Večer, 11.11.04 – Jože Praprotnik: Prijetno toploto pozne jeseni bomo našli v strminah med Hruško planino in planino Dovške Rožce
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Prečenja pod Dovško Babo
Hoje po cesti in kolovozu do planine je za dobri dve uri, vse hoje je za pet, šest ur
Hlad in megla v dolinah nas ženeta na sončna pobočja. Prijetno toploto pozne jeseni bomo našli v strminah med Hruško planino in planino Dovške Rožce.
Že Dovje in Mojstrana sta kot dan in noč v prihajajočem letnem času. Dovje leži ob južnem predgorju Karavank, Mojstrana pa ob hladni Savi in se stiska v senci Grančiša. In višje gori je razlika še očitnejša, zato se zapeljimo še delček poti z avtom. Pozimi imenitna sankaška proga je tista cesta, ki se iz vasi Dovje zlagoma vije v pobočje, na desno mimo male vodne elektrarne Mlince in levega odcepa planinske poti na Babo prav do potoka Presušnika, kjer se ostro v levo odcepi cesta, ki vodi do planine Dovške Rožce, naravnost naprej pa je prav lepa cesta, ki skozi pobočja pod Golico pelje celo do Planice pod Golico. Na tem križišču pustimo avto in se napotimo po cesti naravnost čez potok Presušnik in zlagoma navzgor, potem pa levo navzdol, vse do levega odcepa strmega kolovoza, po katerem pridemo na prostrano Hruševsko ali, na nekaterih kartah, Hruško planino (po vasi Hrušica nad Jesenicami), okoli 1400 metrov visoko. Te hoje po cesti in kolovozu do planine bo kar za dobri dve uri, a trud se obrestuje. Prostrana, travnata, razgledna planina s pogledi na Golico in na karavanški greben pa koča in izvir dobre vode. Od tod naprej so bile nekdaj, ko so pastirji še obiskovali "majerice" na sosednjih planinah, kot na primer na Jeseniški planini desno ali na Dovški Babi levo, shojene lepe steze, zdaj pa označena pot vodi le zgoraj po grebenu, tu spodaj pa je sprva potrebno nekaj iskanja, dokler ne najdemo tiste prave planšarske, zdaj lovske steze, ki prečka ta strma pobočja, kjer se mimogrede lahko lepo zaplezamo v kakšno skalnato past. Zato previdnost ne bo odveč, še sploh, če vreme ni stanovitno ali če se privleče megla. S planine zavijemo levo, kjer povprek vodi prav lepa steza, ki pa se na koncu planine konča. Stezo najdemo v gozdnatem bregu desno in potem gre nekaj časa v okljukih lepo navzgor skozi gozd, potem je izrazite poti nenadoma spet konec. Zdaj v vodoravni liniji prečimo gozdnat breg levo in na skrajnem grebenu naletimo na lovsko stezico in celo iz smrekovih debelc zgrajeno ograjico. Se pravi, da gre s planine spodaj bržkone prava steza levo in potem po tem grebenu navzgor. Ta izpostavljeni greben je tudi lepo razgledišče. Od tod naprej je pot lepo vdelana v strmino. Vidi se, da so si nekdaj dali obilo opravka z njo, a so jo vkopali v pobočje in še zdaj, po desetletjih, nemara stoletju, kljubuje zobu časa. Pod nami se pojavijo skalnati previsi, pečine, a tudi navzgor do grebena je eno samo krušljivo pečevje. Se pravi, da so našli pravšnje prehode, ki se vlečejo prav do planine Dovške Rožce, pod 1891 metrov visoko Babo. Od tod je lep pogled proti Kepi, še lepši pa preko doline na Julijce. Na planini je obnovljen stan, tja gor pa radi pritiskajo na pedala gorski kolesarji. Pot nadaljujemo po stezi, ki vodi navzdol in spodaj, pod pašnikom, zavije desno v gozd. Spust se konča na cesti, a jo po dobrih sto metrih zapustimo, ker označena pot vodi desno in se pod Belo pečjo spusti preko melišča še bolj desno, dokler spodaj ne pridemo na cesto, ki nas levo pripelje preko planine Ravne do avtomobila. Označena pot vodi po planinah in skozi gozd navzdol vse do na začetku omenjene elektrarne Mlinca tik nad vasjo Dovje. Vse hoje je za pet, šest ur.
Jože Praprotnik