Delo, Panorama - Alenka Zgonik: Sprva so predavanja vodili slovenski inštruktorji. Aleš Kunaver jim v skladu s kitajskim pregovorom predal znanje.
Aleš Kunaver (1935–1984), pobudnik slovenskega himalaizma in vodja šestih himalajskih odprav, je na svojih odpravah opazil, da se šerpam, višinskim nosačem, ki jih odprave nujno potrebujejo za prenašanje opreme in hrane do baznega tabora, opremljanje višinskih taborov in prenašanje tovora od tabora do tabora, dogajajo številne nesreče.
Na prvi pogled nenavadno, saj so telesno izredno vzdržljivi in bolje kot tujci prenašajo visoko nadmorsko višino, kar nekaj od njih pa jih je stopilo na streho sveta skupaj s katerim članom odprave: prvi in najslavnejši šerpa, ki je z Edmundom Hillaryjem osvojil vrh Everesta, je bil Tenzing Norgay. Suhljati, mali in sramežljivi šerpa Aka je bil na vrhu Everesta kar 16-krat, šerpa Babu Čiri pa je bil spomladi 1999 prvi, ki je na njem celo prenočil in hkrati postavil 21-urni rekord v dolžini bivanja na »tretjem Zemljinem tečaju«.
Med letošnjimi tečajniki za visokošolske vodnike na šoli v Manangu, za katero imajo velike zasluge Slovenci, jih je osem že stalo na vrhu Everesta, eden celo desetkrat. Vzrok, da se je vsega hudega vajenim višinskim nosačem dogajalo preveč nesreč, je bilo neznanje. Niso poznali nevarnosti in niso znali uporabljati tehnične opreme, predvsem cepina.
Aleš Kunaver je v skladu s kitajskim pregovorom, da lačnemu ne dajaj ribe, temveč ga nauči loviti, prišel na misel, da bi jim dali ne le delo, temveč tudi znanje. Od takratne jugoslovanske vlade je pridobil sredstva za gradnjo šole za nepalske vodnike v Manangu in vodenje vsakoletnih tečajev (v angleščini) z našimi inštruktorji. Prvi tečaj je bil jeseni 1979 ob šoli »v gradnji«, naslednje leto pa že v njej. Ta dosežek lahko imamo za svojevrsten simbol prijateljstva med dvema narodoma goroljubov. Vse od takrat potekajo v tej šoli tečaji za visokogorske vodnike, le da se je marsikaj spremenilo.
Le strokovna pomoč
»Sprva so vsa predavanja vodili slovenski inštruktorji, pet ali šest jih je bilo vsako leto. A tisti tečajniki, ki niso znali angleščine, jih niso razumeli. Najpametneje bi bilo, da bi se Nepalci sčasoma sami izobrazili za inštruktorje in predavali v svojem jeziku, nepalščini. Tako se je tudi zgodilo, naši inštruktorji zdaj zagotavljajo le strokovno pomoč ali pomagajo kot zdravniki in pisci osnovne literature za usposabljanja,« je povedal alpinistični inštruktor in gorski reševalec Jani Bele po vrnitvi iz Nepala. Na šoli v Manangu je sodeloval kot koordinator in svetovalec, mlada zdravnica, profesorica telesne vzgoje in gorska reševalka Petra Zupet pa je vodila tečaj prve pomoči. Bele je bil na tej šoli drugič: prvič, leta 1991, je bil inštruktor. Planinska zveza Slovenije je tudi po razpadu neuvrščenega bloka in spremembi političnega sistema v državi še naprej sodelovala s partnersko nepalsko planinsko organizacijo (NMA).
V teh 30 letih je šolo obiskovalo okoli 1500 tečajnikov, kar nekaj od njih je nadaljevalo poklicno pot v planinstvu in alpinizmu in so postali vodniki, inštruktorji, predavatelji, mnogi so se zaposlili v turističnih agencijah, ki jih je v Katmanduju kot listja in trave, ali pa imajo lastne agencije, vodijo ljudi po trekingih in sodelujejo na odpravah. »Nikoli ne bom pozabil žarečih oči in besed Dilipa Raija, malega fanta, oblečenega v prevelike obleke, ki jih je dobil na kakšni odpravi, kako se mi je na koncu tečaja pred 20 leti zahvalil: 'Gospod, z znanjem, ki ste mi ga dali, bo moje življenje postalo lepše.' Nekaj smo torej le naredili, ko že toliko govorimo o prostovoljstvu in pomoči. Vizionarske ideje Aleša Kunaverja so se uresničile: Nepalci so sami sposobni organizirati ta tečaj v svojem jeziku,« je ponosen Bele.
Nepalci zdaj rekrutirajo predavatelje za to šolo iz lastnega Združenja alpinističnih inštruktorjev – letos jih je bilo sedem, zelo kakovostnih, saj predavajo še drugod in se izpopolnjujejo, predvsem v Franciji na Ensi (Ecole nationale de ski et alpinisme) v Chamonixu. Tečajniki so plačali le sto dolarjev od dejanske cene 1200 dolarjev, vse drugo je pokrila Nepalska planinska zveza (NMA) z denarjem, ki ga zasluži s trženjem 33 vrhov, večinoma laže dostopnih šesttisočakov. Nepal je meka za alpiniste, tam je osem od štirinajstih najvišjih vrhov na svetu, med njimi najvišji Mount Everest. Letošnje leto je nepalska vlada razglasila za leto turizma in upa, da bo v deželo pritegnila milijon tujih turistov (dvakrat več kot leta 2008). Vsi ne hodijo v Budov rojstni kraj v južnem Nepalu, večina jih pride na treking, več kot polovico pa v gore. Zato so se potrebe po kvalificiranih domačih gorskih vodnikih izredno povečale.
