Matjaž Čuk: 20. oktobra 2012, etapa Kara Bazaar (870 m) - Kanebas (1015 m)
Vodič je hotel, da gremo z avtobusom ... Le kateri norec hodi po cesti?
Danes začnemo bolj zgodaj.
Pot bo napornejša in bolj vroča kot včeraj, saj moramo tudi navzgor. Vodič je že malo boljše volje. Zdi se mi, da je vsaj malce pozabil na tisti svoj nesrečni telefon.
Jutranja hoja je romantična. V prijetnem hladu in zadnjih meglicah, ki jih vsrkavajo sončni žarki, hodimo ob reki mimo številnih hiš. Opazujem jutranji utrip. Ljudje tu vstajajo zgodaj. Nekateri pometajo dvorišče, si umivajo zobe, drugi preprosto uživajo prvo jutranjo toploto na klopi pred hišo. Pozdravim ali celo pomežiknem kaki luštni mladenki, ki razčesava svoje dolge črne lase. Za vsakim ovinkom je kaj novega. Skratka, prijetno in prav nič dolgočasno.
Po dveh urah smo v malem mestecu Karbang. Tu je razpotje. Glavna dolina vodi v Tansen ter naprej v veliko mesto Butwal na jugu, v nepalskem Teraju. Mi pa zavijemo levo na široko makadamsko cesto, ki pelje navzgor. Romantike je v trenutku konec. Dolge vijuge se vijejo daleč po pobočju. Potne kaplje se zbirajo na čelu, vedno več jih je. Najprej le kapljajo, nato tečejo. Ni oblakov, ni sence, je le naš prijatelj sonce, ki dela z vso močjo in se trudi, kolikor se more. In široka makadamska cesta, ki nam pripelje nove prijatelje – avtobuse in džipe. Zaprašijo nas z vseh strani.
Ne, tole danes pa res ni užitek. Vedel sem, da bo prišel tudi kakšen tak dan, zato vdano prenašam to trpljenje. Zdi se mi, da se nam z avtobusov smejijo. Le kateri norec hodi po cesti, če se lahko pelje? In kot nalašč ni ne hiš, ne vasi - le ta dolgočasna, puščobna, mračna cesta ...
Po skoraj štirih urah hoje iz mesta Karbang le zagledamo vas. Poln "kufer" imam vsega, želim si čim prej končati današnji moreč dan. Žal ima vas napako, cesta vodi levo, vas pa je daleč proč od nje, na desni strani reke.
Mimo pride domačin.
Ali se da prespati v tej vasi? vpraša vodič.
Ne, v vasi ni hotelov. Pojdite po cesti in čez eno uro boste našli prvi hotel. je odgovor prijaznega domačina.
Še eno uro v tej vročini!? glasno zavzdihnem.
Sedimo nad reko in ne vemo kaj bi.
Kaj bomo naredili? po dolgi tišini vpraša vodič.
Če mene vprašaš, se mi v osmih letih še ni zgodilo, da ne bi uspel v nepalski vasi dobiti prenočišča! odgovorim.
Spodaj v vasi ni hotelov, je rekel domačin. ponovi vodič.
Skomignem z rameni.
Gremo! odloči vodič.
In smo šli. Tam, kjer je domačin trdil, da ni hotelov smo našli prenočišče v prvi hiši, kjer smo vprašali ... Ne sprašuj – poskusi, verjemi in boš uspel. Tako je to v Nepalu, v deželi gostoljubnih ljudi.
Popoldne izkoristim toploto sončnih žarkov. Umijem se in operem nekaj cunj. Nato počivam. Hrana mi vedno manj diši. To me skrbi. Ni več volčje lakote, ki sem jo čutil v prvem mesecu in pol. Predvsem večerje so problem. Vodiču moram naročiti naj mi dajo manj riža. Luknja med mojim trebuhom in hlačami je vsak dan večja.
Zvečer me vodič preseneti z izjavo, da bomo šli jutri z avtobusom. Da tole danes je pa preseglo vse meje – tu ne hodi peš nihče, ne vidiš ničesar, smejijo se ti in ves si zaprašen!
Ne vem, če je mislil resno, ampak izgledalo je tako.
Razložim mu, zakaj sem prišel letos v Nepal – da vožnja z vozilom pomeni konec moje poti in da bova morala prestati še veliko takšnih psihičnih preizkušenj, če želiva priti do konca. In konec koncev, da tudi meni ni lahko ...
Hoja 6 ur. Vreme sončno, cel dan vroče. Temperatura zunaj 21,3 °C, v sobi 23,1 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Kanebas (1015 m).
Matjaž Čuk