Polet fit/Delo.si/Polet (Do nazga) - Jaka Lucu: Vsak dan vstati v svoj in samo svoj svet in si v strogi disciplini sam postavljati pravila. Mina Markovič ...
... je dvakratna zmagovalka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju in v kombinaciji. Plezanje na visoki ravni pomeni, da prideš pod steno in vidiš svojo smer, da se zavedaš rešitev in si na vrhu komaj kaj bolj utrujen kot spodaj.
Kako blizu ste si, ko plezate?
Ja, povsem blizu, saj je to nekaj, kar zares rada počnem. Preden sem začela plezati, sem zamenjala veliko športov, ampak pri vseh sem vztrajala samo pol leta, največ devet mesecev, potem je moje zanimanje usahnilo in sem iskala nove izzive.
Katere športe ste preizkusili, preden vas je zagrabilo prosto plezanje?
Atletiko, gimnastiko, ples, tenis ... Mislim, da sem trenirala vse športe, ki so na Ptuju v ponudbi. Ostalo mi je plavanje in morda resnejši poskus v atletiki. Plezati sem začela povsem naključno, zaradi plezalne stene, ki je bila v okviru Tedna športa postavljena na Ptuju. Na planinskem društvu sem pustila moje podatke, saj so obljubili, da bodo steno prestavili v šolo in se bo dalo plezati, da bo organizirana vadba. Stara sem bila deset let, in ker se v pol leta ni nič spremenilo, sem se šla na društvo pozanimat, ali je kaj novega. Po dodatnih treh mesecih sem lahko začela plezati. V plezanju kot športu sem se takoj našla, tudi okolje je bilo moji osebnosti blizu, bilo je skoraj tako, kot da bi prišla domov. Super je.
Kako intenzivna so soočenja s samim seboj v steni, mar ne iščete v sebi ves čas novih rešitev?
Treba je vedeti, pri katerih gibih si lahko agresiven, pri katerih lahko zadihaš, vzeti si je treba čas, slediti občutku in svojemu slogu plezanja in hkrati upoštevati trenerjeve nasvete. Pogosto trener vidi rešitve, ko jih sam ne vidiš več, in je temu treba slediti. To je pogosto naporno, saj je treba prebijati mejo udobja, in to zelo pogosto, če seveda želiš napredovati. Se zgodi, da je tekmovalec na tekmi vrhunsko pripravljen, da je v formi, da se počuti zelo močnega, a mu na koncu vseeno ne uspe narediti giba, za katerega sam ne najde rešitve.
Kje je torej meja med prepuščanjem intuiciji in navodili trenerja, in to tako, da intuicija ostane nedotaknjena?
To je zelo dobro vprašanje, to je tematika, s katero se srečujem skoraj vsak dan. Trener te opozarja na tehnične napake in dobro jih je z intenzivnim treningom odpravljati nekaj tednov pred tekmami, in to tako, da postanejo del plezalčeve rutine, da jih ima v sistemu. Ravno danes mi je trener Roman ob reševanju problema v steni dejal, da se počutim tako močno, da bom poskušala prek napačne noge; če to ne bo šlo, se bom postavila v razkorak in če nič od tega ne bo delovalo, me bo začela grabiti panika, torej nemir, ko plezalec ne ve več, kaj bi naredil.
Plezalska intuicija plezalcu omogoča, da večino problemov z 80 odstotki zmožnosti, preostalih 20 odstotkov prinaša zelo načrtno ponavljanje tehničnih podrobnosti na treningu. Že med ogledom stene plezalec vidi, do katere točke lahko pleza po intuiciji, torej po občutku, in seveda vidi tudi probleme, ki jih rešuje s točno naštudiranimi kombinacijami na treningu. Plezalec se torej mora naučiti, na katerih mestih izključiti intuicijo in vključiti naučeno znanje.
