Borut Peršolja: Argentina je za Brazilijo druga največja na južnoameriški celini in osma najprostranejša država na svetu. Proti jugu se zoži, svoje neskončne ravnine pa visoko zgosti v nagubano površje Patagonije in Ognjene dežele.
Prebivalstvo se v obeh pokrajinah zredči, zato pa je kakovost njihovega življenja nedosegljiva. Največje sklenjeno območje ledenikov na kopnem, raznovrstnost živalstva in izjemna prilagojenost rastja na trde življenjske razmere odsevajo tudi v spokojnem značaju ljudi. Tudi na jugu so zavedni Argentinci, tako kot tisti v severovzhodni pokrajini Misiones. Vmes pa je nekaj tisoč kilometrov razlik.
Vsem na očeh, a težko prehoden – ledenik Perito Moreno
Stojim ob laguni Nimez, ki je del jezera Argentina v Patagoniji. Vhodna hiška, kjer je blagajna in informacijska točka naravnega rezervata za ptice, je poplavljena. Pod vodo so tudi lesene poti, ki vodijo do oglaševanih osemdesetih različnih vrst ptic. Če je v vodi raztopljena vsa pokrajina, pa so ptice najobčutljivejši kazalec pokrajinskega ravnovesja. Ko je v zraku kaj narobe, se umaknejo, sicer pa sledijo neprekosljivemu selitvenemu nagonu. Veliko število ptic na kupu lahko pomeni samo eno: vse je v najlepšem redu. Pa ni bilo čisto tako. Ko sem tik pred odhodom v Argentino na spletu bral zadnje, a še sveže zapiske obiskovalcev lagune, so ti navdušeno poročali o ognjevitosti plamencev, gizdavosti črnovratih labodov, dolgokljunih ibisih in zdolgočasenih racah, ki tukaj uživajo svoj mir. A tiha voda raztopljenih ledenikov se je očitno medtem dvignila do ravni, ki vzbuja začudenje tudi med okoliškimi prebivalci.
Sto metrov stran živi družina Gril – Nevenka, Franci in njuna dveletna hči Milena. Pred nekaj leti so se preselili iz prekipevajočega Buenos Airesa, ki je eno od zatočišč argentinskih Slovencev. Vsi odlično govorijo slovensko, družinsko govorico pa so izpopolnili v slovenskih šolah. Ko ju sprašujem, ali jima v mladostniškem obdobju ni bilo težko žrtvovati vseh sobot za učenje slovenskega jezika v okviru društva Zedinjena Slovenija, se nasmejeta. »Mladost je tudi tukaj radoživa in igriva. Starši pa so vedeli, da je to koristna obveza, ki bo z leti prerasla v nekaj več,« pojasnjuje Nevenka. Oba sta pred leti že bila v Sloveniji, zapomnila sta si številne podrobnosti, a vsega ne bi ohranjala v živem spominu brez iskrene srčnosti in čuteče narodne zavesti.
Tekst in foto: Borut Peršolja
Celotno besedilo in članek iz junijske številke revije GEA sta dostopna na spletniku Razgledi >>>