Delo, Sobotna priloga, Prejeli smo - Robert Rot: V Bovcu je problematika licenc aktualna zadnjih 23 let ...
V Bovcu je problematika licenc aktualna zadnjih 23 let.Stanje poznam kot alpinist, alpinistični inštruktor, reševalec iz vode, z vodenjem kanjoninga sem se aktivno ukvarjal 15 let, večinoma sem vodil težje kanjone, na trgu bovškega turizma prisoten od začetka kot izvajalec, fizični delavec, ki je šel na pot profesionalca, ker je le to trajnostno, kvalitetno in zakonito.
Dejstva so zanimiva. Agencije, posamezniki, zadruge, LTO in občina Bovec kot krovna organizacija po letu 1990 oglašujejo športne aktivnosti kot so kanjoning, športno plezanje, gorništvo, jamarstvo, ferate, plezanje zaledenelih slapov, turno smučanje, smučanje izven urejenih prog. Te dejavnosti izvajajo t.i. vodniki. Večino teh dejavnosti urejata Zakon o športu in Zakon o gorskih vodnikih. Za naštete dejavnosti v Bovcu (razen moje malenkosti) ni vodnikov. Ni! Niti za jamarstvo, niti za vodenje ferat, niti za smučanje izven urejenih prog, niti za gorniške dejavnosti, niti za kanjoning ali soteskanje.
Kot eden prvih, ki je začel leta 1990 izvajati kanjoning komercialno, sem na problematiko pomanjkanja znanja in ustreznih licenc pri »vodnikih« opozarjal od vsega začetka. Najprej sem težil k temu, da bi imeli vodniki vsaj naziv alpinist, potem inštruktor alpinizma, potem … Potem se je dejavnost razmahnila in posamezniki so se uporabe osmice (zastarel pripomoček za spuščanje) naučili pri znancih ali s pomočjo kakšnega prospekta. S to osmico in omenjenim znanjem sedaj že 20 let po kanjonih spuščajo ljudi. Za denar.
Teh posameznikov – samoukov je bilo vedno več, bili so in so še nekakšni supermeni, ponavadi izvajajo več dejavnosti, katere obvladajo v stilu »šišamo, brijamo, vadimo zube«. Pri ponudbi kanjoninga ali soteskanja, športnega plezanja ali vodenja ferat na trgu bovškega turizma tako nastopa Janez, ki gre dopoldne malo na raft, popoldne pelje ljudi v Sušec (kanjoning), pod večer pa tako, mimogrede, igra vodnika v lokalnem plezališču. Lastnika agencije ta Janez ne stane (skoraj) nič, ker v njegovo izobraževanje ni vložil (skoraj) niti dinarja, niti tolarja niti evra. Licence za Sušec seveda ne rabi, športno plezanje, jamarstvo, turno smučanje, vodenje ferat, no, ne bodimo malenkostni …
Ker pa je te dejavnosti in izvajalce treba legalizirati, se pri »modrih glavah« pojavi ideja o lokalnem šolanju. Po 20 letih in potem, ko se ugotovi, da kanjoning predstavlja velik del zaslužka. Za potrebe trga. Lokalnega. Šolanje za vodnike v Sušcu. Sestavi se program, sodelujejo pa mednarodno priznani strokovnjaki???
Izvajanje šolanja na lokalni ravni, s t. i. strokovnjaki na kakršnem koli področju je smešno. In zopet slaba reklama za Bovec. Ali pa ponovno vabilo tujcem, naj pridejo v ponorelo džunglo adrenalina, kjer vsak lahko počne vse.
Delo z ljudmi v situacijah, ki so pri t. i. adrenalinskih športih prisotne, zahteva brezhibno uporabo tehnike in ustrezno psihofizicno kondicijo. Potrebna je licenca, izvajanje dejavnosti v skladu z zakoni. Potrebno je šolanje, ki mora biti na ustreznem nivoju. To pa stane.
2500 evrov vodnik kanjoninga vrne agenciji v podaljšanem vikendu (cena kanjoninga se giblje od 40 do 120 EUR), kanjoning predstavlja velik del turistične ponudbe, torej šolanje niti ni tako drago.
Šolanje za gorske vodnike traja 4 leta, stane cca. 10 tisoč evrov, še prej pa se je treba nekaj let zelo aktivno ukvarjati z alpinizmom. Učitelj smučanja se šola dve sezoni, šolanje stane cca 1500 EUR. Učitelj kajaka se šola dve sezoni, stvar pa ga stane slabih 2000 EUR. Za vsako leto je treba potem imeti potrjeno licenco, plačati članarino …
V Bovcu so stvari kaotične, dogajajo se nesreče, tujci v stilu neokolonializma izkoriščajo tako stanje, reko Sočo in druge naravne poligone, vsi delajo vse, ladja pa tone. Minister Gregor pa nič. Nikakor.
Župan je s podporo v. d. direktorice LTO pozval državne inštitucije, da to stanje blagoslovijo. Da lahko kanjoning izvajajo vodniki z ulice. To naj bi bili domačini, ki poznajo, baje, vsak kamen v soteskah. Potem so pač lahko ribiči ali izdelovalci verižic iz kamnov, ne morejo pa za denar voditi ljudi v kanjonih, jamah, po gorah.
In ne gre samo za kanjoning. Kaotično stanje je enako na področju jamarstva, športnega plezanja, gorništva, vodenja ferat, plezanja po zaledenelih slapovih, smučanja izven urejenih prog …
Mogoče pa bi na ustrezno ministrstvo posredovali prošnjo še za kakšno lokalno licenco ali kar za lokalni vozniški izpit. Za relacijo Žaga–Bovec, recimo. Seveda bi veljal samo poleti, čez dan in v dobrem vremenu. Zato pa bi bil cenejši in dostopnejši. Varnosti, absolutne, – tako nekateri – pa ne zagotavlja niti tisti pravi. Izpit ali licenca.
In še nekaj, kar vsi pozabljajo, ne gre za izpit za avto. Gre za izpit za vozilo z več potniki, ki prevoz plačajo. Za vozilo, ki včasih prevaža tudi otroke.
Seveda, tujina. Mogoče bi pristojni lahko pogledali še kam drugam kot na Rab ali v Prijedor. V kraje, kjer se dogajajo podobne aktivnosti. Kam v Alpe. Tam, recimo v Zermatu, Cortini, Chamonixu ali Obersdorfu slovenski gorski vodnik, učitelj kajaka ali učitelj smučanja lahko dela nemoteno. Kot tujec. Samo ustrezno licenco mora imeti. In mislim, da se podobnim, kot naj bi bila tista za Sušec lahko in upravičeno smeje cel svet.
Najprej je treba pač pomesti pred svojim pragom in narediti red v lastni hiši. ¾
Robert Rot, gorski vodnik z mednarodno licenco,
predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije