Matjaž Čuk: 18. oktobra 2012, (51.) etapa Masa (2790 m) - Sechi Khola (1440 m)
Čudežno pismo in rešitev druge uganke ...
Jutro je jasno in vražje mrzlo. Travniki ob reki so beli. Temperatura je komaj kako stopinjo nad ničlo.
Še vedno prečimo dolga pobočja nad reko. Že navsezgodaj zjutraj srečujemo mnogo ljudi. Po dobri uri hoda vzide sonce. Hodimo proti vzhodu, sonce nam sveti naravnost v oči. Še dobro, da je pot lepa - malo mižim, malo si zakrivam nadležno svetlobo z roko.
Po skoraj dveh urah vstopimo v ogromno kotlino – Dhoropatan. Takoj jo spoznam, tu sem bil pred tremi leti. Že na začetku prečkamo reko, tako da hodimo po desnem robu, takrat smo prišli z leve.
V vasi Uttar Ganga se ustavimo na zajtrku. Mlademu fantu je všeč zemljevid Dhaulagiri, ki sem ga kupil v Kathmanduju za pomoč pri iskanju poti v Baglung. Žal mu ga ne morem dati, morda ga bom še rabil ... Fant sprašuje, če imamo dovoljenje. Ups, to pa je že bolj zoprna reč. Smo v narodnem parku in to stane 3000 rupij, ki jih seveda nisem načrtoval in bi se temu strošku rad na vsak način izognil. Nekaj časa traja pogovor, nato vodič prinese neko pismo in ko ga domačin prebere, lahko gremo.
Kakšno pismo je bilo to? vprašam vodiča, ko zapustimo vas.
Rekel sem mu, da smo dovoljenje plačali v Kathmanduju in tisti papir je pismo šefa, ki naj bi ga pokazali v primeru kakršnikoli težav! se smeje.
Očitno je na mladega fanta naredilo dovolj močan vtis, da je odnehal ...
V naslednjih nekaj minutah je razrešena še druga uganka – kako priti iz te "začarane luknje" ven, ki me je mučila včeraj cel dan. Na skrajni desni strani doline se je pokazal majhen prelaz, čez katerega smo po enajstih urah hoje od vasi Shera, prišli na drugo stran. In čisto prav je imel tisti domačin, ki je trdil, da gre v Burtibang čez Dhoropatan. Moj vir informacij si je teren ogledal zelo, zelo od daleč, morda iz druge roke. Če bi hodil tod, bi že vedel ...
Pot navzdol je zoprna. Ne samo zoprna, tudi nevarna. Hodimo po potoku, skoraj pravi reki, ki teče po skalah navzdol. Mokro je, blatno, spolzko in drseče. Treba je paziti na vsak korak, prav na vsako stopinjo. Po pol ure pot le zavije v desno, stran od vpadnice reke. Sedaj je bolje, čeprav je sem ter tja še blatno in razrito od karavan živali, ki vsak dan potujejo v obe smeri. V naslednji uri prispemo na manjšo planino. Pot se sedaj položi, postane širša in udobnejša.
V neki čajnici se ustavimo na kosilu. Mlado Nepalko zaman prosim za star leseni kozarec z izrezljanimi podobami. Baje ima tri in pravi, da jih ne proda za noben denar.
Nadaljujemo po dolini navzdol in kmalu prispemo na makadamsko cesto. Po njej se spustimo v veliko vas Bobang. Do Burtibanga je še tri ure, predaleč za danes. Ustavimo se dobro uro naprej, v naselju Sechi Khola.
Dovolj je bilo.
Jutri je nov dan.
Hoja 7 ur. Vreme sončno cel dan. Temperatura zunaj 15,6 °C, v sobi 19,8 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Sechi Khola (1440 m).
Matjaž Čuk