Ona - Nika Vistoropski: ... Hudo mi je, ko vidim, kaj vse leze po gori
Nič novega ne povemo, ko izjavimo, da se pot samospoznanja začne doma. Najvišji slovenski vršac Triglav, ki si ga mnogi vzamejo za svoj cilj, pa četudi prej in potem stopijo le na malokateri vrh, je nedvomno fascinantna gora, a dolina Vrat, ki se pod njim razleza kot ubogljiva služabnica, je prostor premnogih lepot. Četudi je ta uvod morda preromantičen za vse, ki berete v naslonjaču, je dan, ko stopate po poti do vrha, resnično čudovit.
V eni od prvih številk Planinskega vestnika leta 1895 J. Mandelj, ko se spominja svojega srednješolskega profesorja, ki je v njem vzbudil ljubezen do narave, piše: »Ta mož nas je uvajal v skrivnosti prirodnih pojavov. Mnogo sem seveda že pozabil, ali enega izreka se še tako živo spominjam, kakor da sem ga slišal včeraj, izreka namreč, da vse snovanje in prenavljanje v prirodni delavnici ima svoj izvor in začetek v premikanju ... Kakor je slavni grški modrijan rekel, da je spoznavanje samega sebe podlaga modrosti, tako bi lahko še dostavili, da je spoznavanje prirode, v kateri bivamo, od katere živimo, in katere del smo, podlaga vsaki človeški vedi, vsakemu človeškemu napredku.«
Tri kilometre lepote
Pred odhodom si v varnem zavetju ljubljanskega smoga preberemo, da je dolina Vrat ledeniška dolina, ki ji sledimo prav pod mogočno severno Triglavsko steno. In ko nekaj ur kasneje stojimo na ravnih prodnatih tleh v zatrepu doline, se nam kar malo zavrti v glavi, ko pogledamo proti Cmiru, Triglavu, Bovškem Gamsovcu, Stenarju, Dolkovi špici, Škrlatici, Rokavih, Dovškem križu, Škrnatarici in Kukovi špici – vrhovom, kjer se nedvomno podijo gamsi, najznačilnejši predstavniki živalskega sveta v visokogorju; v Vratih prebivajo številčno močni tropi.
A Triglavska severna stena, če hočemo ali ne, kraljuje. Široka je več kot tri kilometre in povprečno visoka 1000 metrov. Je nedvomno simbol slovenskega alpinizma, čeznjo pa vodi več kot sto plezalnih poti. Ko se zazremo v Čopov steber, središče Osrednjega stebra, se spomnimo na davne čase, ko je takrat že 52-letni Joža Čop postal znan doma in čez mejo. S Pavlo Jesihovo, odlično plezalko, sta junija 1945 vstopila po Nemški smeri in po Zlatorogovih policah prečila pod Osrednji steber. Nato pa plezala in plezala vse višje in višje, plezala kar štiri dni, nakar je Joža izplezal sam, Pavli pa so na vrhu stene dan kasneje pomagali reševalci.
Stare okovane gojzarice in konopljina vrv
Triglavska severna stena ali krajše kar Stena je bila vse od konca 19. stoletja prizorišče »tekmovanj« med domačimi in tujimi plezalci. Pomembnejše mejnike so osvajali domačini. In kot lahko preberemo na eni od informacijskih tabel, v Vratih je bil eden najpomembnejših trentarski divji lovec Ivan Berginc, ki je leta 1890 prvi preplezal Steno v območju današnje Slovenske smeri.
Svojega prvega vzpona na Triglav se spominja tudi alpinist Rado Kočevar, danes gospod v osemdesetih, ki smo ga ob prvem telefonskem klicu ujeli v Mojstrani na svojem kolesu. Na Triglavu je bil prvič 9. avgusta 1946, in sicer v družbi prijatelja Franceta Zupana. »Takrat sva preplezala severno steno po Slovenski smeri (ena najlažjih v steni). Bila je to prva plezalna tura po obisku plezalnega tečaja na Kamniškem sedlu in moja peta plezalna tura. V Vrata sva prišla peš z železniške postaje v Mojstrani. Prenočila sva v šotoru na travniku pred kočo, ki je bila polna. Severno steno sva zvečer spoštljivo ogledovala. Najina oprema takrat je bila za današnje razmere kar precej primitivna. Plezalke s podplati iz filca in navadne okovane gojzarice, stara vrv iz konoplje. Seveda je bilo stati na najvišjem vrhu nekaj posebnega, nepozabnega.«
Čopov steber v osmih urah
Po koncu druge svetovne vojne je generacija plezalcev korenito spremenila dotedanji pristop k slovenskem alpinizmu. Če sta Joža in Pavla potrebovala več dni, da sta preplezala kasneje imenovani Čopov steber, ga je Rado dve leti kasneje, leta 1948, s soplezalcem premagal v osmih urah. Izjemen podvig. »To je bila moja 85. plezalna tura,« pove Kočevar. »Pred tem sem ponovil večino težkih klasičnih smeri in tudi Aschenbrennerjevo smer v Severni steni Travnika in celo vrsto prvenstvenih. Z Debeljakom (Ciril Debeljak - Cic, op. p.) sva steber preplezala v osmih urah. Pri tem pa moram poudariti, da sva bila midva v odlični kondiciji. Prvima plezalcema vsa čast za njun dosežek, saj sta do tedaj izpeljala tako zahtevno smer v posebnih pogojih.«
Po dolini do stene se vije Triglavska Bistrica; zbira vse vode – tudi znameniti Peričnik –, in jih nosi v Savo. Vsa pot je namenjena tistim, ki hodijo peš. Tako smo tudi mi tik pred dolino srečali nadebudnega kolesarja, ki se je iz Ljubljane odpravil s kolesom, pred Aljaževim domom v Vratih zaklenil svoje kolo in se odpravil na Triglav. Rado sicer v gore ne hodi več, a ga to ne ovira, da ne bi počel vse drugo. Star je 83 let in vse bolj prepričan, da se mora človek nenehno gibati. »Po urejenih smučiščih sem prejšnjo zimo prebil 45 dni, na kolesu pa sem od pomladi prevozil že nad 4800 km. Najraje pa kolesarim pod Julijci od Mojstrane do Trbiž. V Vrata pa stalno hodim do severne stene. Zame so ena najlepših alpskih dolin!«
Množične prireditve v gore ne sodijo!
