Revija ZA SRCE - Dušan Škodič: Kako je nastalo tihotapstvo ali znameniti kontrabant, ki se ga redki še živeči prebivalci v krajih ob Rapalski meji danes spominjajo z veliko merico nostalgije
Na poteh, ki ste jih do sedaj prehodili po naših gorah, ste brez dvoma že naleteli na zapuščene objekte ali njihove manj ohranjene ostanke. Vsak otrok bi v njih prepoznal zgradbe, ki so služile takšnim ali drugačnim namenom za potrebe neke vojske. Težava pa nastane pri prepoznavanju njihovega izvora, to pa zaradi več razlogov. Preko naše dežele je bilo v še ne tako oddaljeni preteklosti narejenih več utrjenih linij, ki so nastale v različnih trenutkih, po različnih načrtih in z različnimi nameni. Ponekod se celo stikajo ali sekajo, zato hitro nastane zmeda pri njihovem določanju. Dobro pa je, če človek vsaj približno ve, kam kaj spada v tej naši mali alpski deželi in na kaj mu je pritegnilo pozornost.
Nastanek utrjenih linij
Bunkerje in kaverne v Posočju je še najlažje prepoznati, morda tudi zaradi obilice informacij, ki smo jih prejeli v šoli in iz medijev, ki so nam znamenito soško fronto dobro osvetlili. O njej je pisal Hemingway in v Kobaridu imamo krasen muzej.
Naseljena kasarna tik pod vrhom Sivke
Dve leti po končani vojni je Italiji po rapalski pogodbi pripadla tretjina Slovenije in da bi zaščitila svoje novo pridobljeno ozemlje, je Italija v dvajsetih letih prejšnjega stoletja začela postavljati utrjeno linijo, ki je potekala od Peči preko vrha Triglava in čez Snežnik do Reke. V začetku tridesetih se je Italija lotila še dodatnega utrjevanja, ki je zaobjel kar vso njeno kopensko mejo od Francije do Jadranske obale. Projekt se je imenoval Vallo Alpino (Alpski zid) in je potekal na našem ozemlju vzporedno z Rapalsko mejo, odvisno od terenskih pogojev tudi do nekaj kilometrov pomaknjen v notranjost. Najlepše ohranjeni in lahko dostopni so objekti na Soriški planini (Lajnar, Slatnik, Možic).
Pet let kasneje, se je tudi kraljevina Jugoslavija odločila, da bo nekaj ukrenila za zavarovanje meja in po nasprotnih gorskih slemenih začela graditi svojo, po generalu, ki je vodil gradnjo poimenovano, Rupnikovo linijo. Na njene objekte ste gotovo naleteli na lani opisanem izletu na Ratitovec ali denimo na Blegošu.
Tihotapstvo
Ljudem, ki so se znašli na tej ali oni strani meje, se je življenje čez noč spremenilo. Njihove poti do prejšnjega načina zaslužka so bile prekinjene, nova država pa je bila slab gospodar in življenje je postalo še težje kot pod cesarjem. A ljudje so prilagodljivi in med redkimi prehodi meje so kmalu spoznali, da na drugi strani primanjkuje določenih vrst blaga, ki ga je bilo zato mogoče prodati brez težav in po dosti višji ceni. Tako je nastalo tihotapstvo ali znameniti kontrabant, ki se ga redki še živeči prebivalci v krajih ob Rapalski meji spominjajo z veliko merico nostalgije.
Mimo najbolj znanega ruralnega objekta v državi ("kmetija" pod Mrzlim Vrhom) je nekoč tekla državna meja
Večinoma kar na hrbtih tihotapcev, so v Italijo romali tobak, saharin, kava in sladkor od drobnih artiklov ter konji, živina in gradbeni les od večjih, s katerimi so prekupčevali poklicni tihotapci. Zaslužek je bil izreden, od dva do petkraten, odvisno od ponudbe in povpraševanja. Nazaj so nosili v glavnem riž in vino, ki na jugoslovanski strani v trgovinah sploh ni bilo na prodaj, točilo se je le v gostilnah in je bilo zelo obdavčeno. S kontrabantom se je ukvarjalo staro in mlado, slednji zgolj za preživetje, tisti ki so zastavili širokopotezno, pa seveda v pohlepu za velikim zaslužkom. Nekateri so pri tem početju izgubili vse, neredki celo glavo, saj je bila meja vedno bolje varovana, ker tihotapstvo kajpak ni bilo po godu ne eni ne drugi strani. Seveda, davčni blagajni nista imeli od njega popolnoma nič.
