Večer, 18.05.2005, Narava, gore in ljudje: Proti Strunjanu ni kakšnih dobrih bližnjic in če niste iznajdljivi, jo boste morali mahniti kar po asfaltu
Manj znano nad Portorožem
S Prevala na Beli Križ
Proti Strunjanui ni kakšnih dobrih bližnjic in če niste iznajdljivi, jo boste morali mahniti kar po asfaltu
Lep pogled na portoroško obalo se nam odpre, če se napotimo na grič s formo vivo nad lucijskim kampom, še mnogo lepši pa malodane s ptičje perspektive s slemena med portoroškim in strunjanskim zalivom.
V teh majskih dneh, ko je Portorož poln turistov in avtomobilov ter se med zmešnjavo hrupa mešajo predirljivi zvoki motorjev, človeka kaj hitro prime hribotožje. Potem posedaš na obali in se sprašuješ, kaj neki je tam zgoraj ali kako se to mravljišče vidi od tam. In ne mine več veliko časa, da začneš iskati pot na to sleme.
Pa sploh ni preprosto in še na turistični karti Pirana, Kopra in Izole z vrisanimi potmi po slovenski Istri ni vpisano in narisano vse tisto, kar najdeš v naravi. Do Prevala (90 m), pravzaprav semaforiziranega križišča nad Portorožem, kjer se cesta v ovinkih spušča proti Strunjanu, v resnici ni kakšnih dobrih bližnjic in če niste iznajdljivi, jo boste morali mahniti kar po cesti iz Portoroža pa po ovinkih navzgor do odcepa ceste na Beli Križ in Piran ter od tod desno po dolgem ravnem in zelo prometnem odseku do semaforja na že omenjenem Prevalu ali sedlu. Nekako na polovici tega ravnega odseka zavije levo v breg precej strma cesta, ki se vije skozi oljčne nasade in s katere so prav lepi pogledi. Precej višje zgoraj zavije en krak ceste v desno in se med novimi hišicami kmalu konča. Če se vrnemo nekoliko nazaj, bomo desno opazili staro betonsko pot, ki se ob neki povsem novi hiši konča. Če nekoliko podrobneje pogledate, boste opazili, da se za to novogradnjo nadaljuje kolovoz, ki v levo preči pobočje, tudi nekoliko navzdol, vendar polagoma navzgor, dokler že precej blizu Belega Križa ne pridete na asfaltirano, a ozko cesto. Prehod na to cesto si zapomnimo, saj bomo do sem prišli tudi po slemenski cesti od Prevala. Če se nismo odločili za to bližnjico, lahko spodaj po ravnem odseku glavne ceste iz Portoroža nadaljujemo vse do semaforja, potem pa tik pred njim levo po cestici, ki se polagoma dviga skozi najmirnejše zaledje Portoroža.
To precej razloženo naselje z nekaj malega kmetij z oljkami in na katerih najpogosteje pridelujejo zelenjavo, pa nekaj novih hiš, se imenuje Šentjane, kar pa ni označeno na karti, kar človeka nekoliko zbega. Od Prevala pa skoraj do Belega Križa je pred nami dobra dva kilometra slemenske panoramske razgledne ceste. Ko se začenja cesta spuščati proti Belem Križu, zavije ostro desno, in če smo prej pogledovali na Piranski zaliv, zdaj pogledujemo na strunjanski, in če je po burji tudi prek Tržaškega zaliva na Julijce ter hribe vse do Nanosa in bolj desno celo do Slavnika. Ker smo še precej visoko in so razgledi resnično imenitni, iščemo motive za fotografiranje. Če med zgledno urejenimi vrtovi najdemo stezo, bomo prišli prav nad zelo strmi rob, pod katerim bomo daleč spodaj opazili sladkovodno jezerce v Fjesi in tudi piransko trdnjavo nad njim. Po teh robovih se da kar lepo napredovati, saj smo zdaj kakšnih 200 metrov visoko. S Šentjan vodi nekaj prvih strmih planinskih poti v Pacug in Strunjan. Ko si človek vse to dodobra nagleda in vtisne v spomin, se vrne na cesto, ki se skozi Beli Križ spušča v Piran, da se pred samim spustom k cerkvi sv. Jurija z bližnjimi razgledi na Tartinijev trg povzpne še na trdnjavo, ki je v starih časih branila Piran pred Turki. S tiste strani, kjer so se nekdaj zaman zaletavali Turki in si razbijali betice ob trdnem obzidju, pogledujemo prek nogometnega igrišča proti Šentjanam in celini, na drugi strani pa je ves Piran kot na dlani, levo pa Piranski zaliv s savudrijskim polotokom. Če smo opravili vso to imenitno pot po bližnjem portoroškem zaledju, smo si zaslužili imenitno kavo v Kafe teatru, za moje pojme najlepšem "kofetarskem" lokalu v Piranu, starinsko opremljenem, dihajočem po časih, ki so davno minili. Če se vračamo v Portorož mimo Bernardina, bomo za vso pot s fotografiranjem in počitkom porabili štiri do pet ur.
Jože Praprotnik