Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Svet med Stolom, Vrtačo in Begunjščico ves utripa in brni od Jalnovega pripovedovanja.
| |
 |
|
| |
Daleč na jug se razprostrejo obzorja iz zatrepa Suhega ruševja. (Foto: Mitja Košir) |
|
In od vznemirljivih zgodb, saj je to tudi svet, iz katerega je zrasla literarna podoba Ovčarja Marka, ob njej pa še pisateljski dotik vrste drugih, v zgodovino in narodovo kulturno zavest zapisanih velikih osebnosti, ki imajo tam spodaj, med Begunjami, Rodinami, Doslovčami, Breznico, Vrbo in Žirovnico svoje resnične korenine, od Ribčevega (Prešernovega) Franceta in Ovsenikovega (Čopovega) Matije do Kuharjevega (Janševega Antona) Toneja. Vsak je odigral svojo in po svoje opazno vlogo v Jalnovi veliki zgodbi o Vozarjih.
Takrat ko so Gorenjci še z obloženimi parizarji vozarili med Trstom in Dunajem, premagujoč ljubeljske strmine, ko je o predoru pod njim sanjaril le stari Valvasor, sta bila dolinski in gorski svet še tesno povezana in odvisna drug od drugega. Na ravnem je rasla hrana, ki jo je dajala zemlja, v gorah pa so se pasli tropi ovac in koz, tam so vsa poletja prežvekovale črede govedi in si silnih moči pridobivala krdela konj. Zelenica in nekoliko niže ležeča Smokuška planina sta središči tega sveta, prežetega z zgodovinsko in kulturno žlahtnostjo. Ta, nekoč zgolj pašni svet, kjer so morali pastirji krepko poprijemati, da so obranili svoje črede pred divjimi zvermi, je dandanes prepreden s smučinami in, s tržiške strani, opremljen z žičniškimi napravami, vendar pa nad Zelenico še vedno najdemo odmaknjene kotičke, kjer vladata mir in tišina.
Med Vrtačo in Možmi
Eno takšnih dragocenih zatočišč je krnica Suho ruševje, ki na svojem severnem robu, na sedelcu Žleb, zajedenem med Zelenjak in Vrtačo na zahodu in Palec na vzhodu, seže skoraj do dveh tisočakov. V krnico Suho ruševje označene poti ne sežejo, čeprav je tja gor moč slediti dobro vidni stezici, ki pripelje na Žleb, od tam pa morebitnega raziskovalca čakajo sama brezpotja. Na vrh Palca lahko po sledeh vseh, ki so tod hodili pred njim, spleza po lažjem, vendar sem ter tja kar vznemirljivo prepadnem pečevju, na razbitem in razlomljenem vrh Zelenjaka pa ga čaka večji plezalni zalogaj. Med ekskluzivne v tem koncu prav gotovo sodita vzpona na Vrtačo, tisti po jugovzhodnem grebenu čez Malo glavo in ta iz zatrepa Suhega ruševja po strmi grapi v vzhodni steni. Oba vzpona veljata za alpinistična, sicer lažje zvrsti, vendar toliko zahtevna, da vsekakor nista za vsakogar. Koga bo morda zamikalo spremstvo gorskega vodnika.
Toliko o Suhem ruševju in gorah nad njim nasploh. Povsem nekaj drugega je ta vznemirljiva krnica, ko jo prekrije snežna odeja. Takrat vsa ta pobočja pod Vrtačo, Zelenjakom, Palcem in grebenskimi stolpi Na Možeh postanejo eno samo valovito, sem ter tja tudi zelo strmo turnosmučarsko prizorišče, kakršnih v vseh Karavankah, ki sicer slovijo po tovrstni ponudbi, ni na pretek. Še posebno zato ne, ker se smuk izpod Vrtače (najboljši se spustijo tudi z njenega vrha po že omenjeni grapi) ali z Žleba ne konča na Zelenici, ampak se izteče šele na Ljubelju, seveda spodnji del lagodno, po urejenem smučišču. Je kot sladkorček na bogato obloženi turnosmučarski torti.
Smučarska pravljica
Označenih poti tukaj ni, kajti edine markacije z Zelenice sežejo daleč na zahod, pod Vrtačo in proti Stolu. V krnico Suho ruševje pripelje dobro uhojena, vendar neoznačena pot, zgoraj, v zatrepu pa sledimo le še na vse strani razpredenim sledovom človeških in živalskih nog. Pod Vrtačo, pod Zelenjak in na vrh Žleba, pod Palec visoko nad njim, na zaključni stolp dolgega, razbitega grebena Na Možeh (Možje). V kopnem je ves ta svet zelo priporočljiv izurjenim gornikom, kadar pa vsa ta pobočja prekrije sneg, se tukaj spogledamo s prelepo smučarsko pravljico. Dom na Zelenici (trenutno v obnavljanju) je priporočljivo višinsko izhodišče za vse naše dolinice in vrhove, siceršnji izhodišči pa sta na Ljubelju ali v Završnici. Poglejte tudi na zemljevid Stol in Begunjščica 1:25.000 in polistajte po knjigah Klemena Janše Karavanke (PZS, 2010), Stanka Klinarja 55-krat Karavanke (PZS, 2005) in Igorja Jenčič Turnosmučarski vodnik (Sidarta, 2002).
Mitja Košir