Franci Savenc 02.04.2010 07:30 7087 1

Primorske stene - 02.04.10

Peter Podgornik: Gore nad Drežnico
... malo starejši se še mogoče spominjajo zgodb o Drežniških samorastnikih ...

Pripraviti Gore nad Drežnico za splet je bil podoben iziv kot nekoč splezat tam kakšno lepo smer. Poleg kopice podatkov in nekoč slišanih zgodb o plezanju na tem območju je bilo vseeno še nekaj neznank, ki sem jih poskušal raziskati.

Odziv ljudi, ki sem jih prosil za določene informacije je bil zelo velik. Spet so me prijetno presenetili stari znanci in dokazali, da s temi gorami res živijo. Svoje je dodala tudi generacija mladih plezalcev, ki v teh gorah išče nove, sodobnejše izive.

Tisti malo starejši gorniki se še mogoče spominjajo zgodb o Drežniških samorastnikih s Huljom na čelu. O njih so včasih krožile čudne zgodbe; so malo divji, saj se med plezanjem nič ne varujejo, na stojiščih ne zabijajo, radi se igrajo s starimi granatami, preveč veseljačijo itd. Sigurno je nekaj resnice v teh zgodbah, toda dejstvo je da so ti fantje živeli v svojem svetu obdanem s čudovitimi gorami kamor jih je vleklo in so jih dodobra raziskali. Plezalske izkušnje so nabirali med pašo drobnice in gamsov, zbiranjem zelišč in starih granat, nekaj plezalske tehnike so osvojili v planinskih enotah takratne jugoslovanske vojske, nekaj pa so jo potem pridobili v vrstah gorskih reševalcev, kamor so jih z veseljem sprejeli. Poleg sten za domačo vasjo pa so plezali še marsikje po naših gorah in drugod po Alpah, Andih, Rusiji ...
Njihova dejanja pa so ostala večini neznana saj so to počeli, ker jim je bilo to enostavno lepo. In kljub temu, da ne premorejo akademskih nazivov so ob tej priliki mogoče še z večjo vnemo odprli svoje stare beleške in obudili spomine.

Imel sem to srečo, da so me ti ljudje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja sprejeli medse, občudoval sem njihovo sposobnost gibanaj v strmem svetu in obvladanja kočljivih situacij. Mogoče sem mednje prinesel nekaj novosti o sodobnejši opremi in plezalni tehniki, ki so jo z naravno inteligenco hitro osvojili. Ko je Huljo v Orlovi smeri prvič videl metulja se je čudil, češ kaj je to za en peklenski stroj, enako je bilo z ukrivljenimi cepini v zimskem Zagonu. V grški Meteori smo skupaj uživali v smereh do sedme težavnostne stopnje. S Cerkovnikom, ki je takrat plezal v nerodnih alpininih čevljih sva prej kot v štirih urah ponovila Sivi ideal v Jerebici. Ko sva s Huljom plezala novo smer v severozahodni steni Krna nama je na robu stene pel planinski del njihovega pevskega zbora in midva z njimi. S Huljom sva od dvajsetih možnih prstov na najinih rokah premogla le petnajst, ko nama je šlo kje bolj na tesno, sva v šali pravila kako naju navija prav v tiste prste, ki jih ni več. Skratka, skupaj smo uživali življenje, varno plezali, rastreljevali stare granate, žalovali in veseljačili v nedogled. In tisti, ki so ostali so kljub bremenom vsakdana ostali enaki, tihi, skromni in zmerom pripravljeni ušpičit ali pa napravit kaj dobrega.