Bojan Ambrožič: Zakorakali smo v novo leto in s tem v novo sezono v gorskem teku. Sam pa zaradi obveznosti skorajda nimam več časa teči
... med tednom, s tekaško formo sem na dnu. Zato pa poskušam toliko bolje izkoristi vsak vikend za trening. Tako sem Marjana Zupančiča prepričal da narediva trening po progi Gorskega maratona štirih občin, ki ga on zelo dobro pozna, saj je tu kar trikrat zmagal.
Začela sva na Petrovem Brdu in se počasi pognala v uvodni klanec. Po pol ure vzpona se proga poravna in sledi mulatjeri vse do Vrha Bače. Tu je mesto, kje zavije levo navzdol rezervna trasa GM4O. Ker pa je bilo v zadnjem času toplo, sem upal da bodo snežišča pod Črno prstjo toliko ojužena da ne bo težav. In res sva eno uro gazila južen sneg skozi gozd. Potem pa sva prišla na Melišča pod Kontnim vrhom. Do tu je do Črne prsti oz. sedla Čez Suho še kakšnih 10 min teka. Vendar sva tu naletela na pomrznjena snežišča, ki jih brez zimske oprema nisva mogla prečiti. Nekaj sva sicer še čarala. Potem pa sva se vendarle odločila da se vrneva vso dolgo pot nazaj do Vrha Bače.
Pot naju je vodila nazaj čez planino Kal in Koblo nazaj do kasarne pod Vrhom Bače. Ovinek nama je pridelal dodatnih 9 km poti in pa vzel dve uri in pol časa. Zatem sva nadaljeval po rezervni trasi GM40. Ta sprva poteka po čudoviti mulatjeri, ki se v številnih serpentinah naglo spušča v dolino. Pot je zelo dobra in se spušča ravno toliko da noge pri tek navzdol prav nič ne trpijo. Spust se zaključi približno na nadmorski višini 700 m, potem pa se pot nadaljuje po strmih kolovozih so sedla Sedla, kjer se priključi originalni varianti GM4O.
Prek vasi Kal sva se spustila v Znojile in potem nadaljevala proti vasi Obloke. Na tem delu, čeprav uradno velja za spust, se pot ves čas rahlo vzpenja. Noge so tu že postale utrujene in zato jih je bilo potrebno priganjati navkreber. Žalostno pa je (podobno kot marsikje na Gorenjskem) da je ta predel prizadel hud vetrolom. Stoletna drevesa, smreke, vse leži podrto čez pot in ob poti.
Z Oblok sva se spustila do najnižjega dela proge – vasi Hudajužina (361 m). Sama vas ni nič huda, hud je klanec ki prihaja. Saj, naju je sedaj čakalo 1230 višinskih metrov vzpona brez predaha. In strm vzpon se začne takoj! Če sva do sedaj večinoma tekla, od tu naprej ni več šlo. Klanec postane sčasoma še bolj hud in doseže svoj vrhunec strmine na Durniku. Predaha tu ni, saj pot ne poteka cik cak, ampak strmo navkreber, skorajda tako kot na kakšnem vertikalu.
V vršnem delu se kalne nekoliko vnese in omogoči da se člvoek nekoliko nadiha. Potem pa sledi še končni vzpon po travnikih do Koče Andreja Žvana Borisa na Poreznu. Koča je bila odprta, a ker se je že nočilo in je pihal mrzel veter, sva raje brez predaha nadaljevala navzdol. Spust je bil v začetnem delu prijeten, po snegu. Potem pa sva se z le eno baterijsko svetilko znašla v temnem gozdu. Na srečo Marjan progo dovolj dobro pozna, da se nama ni bilo bati da bi se izgubila.
In tako sva se po skorajda devetih urah končno znašla na Petrovem Brdu. GPS je nameril 41 km in pa 3100 m vzpona ter prav tolik spusta.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič