Gorniška potepanja: Razmišljam … Dan pred tem so nama pod vrhom Storžiča ukradli palice. Že čez nekaj ur pa sva doživela popolnoma drugačno zgodbo. Naključje? Morda, vendar dogodka nikakor nista primerljiva.
Z najdeno kapo in novimi palicami
Dvoglava lepotica nad Kamniško Bistrico in Logarsko dolino je zelo zahteven zimski zalogaj. Po dolgem premisleku, kje bi se odpravila na vrh, sva izbrala Repov kot in Srebrno sedlo (2115 m) nad njim, odkoder do vrha ni več daleč. Seveda je še nekaj drugih smeri, ki izkušenim in primerno opremljenim 
omogočajo pristop na zasneženo Planjavo, a lahka ni nobena. Poznavalci zagotovo vedo zanje: čez Planjavske zelenice, od Kocbekovega doma na Korošici, skozi Wisiakovo grapo ... Toda samo v ugodnih snežnih razmerah. Zaradi plazov in drugih nevarnosti, ki prežijo na obiskovalce gora v zimskem času, se je treba na turo resno in odgovorno pripraviti. Upam, da moje objave nikoli niso, in tudi v bodoče ne bodo, nikogar zavedle, da bi se odpravil v visokogorje neprimerno opremljen in v razmerah, ki za obisk visokih gora niso primerne. Vsakdo se odloča in tvega sam! Gorniška potepanja so le namig, predlog, zamisel za turo, opis kakšne anekdote, razmišljanje o gorskem svetu, morda še opozorilo na zanimivost ob poti, ki je sicer ne bi opazili, nikakor pa niso nadomestilo za gorniške vodnike in zemljevide, ki jih je na našem trgu več kot dovolj.
Po večerni vrnitvi s Storžiča je bilo treba najprej po nove palice. Še dobro, da je kranjski odličnik blizu. Kljub temu so nama skoraj pred nosom zaprli trgovino. Šlo je za las. A to še ni bilo konec (ne)najdenih stvari. 
Zvečer sem na stopnišču izgubil 
kapo. Padla je na tla in rev'ca ni mogla iz sebe spraviti nobenega glasu. »Kaj me kregaš, saj nisem čelada, dereze ali cepin, ki bi lahko s truščem naznanili izginotje,« se je kujala ob najdbi. Da je ni, sem ugotovil šele naslednje jutro. Kadar kakšno stvar izgubim, se ponavadi ne potrudim najprej pogledati okoli sebe, ampak kar »na polno« zatežim (tolažim se, da najbrž nisem edini):
»Biserka, ali si kje videla mojo kapo?«
Še vsa zaspana je odgovorila: »Ne, a jo bova že našla.«
Pa je nisva. Vsaj v stanovanju ne. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem v omari izbrskal nekaj kapi podobnega iz stare zaloge. V polni »bojni opremi« sva stopila na hodnik in na ograji kmalu zagledala še izgubljeni del gorniške opreme. »Tukaj si torej prenočila. Zeblo te najbrž ni preveč, saj te je pošteni najditelj pobral z mrzlih tal.«
Razmišljam … Dan pred tem so nama pod vrhom Storžiča ukradli palice. Že čez nekaj ur pa sva doživela popolnoma drugačno zgodbo. Naključje? Morda, vendar dogodka nikakor nista primerljiva. Marjetino ogorčenje je popolnoma na 
mestu. Če se je pri ljudeh, ki vlamljajo v avtomobile na izhodiščih, še mogoče slepiti, da z gorami nimajo veliko skupnega (vsaj mislimo, da je tako), pa palic zagotovo ni vzel eden od teh, ampak ljubitelj gora (ali pa vsaj njihov obiskovalec), ki mu niso tuji zimski vzponi na dvatisočake. Ali so »dolinci« po novem bolj pošteni od hribovcev?!
Z Jermance do »informativnega hloda« V Klinu, ki opozarja na zmoto nekaterih, da je to bližnjica (ali pa kar druga pot) na Kamniško sedlo. Tolikokrat je že bilo povedano in napisano, a naj kljub temu ponovim še jaz. V Klinu je treba LEVO v hrib, desno se pride v Repov kot! Nesreč (tudi tragičnih) je bilo zaradi te zmote že več kot preveč. Nad slapom sva poiskala tolmune. Popolnoma zaledeneli so spali pod debelo snežno odejo …
Višje se je kmalu začelo zares. Izpostavljena prečnica proti vznožju Srebrnega sedla že v kopnem zahteva čisto glavo in zanesljiv korak, zasneženo pobočje 
pa postavi letvico zahtevnosti še višje. Z zvrhano mero previdnosti sva prišla do lažjega sveta. Pogled je že od daleč iskal prehode do sedla in našel grapo, ki se vzpenja nanj ob ostenju Zeleniških špic – desno od poletne »poti«. Prečila sva daleč v desno in vstopila v grapo. Do dveh kratkih ledenih skokov nama je šlo zelo dobro, pri njiju pa se je malo ustavilo. Čez prvega sva splezala oba, čez drugega pa sam. Biserka je medtem našla lažji »obvoz« na levi, ki pa je precej bolj izpostavljen, kar sem tudi sam preizkusil ob vrnitvi.
Počitek na Srebrnem sedlu sva si več kot zaslužila. Eden izmed naju je bil celo tako zelo lačen, da je želel pojesti kar celo »šnito« kruha naenkrat – kot otrok, ki si »baše« usta toliko časa, da komaj še diha. V smrkavih letih sem tako glumil pri špinači, češ: »Saj jem.« Kot mulcu mi nekako ni hotela navzdol. Da pa me ne bi kregali, sem si našel »rezervno skladišče«. Žal njeno agregatno stanje tega ni omogočalo prav dolgo ...
Skodelica čaja je na sedlu zadnji trenutek rešila zoprni pripetljaj in tura se je lahko nadaljevala. Okoli nekaj robov in po bolj položnem svetu sva dosegla 
vzhodni (markirani) vrh Planjave. Vreme ni bilo pripravljeno na sodelovanje. Megla se je »usedla« na greben in skrila zahodni (dva metra višji!) vrh. Poleti sva se že potrudila nanj (prav nič težko ni), tokrat pa se nama ni ljubilo »obračati« snega – pa še videla ne bi nič. To zadnje ne velja popolnoma, saj se je po polurnem prezebanju na vzhodnem vrhu megla razkadila. »Greva? Eh, rajši uživajva v razgledu,« sva si bila edina.
Če le čas dopušča, si najdeva še kakšen dodatek k turi. Tokratna smetana na torti je bil Najvišji rob Zeleniških špic (2127 m). S Srebrnega sedla je do vrha le 
nekaj minut. Ravno toliko volje in časa nama je še ostalo, da sva zgazila nanj. Nad oknom sva našla tudi sneženo srce. Pa naj še kdo reče, da se dodatek ni izplačal …
Sonce je začelo jemati slovo. Vrh Korena ga je »vzel«, še preden je padel mrak. V popolni samoti poslavljajočega dneva (na daleč smo se »videli« samo z enim gamsom) sva sestopila v skrivnostni večer Repovega kota. Pozimi je v njem še vedno osrečujoča tišina. Kot nekoč …