Varovanje meje
Na Italijanski strani so bili varovanju Rapalske meje namenjeni trije tipi objektov. Obmejni graničarji so imeli na voljo delno v zemljo vkopane dolge kaverne, pripadniki finančne straže so imeli kasarne v vaseh, kjer so bili mejni prehodi, na strateških točkah pa so imeli z obzidjem in bunkerji utrjene kasarne pripadniki prostovoljne (a dobro plačane) fašistične milice. Na naši strani so imeli graničarji na voljo le preproste postojanke, ki so bile nad temeljno ploščo lesene in se zato niso nikjer ohranile.
Dobro je bila označena tudi sama mejna črta. V vidni razdalji so bili postavljeni pol metra visoki mejni kamni, ki so imeli na vsaki strani oznako ene države, torej I in J. Spodaj je bila na vsakem letnica podpisa nesrečne pogodbe, 1920 ter številka kamna in sektorja na katerem se ta nahaja. Vsak sektor ima svoj glavni mejnik, ki je visok en meter in je primerno debelejši. Žirovska občina je imela na primer štiri takšne mejnike. Kamni so imeli tudi vršne oznake. Dve črni črti iz sredine kažeta v smeri proti naslednjemu kamnu, rdeča črta pa kaže proti severu. Vsak mejni kamen je torej tudi dobra orientacijska točka. Ohranjenih je v celoti še približno polovica, še največ izven naselij.
Na pot ob meji
Tokratni izlet vam bo odkril nekaj kontrabantarskega duha, ki je močno zaznamoval kraje ob nekdanji meji. Izhodišče so Žiri, kraj z nekoč močno razvito čevljarsko obrtjo in kasneje industrijo. Iz smeri Ljubljane do njih najlaže pridemo skozi Škofjo Loko in po Poljanski dolini.
Peš se odpravimo po cesti, ki vodi v Idrijo (čez Ledinsko Razpotje). Že kmalu se desno in navzgor odcepi cesta proti vasi Breznica. Dosežemo jo v ½ ure in tik pod njo naletimo ob cesti na dolgo graničarsko kasarno (kaverno). Ti objekti so bili vedno vkopani v breg in so zaradi tega skoraj neuničljivi. Domačini jih še vedno uporabljajo za priročna skladišča, saj so zaradi dobre gradnje presenetljivo suhi. V omenjeni je imela lokalna mladina do pred nekaj leti urejeno diskoteko. Tudi tik nad vasjo sta dve takšni kaverni, kar priča, da je bila Breznica pomembna točka na Italijanski strani meje. Spodaj v dolini je bil namreč glavni mejni prehod v tem okolišu. Pod vasjo lahko z nekaj sreče najdete tudi enega od štirih glavnih mejnikov.
Pod vasjo se po markacijah usmerite proti Mrzlemu vrhu in Sivki, ki sta tokratni cilj. Pot je dobro označena, široka in ni strma, tako da ni strahu, da bi se izgubili. Če boste v Breznici spraševali po pravi poti, vam bodo itak vsi povedali, da morate mimo »kmetije« in po tem ne morete več zgrešiti. Je že tako, da je Rapalska meja tekla prav mimo najbolj poznanega ruralnega objekta v naši državi. Ves čas hodimo skozi obsežen mešan gozd in občasno tudi ob starih mejnih kamnih.
Nad osamljeno kmetijo se odpre lep pogled na Žiri in okolico. Po petnajstih minutah se strmina položi in znajdemo se na prostranem Mrzlem vrhu. V oči nam takoj pade velika antena in poleg nje dvignjena izravnava, preraščena z vencem smrečja. Gledamo ostanke utrjene kasarne fašistične milice, ki je bila med vojno požgana. Če bi si radi ogledali, kakšna je bila v originalu, si prihodnjič omislite še en izlet in se iz Žirov odpravite po markirani poti na Spodnji Vrsnik, kjer še stoji taka kasarna z obzidjem. Ves čas je bila naseljena (včasih je bila tam tudi gostilna).
Z Mrzlega vrha do Sivke je le še ¼ ure, žal pa je vrh sredi gozda in zato nima razgleda. Tik pod vrhom (levo pod kmetijo) boste opazili še eno, veliko in stalno naseljeno kaverno. Graditeljem torej resnično, kapo dol.
V lepem vremenu je razgled z Mrzlega vrha na Škofjeloško hribovje in Julijske Alpe izreden. Če pa se boste nanj odpravili v začetku aprila, ko cvete pomladanski žafran, boste doživeli posebno presenečenje. V vijolični barvi namreč prekipevajo kar celotna pobočja.
Za sestop v Žiri lahko uporabite isto pot, še bolje pa če se v Žiri spustite od križišča pri anteni in izravnavi čez Ledinico in mimo Sv. Ane. Obe poti sta približno enako dolgi. Za vzpon in sestop bo potrebno do 4 ure hoje.
Dušan Škodič