Mag. Martin Šolar, direktor Triglavskega narodnega parka, ve, da je Triglav izjemno lepa gora, ki bi si zaslužila več spoštovanja: »Je tudi zahtevna. Vsega tega, kar se na njej dogaja, si ta gora ne zasluži. Pa tudi prepričanje, da kdor ni bil na Triglavu, ni Slovenec, je nesmiselno. Množične prireditve v gore ne sodijo! Naj bo to pohod borcev, stotih žensk, maša, pohod politikov ali gospodarstvenikov.« Sam je bil prvič na Triglavu, ko je dopolnil sedem let. »Sem iz gorniške družine, skoraj 40-krat sem bil na vrhu in zame je nekaj posebnega. Na njem sem bil poleti, pozimi, kot vodnik. Je mogočna gora in hudo mi je, ko vidim, kaj vse leze po njej.«
V času hrane iz vrečk, ki jo lahko zaužijemo v treh minutah in je v instant izvedbi mogoče ponuditi že vsa človekova doživetja, obstaja tudi instantno planinarjenje. Na vrh na hitro. »Pred službo, po službi, brez pravega doživetja gora. To ni pravi način. Če želite na hitro potrenirati, pojdite v telovadnice ali na tekaške proge. Doživetje v naravi bi moralo biti drugačno. Še posebno v zavarovanem območju, kjer je rekreacija bistvena, a tista, ko poleg zmoremo doživljati naravo, se naučiti nekaj novega in se upočasnimo.«
Šavje ali lepote gozdov?
Veliko ljubiteljev gora se skozi Vrata odpravi, kot bi bila le nadležna pešpot do »resnejših« podvigov. A bolj kot kdajkoli postaja danes pomembno postati tudi tam, ko se ne moreš postavljati. Martin, tudi oče štirih sinov, je to na lastnih koži spoznal s svojimi otroki. »Ko sta bila prva dva sinova majhna, sem začel odkrivati drugačen svet. Pred tem sem plezal resne in dolge ture hitro, nato pa sem začel odkrivati skrite kotičke s tri in šest let starima fantičema.« To, da se do izhodišča le še malokdo sprehodi, je postalo dejstvo. Z avtomobilom, dokler gre! Zato je lahko Pot Triglavske Bistrice priložnost za doživljanje počasnejše vrste. »Pot ponuja izjemno doživeto spoznavanje narave in od dveh magnetov, Peričnika in Severne Triglavske stene, bi rad posebno izpostavil troje: na tako pristen način v divjem svetu ne doživiš potoka Triglavske Bistrice. V enem delu vodi pot – tega nihče ne vidi, ker je odmaknjeno od ceste – kot skozi majhen kanjon, po stezi, obdani s strmima bregovoma Bistrice. Potem so tu malo pozabljene Galerije (konglomeratni prag je na več mestih spodjeden, tako da tvori te značilne t. i. galerije, op. p.), ki so bile aktualne nekoč, ko se je do Aljaža več hodilo peš. Ne zanemarimo pa različnih fenomenov v gozdu, ki jih lahko spoznavaš na učni poti. Če greš skozi gozd kot običajen popotnik, se ti bo vse skupaj zdelo kot ena navadna »zelenjava«, kup šavja, če pa se na info točkah ustaviš, malce prebereš, vidiš bogastvo rastlinstva in živalstva.«
Najlepši rojstni dan
Ko se najin pogovor vrne k otrokom, ki v določenem starostnem obdobju preprosto ne želijo več riniti v hrib, se ponovno spomni svojih lastnih izkušenj: »Hitro se pojavi vprašanje, ki ga zastaviš otroku, ali gre s tabo v hribe. Mulc reče, da se mu ne da, ti pa se s tem strinjaš, ker si morda vesel, da boš od pohoda imel več, če boš šel s prijateljem, a na tak način otroka 'izgubiš'. Ne bom rekel, da jih moraš siliti ali pa nikoli reči, da je v redu, če ostanejo doma.« A vztrajnost se nedvomno izplača, kajti njegova sinova, stara 16 in 19 let, danes sama izkazujeta navdušenje. »Ko sem lani sina za 18. rojstni dan vprašal, kaj si želi za rojstni dan, je rekel, da bi šel v Vrata in potem fotografirat na Stenar. Šel je, fotografiral kozoroge in ob treh popoldne smo šli ponj. Zaupal mi je, da je bil to zanj najlepši rojstni dan. Tretji sin pa je bil zelo nesrečen, ker sta bila oba starejša brata stara devet let, ko sta bila prvič na Triglavu, on pa je 12, in še ni bil. Gremo letos!«
Rado, ki vsako jutro stopi na kolo, je vsakič znova vznesen nad lepotami, ki jim je priča. »Naravo imam zelo rad in jo nadvse spoštujem. Včasih sem razočaran nad odnosom nekaterih do nje, a opažam, da le gremo počasi naprej. Ostajam optimist. Najbolj srečen sem, če sem nekje v naravi, v njenem objemu in seveda v gibanju.«
Piše: Nika Vistoropski
Foto: Igor Modic