Iskanje Prekmandlca: Tu čez prijetno božajo poletne sape in strupeno orglajo zimski vetrovi.
Je bila prej Skopica ali njene vode Skopičnik? Kdo bi vedel? Zame je bil prej Skopičnik. Predstavil mi ga je pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980). Tam je imel svoj Gaj. Ob njem je spoznaval mavričnost življenja, ki mu pestrost barv kroji grenkoba. Tam sta s sosedom Temnikarjem pljuvala v vodo in se pomenkovala o življenjskih resnicah, ...
V Trebušo smo že malo pokukali, a poznavalci gotovo vedo, da enega njenega dela še nisem omenila. Ne, ne da se z njim še ne bi seznanila, nisem ga niti izpustila, še manj nanj pozabila. Prihranila sem ga za posebno priložnost.
Skopica, Čepovanske Vrše in Kozijska grapa
V kotu med Idrijco, Trebušico, cesto proti Drnulku in Čepovanskim dolom je vtaknjen še en lep svet. Kako mu je ime? Amfiteater! Mogoče katedrala, kaj vem? Tako bi ga sama najraje poimenovala, da vam ponazorim njegovo veličastnost. Tu je krnica Kozjeka kot tabernakelj zajedena v telo Čepovanskih Vrš, Velikih in Malih, kot srce je zadegana v njihova nedra.
Njeno pravo ime je Kozijska grapa. V njenem gnezdu je žal zapuščena kmetija, noseč ime po vodi: V Kozjeku. V ta svet lahko vstopamo od spodaj, od Trebušice, ali pa se vanj spustimo z vrha.
Potepanje po »zgornjem nivoju« pričenjamo na prevalu Drnulk, med Kobilico in Vršemi. Na preval prispemo po korajžni cesti iz Dolenje Trebuše ali iz Čepovanskega dola. Visoko in suho planoto prekrivajo zaobljeni travniki. 
Menjajo se doline in dolinice, vmes pa grebeni in grebenčki. Menjajo se travniki, njivice, grmovje, drevje, gozd, ... Proti zahodu se polagoma spušča v Čepovanski dol, a proti vzhodu pade, kot bi jo odrezal strašni velikan; izje jo Kozjek. Tu čez prijetno božajo poletne sape in strupeno orglajo zimski vetrovi. Ta okrog osemsto metrov visoka planotica je nekdaj nudila življenjski prostor kar nekaj družinam. Življenje brez vode na skopi zemlji, kjer so zime kazale svoje prave obraze, je bilo trpko, pretrpko, zato so odšli, prav vsi. Narava je odmerjala le najnujnejše prehranske pridelke, za priboljške je bila gluha. Kako težak je bil vsakdan, kako žalostna je zgodba Luka Brezavščka, nam zna najbolje opisati kdo drug kot največji poznavalec teh róbov, Rafko Terpin.
Ko strmina nad Drnulkom popusti, se nam oči spustijo čez blago zeleno valovanje, nad katerim vstajajo izmed drevesnih krošenj bele ostrice baških peči, tolminskih Kukov, Migavcev, ... tja do Krna in Kanina.
Večji zaselek Velikih Čepovanskih Vrš je premogel ne le več hiš, tudi več prostora. Za podrtima Brezavščkom in Cvekarjem nas po ozkem grebenu do Malih povede spokojna pot. Desno kraj nje se kar izpod naših nog odlomi skalna strmina ujedene Kozijske grape. Še hitreje kot Velike narava jemlje nazaj Male. Če pomniki nekdanje arhitekture na prvih še mogočno kipijo izmed jesenov in bukev, so Šuletova hiša in še najmanj dve sosednji svoje propadanje že zdavnaj sramežljivo skrile v leskovje in koprive.
Skozi mladi gozd, ki se širi nekako obotavljajoče, kot bi ne verjel, da res sme spet vzeti nazaj, smo čez gozdno jaso prav hitro na vrhu Skopice. Tu pa nam pogled zares poleti. Preskoči Idrijco na sever in zahod do pravih Julijcev, povezanih v nepretrgano ogrlico. Pod njimi proti vzhodu Šentviška planota, cerkljanski svet, pa Trebuša, pa Hotenja, po grebeni Uter, Gabrovega brda, Prvejnskega vrha, Vojsko, ...
A pod nami nič in nič in nič in šele nato le slutnja traku Idrijce, kjer se tam pri Temnikarju vanjo zlije Skopičnik, z vsemi vodami, ki jih zbere na strminah njegove gore. Vrha ne moreš zapustiti kar tako. Preveč videnih stvari je potrebno z umom umestiti v srcu, preveč vtisov je potrebno popredalčkati v prave skrinje. Skopica je pravi kraj za to!
In če se želimo spustiti na »spodnji nivo«, kar takoj v ta nič! Stezo ujamemo na robu jase pred vrhom. Stara, kjer ji zob časa še dopušča spodobno globoko urezana, nas po divjem grebenu, po meleh in čez vode spusti v Kozijsko grapo. In ko pristanemo tam spodaj ob kmetiji, iščoč, kateri skalni steber nad njo je vrh Skopice, si moramo priznati: najbrž je tu stal tudi kakšen arhitekt, mogoče kateri izmed njih, ki je načrtoval katedralo v Parizu, Berlinu, mogoče amfiteater v Rimu ... Kdo ve???
Predlog prestopa s spodnjega na gornji nivo je po desnem grebenu. Lahko poiščemo stezo, ki iz Dolenje Trebuše preko Travnega Brda in Ščure pripelje do Gabra, ki je že »zgoraj«. »Diretisima«, ki se dvigne od vstopa v grapo preko Dolca (do tu iz grape pripelje tudi cesta) in Mandrja, se s prejšnjo združi nad Ščuro. Lahko pa si privoščimo tudi malo severne "kulture". Dolenja Trebuša je s Tolminom ob Idrijci in Soči povezana s pešpotjo. Sledimo ji do Slapu ob Idrijci, kjer nas na Čepovanska Vrata povabi star kolovoz. Z Vrat smo na Malih Čepovanskih Vršeh ali Skopici kaj kmalu. Več o tem pristopu si preberite pri Rafku.
Pot ob vodi je učna pot, poimenovana po pisatelju, ki sem ga omenila že na začetku (KUP). Kako le ne? Ob tej poti je njegov dom v Bukovici. Tu je njegov Gaj. To pot v eno ali drugo smer je ubiral pisatelj sam na svojih življenjskih poteh. Proti Tolminu, ko je šel prvič v svet na šolanje. Proti Dolenji Trebuši, ko mu je okupatorski zli duh pretesno vklenil dušo in ji je moral sprostiti krila. Na obe strani ga je spremljal oče. In ob vsakem slovesu ga je spomnil:
Saj boš pisal?
Seveda ti bom pisal.
Ne samo meni, ... Oh, saj veš, kaj hočem reči!...
Te dni pred mnogimi leti (natančneje 12. novembra leta 1920) je bila v mestu Rapallo podpisana Rapalska pogodba, ena najkrivičnejših, kar jih pomni slovenska zgodovina. Odrezan in Italiji dodeljen, kot nagrada za »lojalnost in zvestobo«, je bil dobršen kos zahodne Slovenije. Ločnica je globoko zarezale med brate. Okupatorju se pisatelj, kot tisoči drugih, res ni mogel vdati. Za dolga leta (leta v kletki) mu je tujčeva roka vzela dom. Težko je bilo slovo. Pozabiti res ne smemo. Še dobro, da je pisal, barvna paleta njegove mavrice je res pestra. Tudi za spomin nanj in na te čase je primerna Skopica.
Anka Vončina