Dnevnik - Miran Šubic: Triglavski narodni park je območje, kjer naj bi ljudje sobivali z naravo in jo ohranjali čim bolj nedotaknjeno. Obenem pa naj bi skrbeli za kulturno in zgodovinsko dediščino ter veselo in srečno živeli, ker imajo pač to srečo, da prebivajo v "raju pod Triglavom".
Ker sta v prejšnjem odstavku ključni besedici "naj bi", je dosedanji obstoj Triglavskega narodnega parka tudi zgodba o nezadovoljstvu, kako so ljudje drugim ljudem uredili življenje in omogočili razvoj. Kajti Bohinjci (kot eni najbolj tipičnih prebivalcev TNP) nočejo biti v rezervatu, kjer bi coklali v starih obuvalih, pasli živino, kuhali v kotličih in bili "na ogled" obiskovalcem, če malo posplošimo.
Od začetka parka je čas tekel, zakon pa se ni spremenil. Zdaj država tretjič poskuša ujeti čas v park in park v čas. Če nikdar ni bilo dvoma, da si vsi želimo pod Triglavom ohraniti naravne lepote in vso našo dediščino, so se vedno kresala mnenja o tem, kako to storiti: z razvojem na moderen način, s priznavanjem zakonitosti časa ali predvsem z omejevanjem vseh pridobitev, ki jih prinaša čas. Izpostavila so se nenadoma ključna, populistična, tudi demagoška vprašanja: ali lahko snežni topovi bruhajo na Voglu, ali lahko na jezerski obali v Bohinju zgradijo še kak hotel in ali je Pokljuko mogoče urediti za vikendaše, turizem in - medvede? Park upravlja javni zavod, nekakšen talec nedorečene, zastarele zakonodaje.
Gre za ustanovo, ki ji strokovnosti in prizadevanj za ohranitev okolja in dediščine res ne gre očitati. Ker pa je udeležena tudi pri različnih normativnih ukrepih in zlasti pri posegih v prostor, je za številne postala osovražena nazadnjaška tvorba, ki onemogoča gradnje, posel, boljše življenje. Paradoks: od države izbran varuh parka je trn v peti tistim, ki v njem živijo!? Prav nesposobnost sprejetja modernega zakona jih je potisnila v to nehvaležno vlogo. Največji zagovorniki tistega, kar nam je pod Triglavom še ostalo, navadno ne živijo v samem parku. Pa ne da bi jim zaradi tega kdo odrekal legitimnost, le delitev na "tiste iz Ljubljane" in na "avtohtone domačine" je bila do zdaj vedno dobra tudi za nemočno priznanje: ne znamo, nočemo, ne zmoremo urediti Triglavskega narodnega parka "po meri človeka in narave". Zdaj je slovenska vlada znova pognala postopek, ki bo zdramil vse, ki jim - in to je zagotovo ena najboljših lastnosti - za park ni vseeno.
Zato sta ključni dve stvari - ali bodo skrajna stališča na koncu ostala na dveh polih, zakonu pa bo uspelo ujeti "pravo mero" ali pa se bo vse skupaj končalo tako kot najmanj dvakrat do zdaj: predlog v predal, ljudje bodo že kako, narava pa je tako ali tako od vseh in večna. Sprejemanje zakona o Triglavskem narodnem parku bo tako znova zrelostni izpit za stroko (vseh vrst, vseh usmeritev), za prebivalce (vseh krajev, vseh starosti) in tudi za politiko. Kadar je namreč slednja preveč očitno posegla med planike in planšarje, med gradbene načrte in podjetniške zamisli v okvirih parka, se je vse še bolj sfižilo. Triglavski park zdaj ne potrebuje ne levih ne desnih ne ognjevitih varuhov narave ne brezobzirne logike kapitala - potrebuje silno natančno tehtnico ravnovesja med ljudmi in okoljem, v katerem živijo in mu država daje poseben pomen. Na to tehtnico bo treba dodajati in odvzemati z alkimistično spretnostjo. Kajti za ene je premik na eno stran lahko raj, za druge pa pekel pod Triglavom. Če bo zakon o Triglavskem narodnem parku sprejet, bo to najlepši dokaz, da stene Triglava na krik vrnejo odmev in da ljudje drug drugega še poslušamo. Bolje bo ljudem in narava si bo oddahnila. Samo za to tudi gre.
Miran Šubic