Omenili ste plezalsko okolje, ki vam je takoj ustrezalo. Kaj ste imeli v mislih?
V bistvu sem govorila o socialni klimi plezalcev. Seveda tudi plezalci zelo veliko treniramo, a mislim, da smo tudi zelo sproščeni. Tudi priprave pogosto pomenijo taborenje v naravi in trening, skratka nihče ni izbirčen. Tudi ko gremo na primer na treninge v Švico, spimo pri švicarskem trenerju. Gre torej za veliko odprtost in solidarnost med plezalci.
Kako varen šport je plezanje? Že padec z vrha vaše stene za trening v Škofji Loki se ne zdi prijeten, če človek ne ve, kaj počne.
Plezalec se višjih sten vedno loteva postopno in zato strahu skorajda nikoli ni. Jaz lahko tudi povsem na vrhu stene za trening v Škofji Loki počnem zelo zahtevne kombinacije in nikoli niti ne pomislim, da imam pod seboj za nekaj metrov prostega pada. A to ni nikoli bistveno. Saj so spodaj blazine. Padati se ne učimo, nekako se v zraku znamo obrniti.
Se podobno zahtevnih kombinacij upate lotiti tudi v naravi?
Balvane v naravi se plezajo na posebne blazine, imaš pa tudi ljudi spodaj, ki te opazujejo in svetujejo.
Se kdaj lotite soliranja?
Nikoli, saj se mi ne zdi smiselno in potrebno. Če obstajajo označene in varovane smeri, če so spodaj pod steno blazine za varovanje, se mi soliranje zares zdi nekaj povsem nepotrebnega.
Gledal sem dokumentarni film o švicarskih bratih Hubert in me je strah gledati ju po televiziji. Tisti, ki je raziskoval spredaj, se je nad prepadom pognal dva metra navzgor in se seveda ujel. Kako ju dojemate?
Gotovo je bil varovan. Če bi padel, bi letel kakih pet metrov in se ujel na enem izmed kompletov, ki so pripravljeni v steni.
Vas padec kljub varovanju lahko razbuta od steno?
Pri varovanju je veliko odvisno od znanja tistega, ki varuje. Med padanjem je dobro, da ti tisti, ki varuje, dodaja vrv, da te med padcem ne zabija ob steno. Je kar umetnosti dobro varovati. Sama z varovanjem nimam veliko izkušenj, saj ponavadi plezam. Gre za specifično znanje, ki se ga vsakdo priuči. Ponavadi je tako, da se v naravi pleza v paru in se vlogi tistega, ki varuje, in varovanca zamenjata.
Se vam je v steni že zgodil padec?
Ja seveda! Nič posebnega. Se zgodijo udarci v bok, v koleno, si popraskan, še opaziš ne. Skateboard se mi na primer zdi veliko bolj nevaren za padce. Mi nimamo niti 20 odstotkov tako hudih padcev.
Kdo se loti soliranja?
Mislim, da gre za osebni izziv in osebno prepričanje.
A tam ni napake.
Ne. In menim, da si s tem marsikdo dokaže, da si popolnoma zaupa. A tudi jaz si popolnoma zaupam in mi zato ni treba na soliranje. Tako vsaj jaz razmišljam. Soliranje je ekstremen šport in nekaterim ustreza, saj potrebujejo velike doze adrenalina. Soliranje in športno plezanje sta ločeni stvari.
Kateri šport je plezanju po kompleksnosti blizu?
Hm. Pri plezanju sta pripravljenost v vzdržljivosti in moči baza, na podlagi katere lahko začneš razmišljati o plezanju na visoki ravni. Plezanje na visoki ravni pomeni, da prideš pod steno in vidiš svojo smer in se zavedaš rešitev in se na vrhu komaj kaj bolj utrujen kot spodaj. Važno je, da ves čas ohranjaš trezno glavo in te ne skrbi, koliko je še moči v roki, kako je postavljen oprimek. A zdaj se pogovarjava o plezanju na zares visoki ravni. Je kot nekakšen ples v steni.
