ProMo intervju, Davo Karničar: Smučanje za nastopaške fantine ali za prave gornike? V ledeni strmini moraš biti nežen in odločen, asociacija pomaga! Vsaka prekinitev skazi uspeh. Bolj od pomoči ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve.
Davo, uvoda ne bova delala, ti in tvoji dosežki so znani. Povej, kaj je smisel smučanja v gorah? Pogosto imamo priložnost videti freeride filme s skoki čez več desetmetrske stene, vijuganje pri polni hitrosti in, na drugi strani, utrujenega alpinističnega smučarja, ki nerodno poskakuje ali bočno drsi navzdol. Gre za isto stvar?
Smisel smučanja je peljati, kar ponuja zasnežena pokrajina. Freeride je zelo atraktivna oblika smučanja izven urejenih smučišč, kjer je dovolj pršiča, z zgolj nekaj sto metrov višinske razlike. Lahko pristopimo s helikopterjem ali naokrog. Tudi sam rad vriskam v pršiču, vendar me nekaj minutno uživanje ne izpolni. Nerodno pa poskakujejo tisti, ki so nevešči zahtevnosti situacije in imajo nezadostno tehnično znanje.
Smučanje ali alpinizem v domačih strminah?
Na Youtube lahko vidimo video smučanja po smeri Fritsch-Lindenbach v Grintovcu, ki ste ga z avtorji predstavili kot najbolj strmega in ekstremnega v Evropi. Nekateri komentarji so kar "sočni". Verjetno ne gre za hude poznavalce, a roko na srce, zavojev je bilo bolj malo. Je smiselno siliti s smučmi v tako strmino? Prihajam iz hribov in na smučanje gledam kot na alpinizem. Tako kot je smer treba preplezati, jo je treba tudi presmučati. Držim se načela, da to storim brez pomagal: cepina ali vrvi. To je zame psihična potrditev, da si upam.
Je kdo, ki bi to smer tekoče presmučal? Freeriderji vozijo vedno daljše odseke, ne gre več le za en skok in kup pršiča. To ni smer za freeride, preveč je ostrih prehodov, robov. Hitrost je tu nevarna.
Dolomiti ponujajo veliko, toda najboljše je bilo na Aljaski
Katero je pravzaprav tvoje najboljše smučanje? Mislim kompleksno, vključujoč zahtevnost višino, stil? »Naj« smučarija? Za opazovalčevo oko ali akterje, po lagodni ali doživljajski plati? Za razmazane in nastopaške fantine ali z vidika gorništva? Moja »naj« smučarija je Denali, 4000 m višinske razlike, težkega za vzorec, ostalo užitki na različnih strukturah snega.
In nasploh? Kako bi primerjal svoj pristop oz. način smučanja z velikimi klasiki ekstremnega smučanja, kot so Silvane Sudan, Jean Marc Boivin, mogoče Hans Kammerlander?
Zelo težko ocenim, razmere so spremenljive, poročanje velikokrat tendenciozno. Za območje Himalaje sem podobno vprašanje namenil g. Elizabeth Hawley. Odgovorila je, da si s prekinitvami večina ne dela skrbi in zato postavlja Annapurno in Everest v ospredje. Vemo za drzne smučarije, tudi Čarov in Tomazinev Gasherbrum. Dejavnost je vendar še premlada za neke dokončne ocene.
Everest 2000. Veliko dal in tudi kaj vzel.
Pisali smo o spustu z Manasluja, zopet se je odprlo vprašanje, kakšno smučanje ja pravo: prekinjeno ali neprekinjeno, s kisikom ali brez, z varovanjem ali ne. Če mene vprašaš, le da je s stilom ...
Seveda je stil odvisen od smučarskega znanja. Pomembno je, da smučamo, torej da ne uporabljamo pomagal, kot sta cepin ali vrv. Predvsem cepin pri borderjih in "štamfanje" pri smučarjih. Tudi meni je nelagodno za območja, kjer sem bil obupno počasen! Absolutno pa je treba »gorniško« to povedati. Stena (gora) je presmučana, ko je presmučana v celoti. Vsaka prekinitev, meter ali 500 metrov, prav vseeno, skazi uspeh, je le delna rešitev. Popolno pa je takrat, ko pride nekdo, ki je boljši od nas, je imel še boljše pogoje, uporablja primernejšo opremo.
