, kot da na jasah Anića Luke spet stojijo šotori in da spet gorijo taborni ognji, okrog katerih smo sedeli nekoč. A ti časi se ne bodo vrnili – le neki generaciji bodo ostali v lepem spominu ...

Pavle Kozjek