Delo: 1. stran Nesreč je – in jih bo – čedalje več + 3. stran Črne sezone, kakršna je bila lanska, ne pomnijo
Tolmin, Ljubljana – Zaradi spremenjenih življenjskih slogov ljudi, tako Slovencev kot tujcev, nesreča (sicer s srečnim koncem) belgijskih otrok pod Mangartom ni posebna izjema. Statistika Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) za leto 2007 namreč navaja kar 29 primerov smrtnih nesreč zaradi gorništva in še 14 podobnih smrtnih nesreč zaradi drugih vzrokov. Bovški gorski reševalci, denimo, ne pomnijo tako črne sezone, kakor je bila lanska, saj je samo tam brez prometnih nesreč umrlo kar sedem ljudi, tolminska postaja gorske reševalne službe pa je lani imela kar 40 odstotkov intervencij več kot pred leti. GRZS je lani izpeljala tudi 349 reševalnih akcij, na račun zdravstvene blagajne pa je bilo opravljenih 311 helikopterskih prevozov; vsak je stal povprečno 2000 evrov.
In zakaj prihajajo v gore predvsem mladi, povsem neustrezno pripravljeni in opremljeni? »Mladina, ki živi v virtualnem svetu, v katerem ima pet ali deset življenj, se ne zaveda, da je lahko resnično življenje nevarno. Izgubili so stik z naravo in je ne jemljejo resno. Kar je na računalniku, nič ne boli. V naravi pa je drugače,« opiše enega od razlogov za nespametne pohode v gore zdravnica Eva Pogačar, predsednica komisije za medicino pri GRZS. »Ko so mi ponoči povedali, da so Belgijci v kratkih hlačah pod Mangartom, nisem mogla verjeti,« je dodala.
Bl. M., Mi. Z.
Več na 3. strani.
Stran 3: Po srečnem razpletu tragedije belgijskih otrok pod Mangartom
Črne sezone, kakršna je bila lanska, ne pomnijo
Statistika Gorske reševalne zveze Slovenije navaja za lani kar 29 primerov smrtnih nesreč zaradi gorništva in 14 zaradi drugih vzrokov
Tolmin – Hkrati s čedalje večjim turističnim obiskom Posočja se povečuje število nesreč na cestah, v vodi, zraku in gorah. Če je lansko leto realni pokazatelj, potem bo pregovorno čudovita adrenalinska dolina dobila naziv smrtno nevarne. Brez prometnih nesreč je namreč življenje samo na Bovškem izgubilo kar sedem oseb. Tolminska postaja gorske reševalne službe je, na primer, lani imela kar 40 odstotkov intervencij več kakor pred leti. V prepričanju, da so najhujše nesreče domena tujcev, moramo Slovenci pomesti najprej pred svojim pragom.
Ponedeljkova pustolovščina brezglavih mladoletnih belgijskih skavtov je dokaz, da nesreče niso nikakršna naključja, ampak jih povzroča podcenjujoč odnos do narave in precenjevanje svojih sposobnosti. Bovški gorski reševalci ne pomnijo tako črne sezone, kakršna je bila lanska. Na Kaninu je smučar izgubil življenje s padcem v kraško jamo zunaj urejenih prog, na Mangartu so pot končali trije planinci, med njimi mladoletnik, obisk izvira Soče je bil usoden za Slovenca, ogled slapa Boke se je tragično končal za dijaka, na Soči je utonil poljski kajakaš. Slovenci so torej največkrat potegnili kratko, medtem ko tolminski reševalci ugotavljajo, da so lani prvič večkrat posredovali v primeru tujcev – največkrat (25) zaradi jadralnih padalcev. Statistika Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) navaja za lani kar 29 primerov smrtnih nesreč zaradi gorništva in še 14 zaradi drugih vzrokov.
Predsednik GRZS Miro Pogačar pravi, da ni naključje, da je največ intervencij in nesreč na gorenjski in posoški strani: »To so posebna območja zaradi adrenalinskih športov, kot so padalstvo in vodne dejavnosti. Pred 15 leti, ko takšno preživljanje prostega časa ni bilo tako razvito kot danes, je bilo tukaj nesreč precej manj.« Za reševanje so pomembni predvsem helikopterski prevozi, ki davkoplačevalce stanejo približno 2500 evrov za uro letenja. Lani je helikopter pri nas posredoval 148-krat. Država z zakonom zahteva plačilo prevozov zaradi nesreč iz malomarnosti. Toda ker ni podzakonskih aktov, ki bi malomarnost sploh opredeljevali, se zakon ne izvaja. »Takšne socialne oblike pomoči za ljudi, ki so zdravstveno zavarovani, nima nobena druga država in ga tudi ne bo imela,« trdi Pogačar. Z zavarovalniškim sistemom se lahko zadeve kmalu spremenijo.
Na Soči so lani po nekaj letih premora spet obravnavali utopitev kajakaša. Ta se je podal na del reke, ki je strogo prepovedan za plovbo. Vodja podvodne reševalne službe Tolmin Aleš Velikonja opozarja, da je število nesreč relativno visoko prav zaradi neupoštevanja pravil in podcenjujočega odnosa do reke. »Soča skriva precej pasti, ki jih skoraj nihče ne more predvideti. Nekateri odseki so zelo nevarni in prepovedani za plovbo, saj so v njih sifoni, kjer ni rešitve za dobrega ali slabega kajakaša.
Podcenjevanje je lahko drago. Ljudje bi morali imeti več pameti,« razmišlja Velikonja.
Navsezadnje so velik izziv tudi ceste v Posočju, predvsem za motoriste. V zadnjih sedmih letih jih je na območju Policijske uprave (PU) Nova Gorica življenje izgubilo kar 17, pet samo v letu 2004. Izpostavljena območja so od Vršiča po soški dolini do Bovca, od Tolmina do Želina in spodnji del soške magistrale. Žrtve so prepogumni domačini in utrujeni tujci. »Motoristov je na cestah čedalje več. Ne mine leto brez smrtne žrtve, nikakor ne smemo zanemariti padcev s hudimi poškodbami. Zato je tudi preventivnih akcij tukaj vedno več,« pove inšpektor za prometno varnost na PU Nova Gorica Drago Ozebek. Motoristom na mejnih prehodih in prelazih delijo zloženke, jih opozarjajo na nevarne odseke, novogoriška policijska uprava je kot prva v Sloveniji uvedla še opozorilne table za motoriste.