Gorniška potepanja: Plezalci ob omembi njenega imena zastrižejo z ušesi in se spomnijo na njeno slavno Direttissimo v južni steni.
Gora prvovrstne dolomitske kamnine
Visoka polica je najvzhodnejši dvatisočak nad dolino Belega potoka. Plezalci 
ob omembi njenega imena zastrižejo z ušesi in se, če drugega ne, spomnijo na njeno slavno Direttissimo v južni steni. Celotno ostenje nad Belimi vodami, kakor tudi imenujemo dolino pod Visoko polico in njenimi višjimi zahodnimi sosedi, je prepredeno z lepim številom smeri, ki omogočajo uživaško plezanje v čudoviti skali že zgodaj pomladi in še tja daleč v jesen. Severna stena nad dolino Mrzle vode je visoka celih sedemsto metrov, normalni pristop pa poteka po in ob jugovzhodnem grebenu s Škrbine v policah. Smer/pot ni zavarovana, a zelo na gosto označena z rdečimi markacijami. Več o tem v nadaljevanju.
Izhodišče je enako kot pri prejšnji turi na Visoko Belo špico. Do »Brunnerja« 
prehodimo isto pot, a že malo pod kočo opazimo desni odcep markirane steze 656. Spustimo se k potoku, ga prekoračimo in se na nasprotni strani začnemo strmo vzpenjati proti Škrbini v policah (1820 m). Pot se vije po naravnih prehodih. Hodimo skozi rušje in preplezamo nekaj lažjih pečin. Zahtevnejša mesta so zavarovana z jeklenico. Pogledi na levo vseskozi uhajajo na gore nad Belim potokom, ki so z vsakim korakom bolj nazorno postavijo na ogled.
Strma pot nas pripelje do razpela na drevesu, višje pa dosežemo vršič 
s katerega se ob jeklenici spustimo do škrbine, kjer opazimo spominsko ploščo. Do škrbine lahko pridemo tudi z vzhodne strani. V tem primeru s turo začnemo v Rablju, pot pa ima enako številko kot tista iz Jezerske doline. Kogar mika grapa, ki se spušča s škrbine in je lepo vidna s poti na Lepo glavo, naj se je loti – s primerno opremo seveda – spomladi, ko je v njej še sneg. Kasneje je treba plezati čez skoke, ki niso najlažji.
Nad škrbino zagledamo velik italijanski napis imena naše gore ( Cima delle 
Cegne) in zahtevnost pristopa na vrh (II). No, resnici na ljubo je dvojke bore malo – morda začetek nad škrbino – sicer se je zanjo treba – cinično rečeno – izgubiti, kar pa je ob obilici redečih krogcev zelo težko. Ko višje s skal prestopimo na travo, je potka vedno lažje sledljiva, greben pa na nekaterih mestih izpostavljen. Izurjenim gornikom vzpon ne bo povzročal težav. Če bi primerjal s katerim od naših vrhov, je zahtevnost vršnega dela podobna zadnjemu grebenskemu delu vzpona na Malo Martuljško Ponco, kjer pa nas seveda ne pričakajo markacije in tudi zelenjava ne.
Za konec. Morda se vendarle ni preveč dobro zanašati na moje ocene in 
primerjave težavnosti. Visoka polica je bila namreč najin zadnji dvatisočak v tednu, ki sva ga preživela v Zahodnih Julijcih. Začelo se je z Dvema špicama in Piparji, nadaljevalo z Poliškimi Špiki, Višem in Visoko Belo špico. Slednja lepotica je verjetno veliko prispevala k temu, da sem morebiti pri Veliki polici s pisanjem malo prelahko zastavil …
Srečno, Zahodni Julijci! Kmalu se spet vidimo!