Primorski dnevnik: Društvo ekstremnih športov (DEŠ) praznuje desetletnico delovanja
Šempetrski plezalni poligon se ponaša z 31.000 registriranimi obiskovalci - Plezanje možno vsak dan od ponedeljka do petka med 17.30 in 21.30.
Tisoč kvadratnih metrov plezalnih površin, 10.000 pisanih oprimkov, 31.000 registriranih obiskovalcev, tečaji plezanja za odrasle in otroke, filmske projekcije, plezalne tekme, druženja, alpinistična predavanja in, ne nazadnje, zgolj simbolična vstopnina. To je ponudba šempetrskega plezalnega centra, s katerim upravlja Društvo ekstremnih športov (DEŠ), ki letos praznuje svojo desetletnico delovanja.
Kako je športnemu objektu v Šempetru pri Gorici uspelo izstopiti iz povprečja in postati dobro obiskana plezalna dvorana, ki ji ni para daleč naokrog? Odgovor na vprašanje tiči v svojstveni viziji prostovoljskega dela, prepletenega z rekom: kjer je volja, je pot. »Že res, da nas je Občina Sempeter-Vrtojba podprla s prispevkom. Mi pa smo občini dokazali, da mislimo resno, da smo zagnani in pripravljeni marsikaj narediti. To pa seveda po naši zamisli in po pravilih, ki jih mi določimo,« pravi sedemintridesetletni socialni delavec Andrej Čotar, ki je obenem tudi predsednik društva DEŠ. V društvu, ki za poslanstvo ima širjenje plezalne kulture med mladimi, so prepričani, da je športno plezanje dobra rekreacija, tako za dekleta kot za fante, saj krepi gibčnost, koordinacijo, koncentracijo in moč. »Nogomet lahko treniraš dvajset let pa ne boš nikoli v reprezentanci. Pri plezanju pa je napredek, na osebni ravni, vedno zaznaven,« ugotavlja Čotar.
»Žur« je bil odskočna deska
Ideja je dozorela pred desetimi leti, ko se je skupinica ljubiteljev športnega plezanja iz različnih vetrov začela zbirati v hali šempetrskega Hit šport centra, kjer je bila na razpolago manjša plezalna stena. »Kmalu smo sklenili, da druženja uokvirimo še v statutarno ureditev: društvo smo ustanovili leta 2004. Debitantska prireditev je bila velika mladinska zabava, ki smo jo priredili v sodelovanju z Občino Šempeter-Vrtojba ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo,« razlaga Čotar, ki se še spominja takratnega celodnevnega praznovanja, od prikazovanja raznoraznih ekstremnih športov do odmevnega večernega rock koncerta. Zatem je kmalu prišlo do nepričakovanega dogodka: zaradi posledic požara v šempetrskem Hit šport centru so bili DEŠ-ovci primorani objekt zapustiti. Manjšo plezalno steno so si uredili v garažnih prostorih, ki jih je odstopila Osnovna šola Ivana Roba v Šempetru. »Takoj smo razumeli, da ima lokacija - strop sega deset metrov v višino - potencial za razvoj v pravo plezalno dvorano. Izdelali smo osnutek načrta ter zamisel zlili v projektno poročilo, ki smo ga izročili pristojnim občinskim uradom. Kmalu je prišla razveseljiva novica: Občina Šempeter-Vrtojba nam je za izgradnjo objekta dodelila denarni vložek v višini sto tisoč evrov,« razlaga Čotar in dodaja: »Načrt nam je, po izračunu nosilnosti in stabilnosti, odobril tudi gradbenik s tehničnim prevzemom. Garaža se je kmalu spremenila v delovišče. V celotni strukturi je umeščenih dvajset ton železa in deset ton lesenih panojev. Celotno montažno delo smo opravili sami,« poudarja Čotar. Šempetrska plezalna stena je svoja vrata javnosti dokončno odprla leta 2011. Danes je v njej plezanje možno vsak dan od ponedeljka do petka med 17.30 in 21.30.
Ostajajo prostovoljci
V šempetrski objekt zahajajo mnogi posamezniki in številne organizirane skupine. Na previsih se urijo tako gasilske enote kot tudi člani Civilne zaščite. Telovadnice pa se, poleg planinskih društev, poslužujejo tudi pacienti Splošne bolnišnice Nova Gorica, saj je plezanje lahko tudi primerna rehabilitacijska vadba. »Glede na povpraševanje bi svojo dejavnost lahko preusmerili v posel in se šli komercialo. Vedeti je treba, da mora v tovrstnih plezalnih središčih v Ljubljani ali Trstu obiskovalec za vstop v telovadnico odšteti tudi do deset evrov. Mi pa navkljub težavam z društvenim proračunom od prostovoljstva ne odstopamo. Obiskovalcem nudimo zastonj celotno plezalno opremo,« poudarja sogovorec. Da telovadnica obratuje v najboljšem redu, skrbi osem društvenih članov ter številni prijatelji, ki so pripravljeni iz ljubezni do plezanja in vrstniškega druženja dati svoj doprinos. »Pri občasnih čistilnih akcijah nam na pomoč priskočijo tudi italijansko govoreči plezalci iz sosednje Gorice, ki so naši redni gostje. Imamo pa tudi dekleta, ki vodijo skupne razgibalne vaje,« pravi Čotar. Ob vpisu mesečnega abonmaja lahko obiskovalci plezajo tudi pod vodstvom društvenih inštruktorjev, ki so se v okviru Planinske zveze Slovenije izšolali v športnem plezanju.
Vlaganje v plezalno kulturo
Manjšo plezalno steno so nedavno na pobudo goriške občinske uprave in planinskega združenja CAI odprli tudi v športni dvorani Pala Brumatti v Podgori. Čotar telovadnice ni še osebno obiskal, na podlagi svojih izkušenj pa lahko pove, da »fizična postavitev plezalne stene še ne pomeni, da si pričel vlagati v plezalno kulturo. V Avstriji na primer vsak šolski objekt razpolaga s plezalno steno. Učni načrti bi morali predvidevati, da vsak osnovnošolski otrok v okviru športne vzgoje spoznava najrazličnejše gibalne veščine, med katere sodi tudi plezanje.«
Za uspešno upravljanje s poligonom, meni Čotar, je treba poznati še nekaj ključnih »skrivnosti«: od nenehnega spreminjanja in stopnjevanja težavnostnih stopenj smeri do ponujanja najrazličnejših dodatnih vsebin. Skratka, treba je ustvariti »plezalno vročico«, ki bo prevzela in pritegnila nove navdušence. (vas)