Plezanje se zdi tudi zelo natančen šport, poln menjav ritma.
V smereh je treba ohranjati mirno glavo, vedeti, kje pospeševati in kje si jemati čas za počitek in zadihati. Gre torej za menjave »feelingiranja«, kot temu rečemo plezalci in trenutkov vključevanja ali odvzemanja energije, ko je torej treba steno plezati tako, kot jo je plezalec med ogledom prebral. Seveda se vsega od spodaj ne vidi, probleme je treba reševati tudi sproti. Mislim, da je po kompleksnosti gibov plezanju blizu gimnastika. A hkrati v plezanju ni nikoli tako, kot je bilo prejšnjič, stvari se nenehno spreminjajo. Plezanje je podobno tudi plesu.
So treningi čisti dril?
Skoraj na čisto vsakem treningu mi trener postavi povsem novo smer. Redki so dnevi, ko želi, da postavljeno smer na vsak način preplezam, in to tudi, ko je smer tako težka, da vsaj trikrat do petkrat najprej padem dol. Trener takrat opazuje, kje nisem videla rešitve, kje sem delovala utrujeno. In včasih vse ponoviva, da odpravljava pomankljivosti, da je vse, kot je treba. Včasih mi problem ponovi čez štirinajst dni, da vidi, kako dobro ga poslušam.
Je postavljanje smeri pri plezanju podobno postavljanju prog v alpskem smučanju?
Mislim, da je podobno, ja, saj gre vsakič za novo progo.
Kdo lahko postavlja?
Tisti, ki imajo licenco za to, naš selektor Simon Margon, na primer.
Kdaj je možen ogled stene, morda tudi že prej, na spletni strani tekmovališča?
Ja, to je mogoče, ponavadi kakšnih deset dni pred tekmo.
Torej lahko smer naštudirate doma?!
Nekoliko, a nikakor ne povsem. Vsak postavlja drugače, vsaka stena je tudi postavljena drugače. Tudi postavljavec je napisan na razpisu in drži, da se vsak drži svoje specifike, tako, da se trening da prilagoditi. Ne da pa se stena doma naštudirati glede na opis konfiguracije na spletni strani.
Kdaj se pri vas zgodijo preboji, tekmovalni in osebnostni?
Ko čutim, da sem telesno tako močna, da si lahko privoščim skoraj vse in ko še na treningih v tujini preplezam kakšne zares težke smeri, takrat dobim potrditev, da sem zares dobra, da je forma vrhunska, da je užitek. Zgodi se tudi pri kakšnih dolgih gibih v steni, ko ugotoviš, da si lahko zadržal smer, da telo popolnoma sodeluje in veš, da je to to. Preboji se zgodijo pri prehodu iz pripravljalnega obdobja na dolge smeri in ko začutiš, da se zadržiš na oprimkih, ki se zdijo težki.
Kako je videti vaša sezona?
Dolga je. Svetovni pokal v balvanih se je začel že marca in bo trajal do avgusta, ko bo zadnja tekma. Težavnost se začne junija ali julija, traja do druge polovice novembra in se ponavadi konča v Kranju. Svetovni pokali so skoraj vsak konec tedna. Da bi bila dva konca tedna prosta in povrh zapored, se skoraj na zgodi.
Kako velika skupnost ste tekmovalci?
Na običajni tekmi svetovnega pokala, na primer v Chamonixu ali Kranju, se v vsaki konkurenci zbere od 50 do 70 tekmovalcev.
Kako visok je nagradni sklad na teh tekmah?
Deli se do šestega mesta na tekmah svetovnega pokala. Zmagovalec dobi 3000 evrov.
Zmaga v svetovnem pokalu?
Ni dodatnega bonusa.
Koliko ljudi pleza v Sloveniji, z rekreativci vred?