Tvoj mogoče najbolj odmeven podvig je Sinji slap pod Češko kočo. Tu bi bolj kot o smučanju lahko govorili o padanju in pristajanju? Predpogoj je dovolj pršiča?
Sinji slap z vidika opravljene ture skoraj nič ne šteje, je freeride scena, le da gre za led in ne pršič. Najugodnejši je, ko po hitrem vremenskem preobratu zapade sneg in se lepi na led, takrat celo delno lahko kontroliramo hitrost padca oz. drsenja. Za zaustavitev ni pogoj pršič, je pa varneje. Kočljiv je spodnji skok, tu se doskoči na polico sredi sveče in če je preveč snega, se lahko splazi. Se mi je že zgodilo, da sem tistih 15-20 metrov s snegom vred odletel v žleb spodaj. Je atraktivno, doslej sem peljal čez osemkrat, razmere so bile različne. Zato lahko trdim, da je po doživljajski plati in z vidika gorniškega uspeha ta slap neprimerljiv s ponovitvijo smučanja Mlinarsko sedlo - Zgornje 
ravni, ki sta ga že davno zmogla Zaplotnik in Jamnik. Atraktivno je velikokrat zgolj opazovalcem všečno. Mi se moramo odločiti, zakaj smučamo v gorah!
Sinji slap - freeride pod Češko kočo.
Pri najtežjih spustih nisi uporabljal turne opreme, ampak alpsko. Zanesljiva vez, tekmovalni pancarji in predvsem prave slalomske smuči (dovolj trde, ustrezno nabrušene) - je to poenostavljeno rečeno, prava oprema?
Prava oprema za alpinistično smučanje se na veliko srečo zelo hitro izpopolnjuje. Tvoja trditev velja za obdobje devedesetih let. Turne smuči različnih dimenzij, trdot, upogljivosti in namembnosti so posledica ugotovljenega trenda perspektive smučarskega športa. Turni čevlji so ožji, da ne nasedajo na trdih strminah, nekoliko težji že nudijo oporo kot smučarski tekmovalni čevlji. Turne vezi so lažje od alpskih, kar nam ob pristopih veliko pomeni, moramo pa jih preizkusiti in jim zaupati. Rad pa opozorim, da ni primerno s povprečno opremo poizkušati smučati na zahtevnih pobočjih!
Merjenje naklonine: pri 60 stopinjah je treba sneti smuči. Ali je to bolje storiti že prej?
Bil si serviser in imaš dovolj izkušenj s pripravo smuči V čem je skrivnost brušenja robnikov? Da zagrabijo, a ne preveč, da ne obrnejo na glavo ...
Čudovito je znati pripraviti smuči, je tudi del samozaupanja, preden tvegamo. Kot radi rečemo, robniki morajo biti ostri, pod kotom. Do neke točke mora biti drsna obloga konkavna, od tu naprej konveksna. Ravno prav! Ne gre zato, da ne želim povedati, to mora vsak spoznati zase. Marsikomu pa celo uspe kaj dobrega odsmučati ravno zato, ker teh stvari ne pozna, ker niti ne ve, kako nabrušene robnike ima ...
In skrivnost zavoja v veliki strmini na zaledeneli podlagi?
Zavoj na trdem in v strmini nad 50 stopinj? Opisati je predolgo, rad pa pokažem, če si ljudje vzamejo čas. Nežen in odločen je treba biti, kot pri ... Če komu asociacija pomaga, ni slabo!
Med alpinisti je večkrat, v šali ali pa tudi ne, moč zaslediti neko vzporednico stena/ženska. Je za moškega, za alpinista lahko to enakovreden izziv? Ljubezen na prvi pogled, osvajanje, osvojitev? In nato naslednja stena ...
