Boštjan Virc: ... – potop v Rabeljsko jezero
Mimo Rabeljskega jezera sem se neštetokrat vozil na moje gorniške ture
... pod Kanin, Montaž,Viš in ostale velikane Zahodnih Julijskih Alp, v njegovo zelenomodro gladino sem zrl z vrha Jerebice in občasno po turah namakal utrujene noge v njegovo ledenomrzlo vodo. A vendarle mi nikoli ni prišlo na misel, da bi pokukal pod njegovo gladino.
A tako kot se večina ljubezni zgodi nepričakovano, se mi je tudi srečanje s podvodnim svetom Rabeljskega jezera zgodilo iznenada. Prvotni plan potopa v velika korita Soče mi je zaradi prevelikega pretoka je padel v vodo (oz. natančneje – iz vode) in obisk Rabeljskega jezera se je utrnil kot možna alternativa.
O potapljanju v jezeru nisem imel nobenih podatkov, niti nisem dobro vedel, ali je sploh dovoljeno. Iz radovednosti in zaradi zavrnitve muhaste lepotice Soče sem tisti vikend opravil na jezeru dva informativna plitka potopa in takoj sem vedel, da se še vrnem. Med tednom sem pobaral potapljaške kolege o informacijah, poslal sem elektronsko pošto v Trbiž z vprašanjem o morebitnih omejitvah potapljanja v Rabeljskem jezeru, poguglal sem po netu, a na koncu nisem dobil prav nobenih uporabnih podatkov ... To je v meni le še vzpodbudilo raziskovalno žilico in že naslednjo soboto sem se vrnil tja pod Jerebico, ki je v italijanščini celo dobila ime po jezeru (Cima del Lago).
S solo potopi je podobno kot s solo plezalnimi vzponi – zaradi varnosti so nepriporočljivi, po drugi strani pa ponujajo še bogatejše doživetje kot plezanje v navezi. Vendar ne kaže pretiravati s potencialno usodno spiralo nevarne privlačnosti in je potrebno vsak takšen podvig še dodatno planirati bolj resno. Ker je morebitna odpoved opreme zadnja reč, ki si jo solo potapljač želi na globini, sem si pripravil vso opremo dvojno, dvojne jeklenke, dodatna jeklenka za dekompresijo, dvojne lučke, v žep je romala rezervna maska in rezervni računalnik ... Že iz prejšnjih potopov sem vedel, da je pod vodo resnično mrazzzz in sem navlekel nase ekspedicijske zimske nogavice in vse podvodne oblekce, ki jih premorem.
Za večino potapljačev, željnih instant podvodnih užitkov, je takšen potop povsem nezanimiv. Hladna voda (z neoprensko obleko je potop praktično neizvedljiv), povprečna vidljivost, skoraj nič življenja in muljasto dno niso ravno visoko na lestvici potapljaških želja ... Ob tem se spomnim misli pokojnega Tineta Miheliča, ki je označil lomastenje po bližnjih krušljivih in strmih trentarskih brezpotjih za “trpko privlačen alpinizem, ki ga razumejo le redki.” A čudaki imamo pač svoj okus in z užitkom sem vtaknil v usta regulator in izginil pod gladino jezera. Podvodna pokrajina tam doli je pusta in spominja na lunarno pokrajino. Tu in tam priplava mimo kaka postrv, dno je muljasto, občasno najdem kako skalo ali potopljeno drevo, smeti za razliko od naših jezer skoraj ni. Vidljivost je tu še kar dobra, potem pa se na približno deset metrih globine pojavi ostra meja, ki od daleč zgleda kot črna gmota, strašljiva in privlačna v isti mah. Prižgem lučko in z vsakim metrom postaja bolj temno in že na 20 metrih je okoli mene praktično tema. Nenavadno in tudi zdaj mi ni jasno zakaj. Snop lučke predira temo in išče karkoli po mulju pod mano. Razen dveh sodov, znakov človeške ošabnosti, ne najdem nič drugega. Tudi nobene ribe ni več tam doli. Pridem do globine 30 metrov, kjer se dno počasi zravna. Iskanje najnižje točke sem si prihranil za kdaj drugič, ko se bom vrnil sem z mojimi potapljaškimi buddyi. Voda ima v globini konstantnih šest stopinj. Debela podobleka in argon, s katerim polnim suho obleko, me prijetno grejeta, a kaj ko je glava zaščitena zgolj z navadno neoprensko kapuco, obraz pa je direktno izpostavljen ledeni vodi. Meditiram v mračni ledenomrzli mistiki, a po skoraj uri me začnejo skeleti zobje, ki me opozarjajo, da bo potrebno kmalu obiskati zobozdravnika, a pred tem še izplavati na površje in opraviti vse dekompresijske in varnostne postanke. Sprejem plitvine je topel, saj ima tam voda dobrih deset stopinj več. Ker imam v jeklenkah še precej plina, bolj za vajo kot iz potrebe izpustim bojo in čofotam po plitvini. Po uri in pol pa me klic narave spomni, da v suho obleko ne morem opravljati male potrebe in da bo potrebno na kopno, kjer me že čaka “surface support”, ki medtem veselo drema na plaži...
Verjetno večina ljudi začne svojo gorniško kariero s planinskimi izleti. Ob bolj resnem ukvarjanju z gorami pa prej ali slej pride tudi želja po bolj intenzivnem in raznolikem doživljanju gora. Začnemo plezati, turno smučati, povečujemo zahtevnost in raznolikost tur. A gore ponujajo veliko več in ni čudno, da jih veliko ljudi uživa tudi z jadralnimi padali, "base jumpingom", kolesom in nenazadnje tudi pod vodo. Potapljanje v gorskih jezerih je omejeno predvsem z dvema omejitvama. Ena je zaščita gorskih jezer in prepoved potapljanja, druga pa je dostopnost z avtom. Malce obsežnejši paket opreme namreč hitro doseže 60 kilogramov in več. Zaradi obeh razlogov je večina slovenskih gorskih jezer izven dosega potapljačev. Še vedno pa ostaja čofotanje v kalni vodi Bohinjskega jezera in obisk dvometerskih somov in ostalih kapitalcev v Blejskem jezeru. Dva metra imajo seveda med očmi, da ne bo pomote, hehe ...
In še nekaj splošnih informacij... Rabeljsko jezero (Lago di Predil/Raibl See) leži na italijanski strani mejnega prehoda Predel, le lučaj od meje s Slovenijo. Gre za ledeniško jezero na višini približno tisoč metrov, veliko 1400 m x 400 m in globoko 35 m. Jezero je za kopanje običajno premrzlo, primerno pa je za poleževanje na plaži. Ob jezeru je šola surfanja, parkirišče za avtodome, okrepčati se da za kakim šankom ... Obiskujejo ga tudi kajakaši in ribiči ter gornikom in kolesarjem nudi odlično mesto za počitek po turah.
Boštjan Virc