Ne vem, bi bilo zanimivo ugotoviti.
Kje se energetsko polnite za plezanje?
Kar v steni, tako zelo rada to počnem.
Piše Jaka Lucu
Do nazga: Mina
Polet - 18.07.2013: ... Markovič. Dvakratna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in v kombinaciji v športnem plezanju. ptujčanka, ki je preizkusila vse športe, preden se je v domačem Ptuju predstavilo športno plezanje in jo vzelo s seboj. Po njenem mnenju plezanje na visoki ravni pomeni, da prideš pod steno in vidiš svojo smer ter se zavedaš rešitev in si na vrhu komaj kaj bolj utrujen kakor spodaj.
Kje stanujete?
V stanovanju v Ljubljani.
Kateri je vaš najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik itd.) in kaj z njim najraje počnete?
Mobilni telefon; uporabljam vse funkcije, ki so na voljo.
Domače živali?
Nimam. Želela bi si glodavca.
Nakit?
Uhani, verižica in ura.
Obleka? Opišite svoj slog in kakšnega bi si želeli, če bi bila omejitev nebo?
Kavbojke, majica s kratkimi rokavi, lahko tudi z ovratnikom. Japonke.
Kozmetika?
Nora na vse.
Avtomobil. Stanje in želje?
Citroën xsara picasso, sem zelo zadovoljna.
Najljubše znamke?
Nisem izbirčna.
Letošnji dopust?
Pride na vrsto decembra, se bom pustila presenetiti.
Najljubši poletni in zimski kraj?
Poletni Chamonix in kakšen spontan enodnevni skok na morje. Zimski prazniki z domačimi in nato kakšna plezalna destinacija z vsaj +10 C.
Kam bi šli, če bi imeli vikend, teden, mesec časa in nič težav z denarjem?
Mmmm ... za en dan: obala in morje, za en teden: Tajska, Karibi, morda jadranje ..., za en mesec: plezanje v ZDA.
Rekreacija: kje in kolikokrat?
Treniram vsak dan dve do tri ure.
Na kaj ste ponosni?
Da mi je uspelo v športu, ki mi je bil najprej le hobi, zdaj pa se z njim ukvarjam profesionalno in mi pomeni užitek in vsakdanjo nagrado. In da kljub vsemu končujem študij psihologije in živim normalno življenje. Okej, pa tudi na dvakratni naslov zmagovalke svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji v športnem plezanju 2011 in 2012.
Kakšen je vaš prispevek k zmanjševanju ogljičnega odtisa?
Morda le pri pranju perila in posode, ko sem na treningih v tujini.
Kako ste dejavni pri dobrodelnosti, prostovoljstvu?
Kadar sem povabljena na dobrodelne prireditve, se vedno odzovem.
Šport: kaj ste trenirali, je kateremu vašemu vrstniku res uspelo?
Plezanje, pred njim sem preizkusila marsikaj (gimnastika, balet, tek, tenis, skok v daljavo ... skoraj je že zmanjkalo ponudb v domačem kraju).
Kam greste na tekmo?
Grem na svojo tekmo.
Ste navijačica?
Niti ne. Veselim se vseh uspehov slovenskih športnikov.
Zadnja knjiga, film, plošča, koncert, gledališče, razstava?
Večinoma poslušam glasbo vseh zvrsti, odvisno od razpoloženja.
Najboljša jed in lokacija?
Kitajska, skoraj kjer koli.
Pijača?
Voda, čaj z mlekom in kava.
Kaj najbolje skuhate in se lahko s tem tudi pohvalite?
Kakšne makarone s sto in eno omako, rada tudi eksperimentiram z eksotičnimi kuhinjami in začimbami.
Od česa v življenju ste bili najbolj zadeti?
Od plezanja. In plezanja. In plezanja.
Življenjski moto?
»Try hard(er)!« Tudi: »Live the life you love, love the life you live.«