V začetni fazi je med motivi prisotna samo potrditev. To se nadaljuje tudi, ko zvišujemo težavnost, tveganje, vse do slutenega vrhnjega nivoja posameznika. Ob vzdrževanju nivoja uspešnosti se poraja skušnjava, narediti korak v neznano, v območje za katerega čutimo, da je preko osebne meje! Takrat se odpre motiv doživetja. Zaradi želje lastnega obstoja zavestno postavimo doživetje pred rezultatski motiv. Če nekdo lahko ob tem razmišlja še o nasprotnem spolu, toliko popolneje zanj.
Kako razmišljaš ti? Večkrat smo lahko brali o tem, da imaš veliko otrok z več ženskami. Gre za življensko filozofijo, tako močna čustva ali se stvari preprosto zgodijo?
Iztok Mlakar v eni svojih pesmi poje »Od tistih, ki jih ne poznamo, vemo vsi največ«. Trudim se izpolniti pričakovanja, seveda imam ob tem svoje poglede na nujnosti bivanja in hierarhijo vrednot. Res sem si zadal težak nahrbtnik. Morda je bolje, da govoriva o snegu…
Snežišča v domači Ravenski in Makekovi Kočni ostanejo do poletja. Za trening ali za užitek.
Živiš na svojem rodnem Jezerskem. Precej običajno je postalo vprašanje (nedeljskih) turistov: tako lep kraj, pa tako malo ponudbe, kaj vse bi se dalo tu narediti ... Ste domačini namenoma izbrali mir in ne turističnega vrveža? Sicer pa si nekaj začenjal v to smer, imaš kaj v planu?
Jezersko! Ne da bi se kaj odločili, ker se zares še nismo nič odločili - je kot je. Mnogo je dejavnikov, ki na to vplivajo, vendar ne bi o tem na tem mestu. Gotovo pa je, da sledim želji, ki ima vedno več prostora v mojem življenju; preživeti doma. Narediti je treba kot ob vzponu na goro - če izostane en korak, nismo prišli do želene točke. Gotovo pa se bom moral marsičesa še naučiti, vendar na to goro želim priti. Vse bližje sem tej turi!
Projekt "7 Summits" je bil zaključen z Antarktiko. Veselje s pokojnim Francem Oderlapom, ključnim spremljevalcem na vseh podvigih.
Projekt "7 Summits" skupaj z Everestom je tvoje življensko delo. Nekaj kapitala za kakšno posmučarsko naložbo je prav gotovo navrgel. Medijsko si bil dobro »pokrit«. Si izkoristil to podporo medijev?
Zadovoljen sem s prepoznavnostjo. Koliko pa jo uporabim v komercialne namene, kot namiguješ, pa je posledica mojih aktivnosti v alpinizmu. Sam ne zmorem preveč različnih dejavnosti v istem obdobju. Lahko sem v očeh opazovalca nesposoben in len, lahko pa razume, da za vrnitev domov ni dovolj dober krvni tlak in ostri robniki. Uravnoteženost vsega v življenju mi edino da korajžo za večja tveganja.
V seznamu kategoriziranih športnikov za 2008 je več kot 40 alpinistov, plezalcev in smučarjev, tebe nisem našel. Služba v vojski ali policiji, si zraven?
Dogaja se mi, da zadnja leta niti sprotnih statističnih podatkov o dejavnostih v gorah ne vodim redno. Doživljajski moment je presegel rezultatskega. Bil sem 10 let kategoriziran v najvišjem rangu - svetovni razred Bodi dovolj! Bolj od ministrstev mi ustreza kreativnost samozaposlitve!
Lansko leto sta z bratom Drejcem naredila nekaj dobrih študij spustov in jih objavila na www.gore-ljudje.net . Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi letos?
Vsekakor. Rad smučam in še bom smučal – pazljivo, preudarno, strmo in položno. To je skušnjava ali predanost ali poslanstvo ali utvara, ne vem … Naloga Alpinista pa je bila, je in ostane, da zna tudi poročati o svojih raziskovanjih. Po Lionelu Terayu je alpinist raziskovalec, torej smo dolžni tudi povedati, pa čeprav le o snežinkah, robnikih, čudovitih jutrih in bežečih meglicah.
Kako naprej, K2 ostaja v planu?
O smučanju s K2 se bom odločil do konca letošnjega leta.
Fotografije: arhiv Karničar Srečo Rehberger