Letos se je na tečaj prijavilo 80 kandidatov, a sprejeli so jih le 33, za več nimajo zmogljivosti. Večina tečajnikov je moških, tu in tam se najde kakšna ženska. Država prodaja vse v zvezi s hribi. »Za vsak treking je potrebno dovoljenje, ki ga je treba plačati. Ta denar se zbira v zvezi za treking. Plačati je treba tudi dovoljenje za vzpon na 33 vrhov, in ta denar se zbira v okviru NMA, denar za dovoljenja na najvišje vrhove, sedem- in osemtisočake, pa na ministrstvu za turizem. Dejansko se edinole denar, ki se zbira v okviru NMA, s tečaji za gorske vodnike vrača v gorništvo oziroma planinstvo. Pri drugih dveh gre za funkcioniranje države. Slovenskim alpinističnim inštruktorjem, gorskim vodnikom in zdravnikom, ki prostovoljno, torej zastonj, prispevajo svoje delo, plača letalski prevoz Planinska zveza Slovenije, bivanje in druge stroške v Nepalu pa NMA.
Temelji kot kamen kost
Za uresničitev ideje je najprej treba postaviti temelje. Ti so v šoli v dolini Manang na severni strani pogorja Anapurn. Kamnita šola, na kateri je zdaj spominska plošča Alešu Kunaverju v nepalščini, angleščini in slovenščini, je nosilka osnovnega planinskega tečaja, ki je v tehničnem pogledu na ravni naše alpinistične šole. Postavljena nalašč za izobraževanje vodnikov, enonadstropna hiša s kuhinjo in predavalnico spodaj, v zgodnjih prostorih pa je ena sama velika skupna spalnica s pogradi. »Tu spimo vsi, predavatelji in tečajniki. Nekoč je tečaj v celoti potekal v tej šoli, zadnja leta desetdnevni teoretični pouk poteka v Katmanduju (na 1700 metrih nadmorske višine), nato se spustimo na višino 300 metrov ob reki Marsiandi. Odkar je narejen del ceste, pridemo v Manang, 3300 metrov visoko, v štirih namesto sedmih dneh. Teoretični pouk poteka na šoli, praktični pa v ledenikih pod Gangapurno, ki mu je sledil vzpon na greben (5650 metrov), ki povezuje Chulu East in Chulu Far East, vrh, ki so se mu morali zaradi vdirajočega se snega odpovedati (6050 metrov).
Vonj dežele se je spremenil
Leta 1979, ko so Slovenci začeli tečaje za nepalske gorske vodnike, so v gore hodile le posamezne odprave, ne pa množice ljudi kot danes. Z leti so začeli trekinge in revne vasi ob poteh so se razvile v turistična naselja in s hoteli spremenile videz. Izredno se je povečal obisk laže dostopnih šesttisočakov. Povečalo se je tudi število majhnih odprav, večje so preživete, ekspedicijski slog plezanja je zamenjal zdaj bolj cenjeni alpski, vzponi posameznih navez brez postavljanja vmesnih taborov. Povečalo se je število komercialnih odprav, ki nujno potrebujejo izkušene vodnike. Te dobesedno oblegajo Everest, tako da je v baznem taboru pravo velemesto šotorov.
Množičnost je velik problem, kar zadeva onesnaževanje pa tudi nevarnosti: na Everestu je doslej umrl v povprečju vsak trideseti plezalec, od tistih, ki so dosegli vrh, vsak peti. Zato turistične agencije pošiljajo na tečaj svoje ljudi, da se ne bi ponovilo, kar se je zgodilo lani na ledeniku pod Everestom: višinski nosač je padel v ledeniško razpoko 15 metrov globoko, na vrhu razpoke se je zbralo deset njegovih tovarišev, ki niso vedeli, kaj storiti. Mimo sta prišla Nepalca, ki sta bila leto prej na tečaju, naredila sidrišče, eden se je spustil do ponesrečenega po vrvi, mu dal prvo pomoč in splezal ven, nato pa so ga potegnili ven.
Ko se je Jani Bele leta 1991 prvič odpravljal v Nepal, mu je doktor Matija Horvat na letališču opisal edinstveni vonj po Katmanduju: mešanico tlečih dišavnih paličic, zažganih brinovih vejic in smradu. »Ta vonj sem pričakoval tudi letos, a pričakal me je vonj po bencinskih hlapih, smogu. Katmandu je natrpan s prometom, po cestah se zlivajo reke motoristov, mnogi z maskami na obrazih. Osebnih avtomobilov skoraj ni, le taksiji. Povzročajo neznanski hrup. Nepalski voznik ne prevozi 50 metrov, ne da bi trikrat zatrobil. Kar tako, brez vzroka. Vsi trobijo. Noro. Vajeni gostote vozijo na milimetrski razdalji.
Druga velika sprememba me je čakala v gorah: po dolini Marsiandija zaradi miniranja za gradnjo ceste odmeva od detonacij, ki so odgnale turiste. Čez kakšni dve leti se bo mogoče pripeljati vse do Mananga, to pa pomeni, da bodo turisti obšli vse tiste vasi, kjer so doslej prenočevali. Kar je napredek za ene, je propad za druge. Manang, kamor bo iz Katmanduja mogoče priti v enem dnevu namesto v enem tednu, se prav lahko razvije v azijski Chamonix, saj je v okolici nekaj lahko dostopnih šesttisočakov,« pravi Bele, ne brez obžalovanja.
Alenka Zgonik
Fotografije Jani Bele